Ilja Rabinovič razkriva v postmoderno urbano družbo vpeto vzdušje v izrazito individualistične posameznike razcepljeno sodobno skupnost. Foto: Anton Podbevšek Teater
Ilja Rabinovič razkriva v postmoderno urbano družbo vpeto vzdušje v izrazito individualistične posameznike razcepljeno sodobno skupnost. Foto: Anton Podbevšek Teater
Ilja Rabinovič
Vedute iz različnih držav, ki pa bi bile zaradi vedno večje uniformiranosti sloga življenja lahko locirane v prav vsaki deželi. Foto: Anton Podbevšek Teater
Ilja Rabinovič
Nagradna igra: Kdo prvi na fotografijah Ilje Rabinoviča izsledi človeško bitje. Nagrada bo ostala v nagradnem skaldu.

Fotografije Ilje Rabinoviča, ki jih predstavlja Fotogalerija Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu, so potencirana forma usmerjenosti sodobne fotografije k upodabljanju postmodernistične odtujitve in razočaranja. To potenciranje zagotavlja Rabinovičeva izkušnja življenja v izseljenstvu. 31 barvnih fotografij je Rabinovič posnel med letoma 1993 in 2006, predstavljajo pa avtorjeva potovanja v različne dežele, v katerih pa se vedno znova čuti tujca. Zato tudi izražajo opustošeni svet.

Rabinovičeve vedute različnih krajev v Moldaviji, Izraelu, Nemčiji, na Nizozemskem, v Rusiji in Mehiki seveda prikazujejo zelo različna urbana okolja, ki pa vendar izgledajo nekako generična. Kot da bi vsa izšla iz iste matere. Le očetje se menjavajo. Okolja namreč povezuje isto vzdušje. Vzdušje nenehne odtujenosti, distance med opazovalcem in opazovanimi objekti, ki kot da sami - četudi neživi - ne dopuščajo dotika.

Za vedno okužen z občutkom izgnanosti
Tu ne gre le za začasen avtorjev "padec" v stisko in osamljenost. Gre za stanje duha, ki se zaradi dolgotrajne izkušnje izgnanosti iz domovine tako trdno zakorenini v posameznika, da se ta te svoje nove psihološke strukture ne more znebiti niti ob morebitni vrnitvi v domovino. Tudi zato značaj Rabinovičevih fotografij Moldavije ne odstopa od značaja fotografij avtorju tujih dežel.

Vedno bolj poenotena družba prostovoljne izoliranosti
Niz fotografij, ki so zbrane tudi v knjigi, ki je izšla v samo petih izvodih, niso le izraz Rabinovičeve osebne izkušnje; so tudi izraz stanja sveta oziroma vedno bolj poenotene družbe, ki ga ta svet naseljuje. Fotografije, na katerih pogosto zavlada občutje utesnjenosti, so tako obenem tudi prikaz kolektivne utopije sanj o boljšem življenju in pričevanje "o življenjskem slogu globalnega srednjega razreda ali tistih, ki si prizadevajo zanj, o njegovih merilih razkošja, višje izobrazbe, ekskluzivne soseske, boljšega avtomobila".

To je tisti življenjski slog, katerega podstat je potreba po izkazovanju lastne spodobnosti, tiste prvine posameznikove osebnosti, ki je že od začetka 19. stoletja, od obdobja začetka vzpona meščanstva, ena od glavnih posebnosti zatohlosti življenja povprečnega pripadnika družbe. Takšna življenjska usmeritev preprečuje prevlado pristnih čustev in topline, zato je v Rabinovičevih fotografijah odsoten vsak izraz življenja. Izgnane so tudi živali.

Postmoderna hladnost, kritičnost, objektivnost
Fotografija 42-letnega moldavskega Juda, ki je prvo izkušnjo emigranta izkusil po selitvi v Izrael, je izrazito postmodernistična. Kot je zapisala kustosinja razstave Marianne Brouwer: "Večina postmodernistične fotografije si lahko privošči hladnokrvnost, objektivnost in kritičnost, saj je bistveno izhodišče njene kritike občutek lastništva, pripadnosti, vpetosti v kulturo, ki jo portretira. /.../ Zdi se, kot da bi fotografije v brezupu iskale prostor, ki bi ga nastanili, svet, kateremu bi pripadali. Vendar ga ne najdejo."