Posebnost Čarove atmosfere se kaže v občutku za stopnjevanje, v doseganju močne sugestivnosti, ki bralca popelje v ozadje same zgodbe, torej v že pretekle dogodke. Za atmosferni priklic niso potrebne velike besede, mnogo govorjenja in opisovanja. Prav nasprotno, vse to je doseženo z nedorečenostjo, mimobežnostjo, le namigujočo na neko posebno ozračje, prežeto z odnosi med moškim in žensko.

Celotna zbirka tematizira odnose med nasprotnima spoloma, a nikakor ne na izpet način. Z vsako zgodbo se odkriva razsežnost nenavadnih relacij, k čemur prispeva prav Čarova nabito polna atmosfera, ki niha med erotiko, sovraštvom, ljubeznijo, sadizmom in mazohizmom. Za junake je značilno, da sicer delujejo izgubljeno, razmehčano, vendar se je v njihovo zavest že zakopala trdna želja, pa čeprav še tako absurdna in nenavadna (kot je npr. sadistični mazohizem pripovedovalke Kokakole).

Absurdnost hotenj bi bilo mogoče pripisati urbani turobnosti, sivini mesta, v katerem prebivajo junaki in iščejo svoj cilj. Ta je nemalokrat dosežen z zatekanjem k seksualnosti, ki mora biti neko tveganje, k drogam in drugim sredstvom omamljanja. Pravzaprav se zdi, kot da vsi ti junaki ne vidijo drugačne rešitve, kot je beg v užitek oziroma iskanje užitka, z njim pa sreče. Vendar je to potrošniška, instantna sreča, prikradena v zavest s pomočjo modernega življenja in njegovih produktov. Žrtve so vsi junaki, kot tipičen primerek pa je junakinja Zlatih niti; tridesetletna Laura podleže vsiljeni podobi mladosti in si kot čudežno rešitev, na predlog kozmetičarke, želi zlatih niti, neverjetne, najnovejše metode pomlajevanja (v zgodbi seveda ne manjka naključni ljubimec, pobran ravno v kozmetičnem salonu).

Že naslov zbirke pove, da gre za nekaj okvarjenega, nekaj, kar ne deluje več na normalni ravni, temveč išče nove izhode iz realnega. Gosto ozračje se giblje med prav tem realnim in obrealnim ter nanj nakazuje s prepoznavnimi simbolnimi obrazci. Značilni temi Čarove proze sta erotika in smrt, poteg tega pa še tisti notranji organ, ki človeku omogoča preseganje in ga nanj obsoja. Kot možnost takšnega preseganja se kaže vedno znova navzoča simulacija igre. Okvarjeni odnosi med partnerjema namreč iščejo poživljajoč izhod iz odrevenelih čustev. Naslovna zgodba V okvari tako predstavlja »običajno zgodbo o dvojini: srečanje, uspel kompromis, ki prej ali slej pomeni skupno življenje, kar pomeni, da vse bolj ždiva, kar pa verjetno spet pomeni, da se dejansko ljubiva ali kaj« (V okvari; 43).

Psihološka fiksiranost, ki jo izpričuje ta stavek, je zaobjela odnos do te mere, da junaka v svojem položaju ne najdeta drugačnega izhoda kot intimno igro, za katero vesta le onadva. Drug drugega zadovoljujeta na njima ustrezen način, ona njega s solzami, on njo z žaljivkami, a vendar jima tudi to ni dovolj. Da ohranita svojo dvojino, si vzameta še nekoga oz. če potrebujeta tretjega, da bi bila lahko dva, si pač vzameta tretjega; če jih potrebujeta štiri, pet ali več, da bi bila lahko onadva, pač vzameta tudi to. Vse skupaj spominja na igro, ki pa je že zdavnaj izgubila svoje tipične razsežnosti in prešla v nedorečenost ali mimobežnost, za katero se skriva tragičnost podrtih iluzij.

L. Š.