O tej trditvi bi se zagotovo znal spretno izreči Marko Uršič, ki je 26. 2. v Cankarjevem domu nadaljeval svoj niz predavanj o renesansi. Tokrat je bila na vrsti obdelava teme Renesančne menipeje in utopije, ki izpostavlja "prefrigano" in bistroumno uporabo humorja v delih renesančnih umetnikov in mislecev. Ti so na novo odkrivali antično kulturo. V njej so odkrili komedijo, satiro in grotesko ter hitro spoznali moč teh žanrov pri podajanju tudi resnih idej.

Omenimo nekaj osebnosti, ki se tokrat znajdejo "na tapeti". Veliki renesančni humanist Erazem Rotterdamski si je "drznil" v svoji Hvalnici norosti temu stanju posameznikove zavesti pripisati najvišjo pamet. Nič manj kontroverzne niso bile slike Hieronima Boscha; njegova kontroverza je vrhunec dosegla s triptihom Vrt naslad, ki sicer prikazuje stvarjenje sveta in "vtihotapljenje" greha med človeštvo. Thomas Moore je ubral nekoliko manj obči morali škodljivo pot. V Utopiji je razkril uboštvo in krivičnost družbene dejanskosti njegovega časa.

Marko Uršič je profesor filozofije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in strokovnjak za renesančno filozofijo in kulturo. Z letošnjim nizom petih predavanj Živa renesansa nadaljuje cikel O renesančni lepoti iz leta 2005. Uršič tokrat izpostavlja hkratno celovitost in raznolikosti renesančnega duha. Predavanja so zasnovana kot splet razmišljanj o umetnosti in znanosti, kot preplet zgodovine idej, kulturologije in filozofije.