Predstava Stoli je krstno uprizoritev doživela leta 1952, istega leta je izšla tudi Beckettova igra Čakajoč Godota. Foto:
Predstava Stoli je krstno uprizoritev doživela leta 1952, istega leta je izšla tudi Beckettova igra Čakajoč Godota. Foto:
Režiser predstave Miha Golob je za diplomsko predstavo, Brechtovo Malomeščansko svatbo, prejel študentsko Prešernovo nagrado in nato še nagrado za režijo na mednarodnem festivalu gledaliških akademij v Brnu.

Običajni predmeti, na katerih sedimo, so spodbudili dramatika Eugèna Ionesca, da je napisal po njih imenovano dramo.
Leta 1952 je Ionesco napisal tragično farso Stoli v enem dejanju, ki jo je leta 1973 prevedla Alja Tkačeva. Njen prevod so uporabili v Slovenskem gledališču Celje, kjer bodo v petek, 14. 3., ob 19.30 Ionescovo delo premierno uprizorili. V predstavi bodo nastopili Bojan Umek, Manca Ogorevc in Luka Cimprič, kot dramaturginja je z režiserjem Miho Golobom sodelovala Tatjana Doma, kostume si je zamislila Mateja Benedetti, glasbo je prispeval Vasko Atanasovski, nad izreko pa je skrbel lektor Simon Šerbinek.

Obiski, ki to niso
Dogajanje Stolov je postavljeno na osamljeni otok, kjer Starec in Starka pripravljata stole za nevidne goste, ki ju obiskujejo. Ti so nato soočeni z nejasnimi in skrivnostnimi spomini para, hkrati pa je gledalec soočen z brutalno resnico sveta, utemeljenega na laži in fikciji, kjer se prepletajo človeške želje, podzavest, iluzije, samota in odtujenost, iz tega pa izhaja absurdna komika, ki zastavlja vprašanje o smislu bivanja.

Od banalnosti do stiske
Eugène Ionesco, rojen kot Eugen Ionescu (1909–1994), francosko-romunski dramatik, je eden glavnih predstavnikov dramatike absurda. Prek smešenja najbolj banalnih situacij v svojem dramskem pisanju upodablja človeško samoto in nepomembnost posameznikove eksistence.

Temeljni problem Ionescove dramatike je nezmožnost sprejeti smrt kot sestavni del življenja. Svoje lastne fobije je dramatik preoblikoval v umetniško snov svojih del. Celoten Ionescov dramski opus je zaznamovan z neutrudnim prizadevanjem in naporom s potrebo po razlagi posameznikovega položaja v svetu, ki je tuj in grozljiv.