Sprva je bil program Radia Študent (RŠ), ki je takrat deloval v kleti osmega bloka študentskega naselja v Rožni dolini v Ljubljani, omejen na tri ure oddajanja na dan med 12. in 15. uro. Dandanes pa prinaša na dnevni ravni po 17 ur v živo oddajanega programa, za kar skrbi več kot 300 sodelavcev.

50-letni neuklonljivi večni mladenič
Ob letošnjem 50. jubileju so aprila zagnali serijo dogodkov, ki vključuje vse od diskurzivnega programa (z okroglimi mizami in delavnicami na temo glasbe, znanosti, šolstva, kulture in politike) prek umetniškega (z avdiovizualnimi, literarnimi in filmskimi dogodki) do glasbenega programa, (s ciklom koncertov Scena podpiše, današnjim velikim koncertom na dveh odrih Kina Šiška, na jubilej pa je bil vezan tudi letošnji Tresk!, festival neodvisne glasbene scene in založništva).

Drevišnji osrednji koncert je zaradi napovedi slabega vremena iz Križank prestavljen Kino Šiška in tudi že razprodan, kar nedvomno priča o še zmeraj aktualni privlačnosti tega 50-letnega večnega mladeniča, ki pa se ni nikoli trudil biti povšeči celotni študentski populaciji, kaj šele biti povšeči najširšemu možnemu krogu poslušalcev. Pogosto pa je ‒ še posebej na glasbenem področju ‒ bistveno prehiteval pozneje širše sprejete trende oziroma kdaj tudi pripomogel k njihovi vzpostavitvi.

Na dveh odrih Kina Šiška bodo drevi nastopili hrvaški dvojec Seine, domača trojica Jimmy Barka Experience, zagrebško-londonska zasedba Mimika Orchestra, ki se ji bo pridružil Darko Rundek, britanska zasedba Housewives in domači Laibach. Dogajanje se bo nato preselilo v klub Božidar, kjer bo nastopil britanski producent Lone, sicer varovanec čislane belgijske založbe R&S Records, ob njem pa bodo nastopili še domači didžeji Dulash, Lavka, Napo-Lee-Tano, Borka, Tetsuo in Simm.

Pred osrednjim rojstnodnevnim slavjem smo se pogovarjali z odgovorno urednico Polono Torkar, sicer tudi prekaljeno spikerko tega radia, in članom glasbene redakcije Nikom Drozgom, ki mu je bilo zaupano vodstvo koncertnega programa ob jubileju.

Začnimo pogovor s predrugačenim dramskim lokom, torej kar pri samem vrhuncu slavja, ki spremlja jubilej. Kako ste se lotili zastavitve glasbenega programa, ki naj nagovori občinstvo velikega starostnega razpona ter z najverjetneje precej raznolikimi in specifičnimi glasbenimi preferencami?
Nik Drozg: Pravzaprav precej težka naloga za nekoga, ki je na svetu manj časa, kot ta radio obstaja. Izhodiščna ideja pri snovanju programa je bila, da se ne bomo naslanjali pretirano na glasbeno zapuščino RŠ-a, temveč da se bo program v vseh vidikih zaziral naprej in bo predstavljal izbor, ki je zanimiv zdajšnji glasbeni redakciji, in ustvarjalce, ki so zdaj aktualni, pa naj bodo domači, tuji oziroma iz naše bližine. Tako se odraža tudi progresivnost tega radia, vendar smo pri sestavljanju izbora imeli v mislih, da bi nastopajoči vendarle lahko bili zanimivi tudi za nekoliko starejše poslušalstvo. Dober primer tega je hrvaško-britanska precej mlada zasedba Mimika Orchestra, ki pa se ji bo pridružil kultni Darko Rundek. Lahko poudarim, da je on eden redkih pripadnikov nekoliko starejše generacije, ki se v Zagrebu še zmeraj udeležuje koncertov mladih alternativnih zasedb in tudi sodeluje z nekaterimi.

Denimo Laibach, sicer najstarejša zasedba, ki bo nastopila v okviru našega praznovanja, pa se po vseh teh letih svojega obstoja še zmeraj vsakič na novo osmišlja, osvežuje svoj zvok tudi s pomlajevanjem postave zasedbe. Tudi oni sodelujejo z domačimi mladimi glasbeniki, kot sta na primer Vitja Balžalorsky ali Bojan Krhlanko. Za koncert v Kinu Šiška so pripravili ‒ recimo temu ‒ nekoliko poskočnejši festivalski program, sestavljen pretežno iz materiala z novejših albumov. Ob tej priložnosti pa bo z njimi nastopila tudi njihova nova članica, pevka Marina Martensson.

Naj v tem kontekstu omenim še Britance Housewives, ki predstavljajo prehod iz zasedbe, ki je igrala postpunk rock, v bolj digitalne sfere, saj so kitare zamenjali za bolj ali manj elektronske instrumente in midi (Musical Instrument Digital Interface, op. n.) opremo ter prečijo žanre in presegajo zdaj že precej zastarelo strogo delitev na siceršnje glasbene skupine in izvajalce elektronske glasbe.

Polona Torkar: Ob vsem tem pa smo se vendarle želeli pokloniti tradiciji elektronske glasbe, ki je je približno v zadnjem desetletju precej v etru Radia Študent. Drugi del drevišnjega glasbenega programa, ki smo ga postavili v klub Božidar, je zastavljen v tej smeri, saj bodo poleg britanskega producenta Lona nastopili še domači didžeji, in sicer na dveh plesiščih.

Velik osrednji glasbeni dogodek V nove zmage! 50 let Radia Študent spremlja tudi več manjših, nekateri so se že zgodili, nekateri so še pred nami, nekateri izmed njih pa so organizirani tudi zunaj Ljubljane. Ti, ki potekajo pod geslom Scena podpiše, pa so z glasbenega vidika nekoliko bolj nišne narave ...

ND: Drži. Za tem stoji tudi prej omenjena ideja, da je osrednje praznovanje čim bolj vseobsegajoče, tile manjši dogodki pa sledijo temu, po čemer je Radio Študent tudi zgodovinsko znan ‒ svoji podpori in predstavljanju zelo nišnih glasbenih scen in izvajalcev. Zavedamo se, da so tovrstne glasbene usmeritve primerne za manjša prizorišča in zanimive za prav določene producente glasbenih dogodkov, kot so na primer Defonija, Kataman ali Level Up. Povezali smo se tudi z več producenti dogodkov in klubi po Sloveniji, nekako smo poskusili s po enim dogodkom zajeti vse slovenske regije.

PT: Sicer je seveda za zdaj največji poudarek na drevišnjem osrednjem dogodku, vendar je pred nami še kar nekaj glasbenega dogajanja. Naj omenim dogodek v Klubu Cankarjevega doma v prihodnjem tednu, s katerim se FriForma pridružuje koncertnemu ciklu Scena podpiše. Na isti večer bosta na dveh koncertih nastopila britansko-francoski kvartet Ahmed ter dvojec, sestavljen iz pianistke Kaje Draksler in nizozemskega kitarista Terrieja ‘Ex’ Hesselsa, enega od soustanoviteljev znane zasedbe The Ex. 14. junija pa se obeta še en večji in brezplačen dogodek, ki ga načrtujemo na odprtem in se bo poklonil tradiciji raperske glasbe.

NK: Eden izmed zanimivih podvigov glasbenega dela praznovanja je tridnevna turneja po ljubljanskih klubih Gromka, Gala Hala in Orto Bar, na katero se bo prav tako v prihodnjem tednu podala srbska zasedba Repetitor, ki bo vsak večer nastopila z drugo predskupino. Tovrstno tridnevno turnejo so izvedli tudi že v Beogradu in Zagrebu.

Praznovanje povezuje torej precejšnje število akterjev in prizorišč na domači sceni. Se na ta način izkaže tudi vloga Radia Študent, kot povezovalca in podpornika ter tudi glasnika določenih scen, kar je pravzaprav od nekdaj bil?
PT: Ta radio je res od nekdaj imel povezovalno vlogo, vendar je tukaj zagotovo tudi na mestu vprašanje, med kom je bil oziroma je še zmeraj v vlogi tega povezovalnega dejavnika. Od začetka je šlo nasploh za izrazito povezovanje med študenti, ki so se v Ljubljani organizirali v različne interesne skupine, pa naj je šlo za dramo ali tehniko oziroma tisk, ustanovil se je torej tudi Radio Študent. V blokih študentskega naselja v Rožni dolini so bile kleti po pričevanjih polne študentov, ki so se posvečali določenim dejavnostim oziroma so imeli tukaj nekakšne svoje obrate. Seveda je znano, da je ta radio sprva živel v kletnih prostorih osmega bloka. V 80. letih prejšnjega stoletja se je razvila močna širša kulturniška scena, do takrat pa so nekateri RŠ-evci imeli študentska leta že za sabo in so začeli delati v drugih institucijah, vendar je ostala vez z radiem, čigar vsebinske smernice so zelo jasne.

Tako da RŠ postane zares povezovalni dejavnik na sceni, po moje, najizraziteje v 80. in 90. letih, kar odzvanja še danes in o čemer priča med drugim tudi koncertni cikel Scena podpiše. Z vsemi tako rekoč bolj nišnimi akterji, ko so nam vsebinsko blizu, smo prijateljsko povezani, vendar tudi z večjimi organizatorji. Povsem sredotočne zadeve nam niso blizu, menimo tudi, da jim je zadosti prostora namenjenega v drugih medijih. Seveda se ti pogledi skozi čas spreminjajo. Če se zdaj ozremo v preteklost, vidimo precejšnjo raznolikost usmerjenosti ‒ denimo, kakšno glasbo je na radiu predvajal Dragan Bulič, nato kako nekaterih zadev nekoč v tem etru sploh ni bilo mogoče slišati, pa do tega, da je danes kdaj mogoče slišati tudi glasbo, ki je še pred kakšnim desetletjem veljala za pretiran pop, ki ne spada v RŠ-ev eter.

Nekoč je veljalo, da je poslušalec ob sprehajanju med frekvencami takoj vedel, kdaj je prišel na 89,3 MHz, torej na Radio Študent. Dandanes to ni nujno več tako očitno, vendar ne nujno, ker bi RŠ-ev glasbeni izbor postajal podobnejši drugim postajam. Menita, da je nemara nasploh vse manj očiten razkorak med alternativno in srednjetočno glasbeno ponudbo?

PT: Dejala bi celo, da je ta razlika že samo v zadnjih nekaj letih bistveno manj slišna. Spomnim se recimo, ko je bil glasbeni urednik še David Verbuč in takrat je bil ta odklon zagotovo še zelo velik, za marsikoga precej neposlušno glasbo je bilo mogoče slišati tudi v zelo zgodnjih urah. Če je na primer že zjutraj iz zvočnikov prišel, recimo, metal ali pa svobodnjaški džez, si bil lahko prepričan, da je to RŠ. Hkrati je res tudi, da Val 202 ali pa Radio Prvi s svojim izborom vse bolj dohajata preference tudi zahtevnejših poslušalcev z glasbo, ki je ni mogoče slišati na tako rekoč vseh drugih radijskih postajah pri nas.

ND: Še posebej za Val 202 bi dejal, da je ponotranjil vlogo radia, ki se s svojim izborom giblje v prostoru med popolnoma srednjetočno glasbo in bolj alternativnom popom, torej alt popom. Glede glasbenega izbora na RŠ-u pa menim, da se je nemara zgolj malo bolje osmislilo, kaj pomeni glasba na primer v okviru dnevnega programa, ki prinaša mnogo raznolikih oddaj, in da imajo neke bolj nišne usmeritve svoje mesto v določenem terminu. Tukaj je govor o večinoma avtorskih oddajah, ki so med tednom v večernih urah, vendar pa lahko avtorji v njih poslušalstvo zares dobro seznanijo z vsem, kar je povezano z neko določeno nišno sceno. Pravzaprav gre za podobno logiko, kot smo ji sledili ob snovanju glasbenih dogodkov ob praznovanju letošnje obletnice. Torej večji dogodek za širše občinstvo in majhni nišni, za tiste, ki jih zanima točno določena scena.

Radio Študent je znan tudi kot valilnica talentov, ki na letni ravni razpiše avdicije za nove sodelavce in ‒ seveda tiste, ki so sprejeti ‒ izobrazi za njihovo delo. Veliko ljudi, ki se je kalilo na tem radiu, nemara še posebej spikerjev, je nato s tem znanjem in veščinami prešlo v druge medije. Kaj to pomeni za slovensko medijsko krajino?

PT: Zagotovo jih je največ prešlo na nacionalni medij, vendar sta naši govorni šoli precej različni. V primerjavi s RŠ-em so v drugih medijih velike razlike med kadri, v smislu bolj kastno vzpostavljenega sistema, ki določa, koliko dela je bilo vloženega v govorno izobraževanje ‒ na primer pri napovedovalcih zelo veliko, pri moderatorjih malo manj, pri novinarjih pa še malo manj. Vendar pa obstajajo bistvene razlike med televizijci in radijci, saj so pravila izreke radijcev bistveno bolj stroga.

Spikerji, ki se izobrazijo na RŠ-u, gredo skozi recimo nekoliko manj konservativno izobraževanje, lahko rečemo, da se celo stremi k čim večjemu verizmu. Zaželeno je, da posameznik kot spiker še dodatno izbrusi svojo osebnost in znanje ter izbije iz sebe vse napake, ki se jih je naučil pri branju v osnovni šoli. Ko sem leta 2007 začela delati kot spikerica, ki je v Ljubljano prišla z Jesenic, mi je postalo jasno, da pri nas v etru sicer praviloma niso zaželena pretirana narečja, torej da lahko vsebino razumejo poslušalci iz vseh kotičkov Slovenije. Vendar pa mi je bilo kmalu povedano tudi, da ni nič motečega, če kdaj v prostem govoru kaj "zasolim" malo bolj po gorenjsko, ker gre za trenutek eksotike za Ljubljančane, za Gorenjce pa lokalizacije. Prav tako v etru tega radia ni nič narobe, če kdo v pravem kontekstu kaj prekolne ali kakor koli provocira. Te prakse kdaj pomenijo kvečjemu določeno dodano vrednost našega programa.

Polona, kot spikerica ste na radiu že več kot desetletje in tudi sicer precej dejavni znotraj tega medija, trenutno pa ste v svojem prvem mandatu odgovorne urednice. Od vaših začetkov pod to streho pa do danes se seveda ni spreminjal samo ta radio, temveč tudi svet okoli njega, s tem pa tudi drugi mediji in način konzumiranja vsebin. Koliko in kako upoštevate to pri svojem urednikovanju?

PT: Tukaj bi poudarila, da veliko razmisleka vlagamo v svojo spletno prezenco. Danes, denimo, ne govorimo več o tem, da so zgolj mladi dejavni na družbenih omrežjih. Z vsemi spremembami pa se postavlja tudi vprašanje, kako določeno vest prenesti občinstvu, saj se je neko klasično poslušanje radia bistveno spremenilo, ni več prav pogosto, da bi nekdo imel na primer ves čas v kuhinji prižgan radio. Sicer statistika kaže, da ljudje še zmeraj poslušajo radio, ko so v avtomobilu na poti v službo ali iz nje. Vendar radio večini ne pomeni nujno več glavnega vira informacij, tudi televizija nima več tega statusa. Za zdaj vlagamo precej v krepitev videoprodukcije, kar prinese tudi razmišljanje o videokanalih, s katerimi razpolagamo.

Zavedamo se tudi pomembnosti občasne nuje preoblikovanja ali vpeljave novih formatov, prek katerih podajamo vsebine. Moramo pa imeti posluh tudi za to, kako na primer preobraziti neki klasičen format radijske oddaje, razmišljati moramo na primer o podkastih. Prav tako pa ni pomembno vprašanje, kdo so ljudje, ki sploh lahko zanimajo mlajšo generacijo, saj ne gre nujno vedno za najbolj studiozne in resne posameznike. Tukaj se lahko znova navežem določene nišne skupnosti, ki jih dejansko zanimajo čim bolj poglobljene in temeljite vsebine, niso pa to prakse, ki bi bile uporabne za nagovarjanje nekoliko širšega občinstva.