Čeprav film spremlja zgodbo mladega avtomehanika Djura (Primož Bezjak), pa največ pozornosti zasluženo prevzame Vlado Novak v vlogi mojstra Gajaša. Odlični Novak superiorno prikaže celo paleto skritih in burnih čustev, ki jih kreše življenje v Gornji Radgoni.

Morda malce zmoti le ne povsem prepričljiv odnos med Djurom in Bronjo (zapeljiva Pia Zemljič), a film postreže z zares uigranim igralskim ansamblom, ki ponekod poskrbi za smeh, ponekod za solze. Tako gre omeniti vse, ki blestijo v stranskih vlogah (Dario Varga, Janez Škof, Davor Janjić ...), kot tudi tiste, ki imajo le nekaj sekund v epizodni vlogi (Bojan Emeršič in Gojimir Lešnjak).

Glasba se sklada s sliko in občutki
Čeprav dialogi potekajo v dialektu, ki je značilen za Gornjo Radgono, pa to toka filma prav nič ne zmoti. Čeprav ponekod gledalci ne razumemo vsake besede, "neznane" besede vseeno pustijo občutek kraja in časa, z eno besedo - pristnosti. Tej veliko pomagata tudi dobra fotografija in izbrana glasba, ki se lepo sklada s sliko (in čustvi glavnih junakov).

Občutki po ogledu filma so me spominjali na še en odličen slovenski film Jana Cvitkoviča Odgrobadogroba, ki se sprašuje o vrednosti življenja in je prav tako umeščen daleč od prestolnice in mestnega vrveža.

Ocena: -5; piše: Slavko Jerič