Graščak Vilhar, nekoč že nemški pesnik in občudovalec nemške literature, se je že dvajset let prej povsem obrnil na slovensko stran, Alešovec pa je prenapet z nemščino še vedno tičal v njenem objemu.

Vendar pa sta se kaj hitro ujela: Alešovec je Vilharju utrl pot v ljubljanski Laibacher Zeitung in v dunajski Zukunst, sam pa se je dal prepričati, da obstaja tudi še slovenski jezik. Spomnil se je tudi svojega dijaškega počitniškega popotovanja, ko ga je v Zalem Logu za slovenščino navduševal tamkajšnji župnik Lovro Pintar. A tako preprosto vseeno ni šlo. Zavedal se je namreč žalostnega dejstva, kot priznava: »Slovenski ne znaš pisati, komaj še govoriti; kar si se naučil doma, pozabil si v šolah. Poleg tega so ti spisi tvojega nemškega peresa popolnoma zmešali glavo. Ti si Tevton, ne Slovenec …«

V zavetju starega gradu
»Kako lep, kako prijeten, nepozabljiv mi je bil ta čas! Seznanil sem se z najodličnejšimi rodbinami notranjskega okraja; moja plašnost se je počasi izgubila – posebno zavoljo prizanesljivosti gospa in gospodičen, in že sem jel trdneje nastopati v taki družbi, prirojena plašnost se je jela polagoma izgubljati.«

Tako je odslej teklo Alešovčevo življenje na njegovi prvi poklicni poti. Pa tudi v tem pogledu se je moral marsičesa privaditi: »Jaz sem prišel na Kalec ves zapuščen, le nekaj šolskih vednosti v glavi, drugega pa pičlo malo. Te svoje vednosti sem imel vcepljati svojim učencem, a v drugem sem bil sam odgoje ravno tako potreben kakor oni šolskega pouka. A pila meni ni bila ostra, nasprotno: prav prijetna mi je bila, ker so jo imela v rokah nežna ženska bitja …«

Ob tako prijetnem vzdušju je Alešovec začel pisati tudi slovenske igre. V Ilirski Bistrici je delovala narodna čitalnica in zanjo je napisal nekaj krajših del. Tamkajšnji narodnjaki so se besedila hitro naučili, Alešovec pa je bil režiser, v eni od predstav se je spet pokazal tudi kot igralec.

Sestavil je tudi svoj prvi slovenski dopis. To pa je bila zanj velika muka. Pripoveduje: »Vilhar mi je večkrat očital, zakaj se ne poskusim tudi s slovenskim peresom, če že pišem kratke igre za bistriško čitalnico. Ali kaj bom revše s slovenskim jezikom! Moje pero je bilo okorno kakor rak na suhem, misli nemške, pri pisanju mi je manjkalo že vsake druge besede. Moja zaloga slovenskih besedil je bila borna kakor krošnja popotnega kramarja. Vendar sem nekoč sedel za mizo in skoval z veliko težavo dopis za 'Slovenca', ki je izhajal takrat v Celovcu. Bil je sprejet, toda tako prenarejen in popravljen, da sem ga komaj spoznal. To je bilo prvo, kar je bilo izpod mojega peresa tiskano slovensko, in jaz sem bil na to malenkost mnogo, mnogo ponosnejši, kot na vse svoje nemške spise, čeravno je bil dopis še popravljen jako okoren.«

A vendar – stara ljubezen (nemščina) ne zarjavi ...
Slovenski usmeritvi navkljub pa je Alešovec še vedno živahno pošiljal dopise v nemške liste. Prejšnji »lajbaherici«, kot so popularno imenovali dnevnik Laibacher Zeitung, so se v tisti dobi pridružili še znani nemški listi Fliegende Blätter, Illustriertes Familienjournal, Gartenlaube in podobni. Še naprej je sodeloval tudi z ljubljanskim nemškim gledališčem. Njegov Dimež še ni bil pozabljen in je znova doživel lepo predstavo 25. februarja 1865. V program so vzeli tudi njegovo igro Die Franzosen in Stein (Francozi v Kamniku), ki je bila prvič uspešno izvedena 25. februarja 1866 in ponovljena takoj naslednji dan. To ga je navdušilo za pisanje nove nemške igre, ki ji je dal naslov Modern.

Pisanje je nekoliko izboljšalo njegov gmotni položaj, vendar pa je zaradi teh objav na Notranjskem veljal za nemškutarja.

Vojna
Poleti 1866, ko se je Alešovec komajda dobro udomačil na Vilharjevem gradu, je izbruhnila manjša srednjeevropska vojna. Staro Avstrijo je namreč s severa napadla močnejša nemška država Prusija, z juga pa je vpadla komajda združena Italija. Alešovec se je vpoklicu med vojake izognil, saj so ga malo prej na naboru zaradi kratkovidnosti in nošenja očal oprostili vojaške obveznosti. Pod orožje pa je moral njegov dve leti mlajši brat Lovrenc.

Alešovec si je vzel čas za počitnice. Obiskal je domače kraje in svojega nekdanjega vodiškega duhovnega dobrotnika Jožefa Marešiča, ki je tedaj služboval že na Šmarni gori. Ta ga je spomnil, da še ni končal študija in naj se potrudi v tej smeri. Alešovec je sprevidel, da ima mož prav, saj bo nekoč moral zapustiti Vilharjevo domovanje, če ne prej pa takrat, ko bodo otroci odrasli in ne bodo več potrebovali njegovega pouka.

Ker so se spopadi na severnem in južnem bojišču kmalu končali, je ljubljanski založnik in knjigotržec Johann Giontini Alešovcu ponudil, naj napiše knjigo o dveh zmagovitih krajih, kjer so se Avstrijci izkazali v bojih z Italijani. Alešovec je izkoristil priložnost in še leta 1867 je izšla njegova prva samostojna slovenska knjižica, ki ji je dal naslov Kustoca in Vis. V Custozi so se namreč leta 1848 izkazali slovenski fantje pod vodstvom starega maršala Radetzkega in potem še 1866 pod nadvojvodo Albrechtom, pri Visu pa je julija 1866 avstrijski admiral Tägethoff, po rodu iz Maribora, porazil italijansko mornarico.

Novi zaslužki
Slovo od Kalca je bilo težko. Alešovec se je namreč končno le odločil opraviti manjkajoče izpite v Trstu, najprej pa si je začasno našel službo v Vipavi, kjer je urejal knjižnico na gradu tamkajšnjega grofa Lanthierija. Obenem pa spet ni mogel iz svoje kože in je pošiljal dopise še v lista Tagespost in Triester Zeitung. Tako je tudi na Vipavskem veljal za nemškutarja. S tem pa se ni obremenjeval in je v Trstu uspešno končal šesti letnik.

Zdaj bi se rad podal na študij v avstrijsko prestolnico, a mu je spet primanjkovalo potrebnega denarja. Ni mu preostalo drugega, kot da se vrne v Ljubljano. »In zopet se je začela stara beda,« pravi o tem obdobju. »Živel sem zopet po pasje, tj. ob pičlih groših svojega peresa in ob tem, kar sem izklepal iz klavirja pri pouku plesa. Tu je pač veljalo načelo 'enkrat z betom, enkrat s psom'. V predpustu sem – igraje na plesih po bogatih hišah – pač kaj zaslužil, pa vse je šlo za obleko, s katero sem bil jako slabo preskrbljen. Pisal sem pa zmeraj to in ono – nemški seveda, ker se je le za to dobilo kaj denarja …«

V tej stiski se je torej lotil vsakršnega dela, tako da je bil nekaj časa zaposlen tudi kot korektor v Kleinmayrjevi tiskani, v kateri so tiskali tudi Laibacher Zeitung.

Svobodni pisatelj Jakob Alešovec
Po ponovni preselitvi v Ljubljano je Alešovec skoraj dvajset let deloval kot pisatelj, urednik in založnik. Že leta 1866 je poleg zgodbe o Custozzi in Visu izšlo njegovo nemško delo Ein held von Sternalle, ki je ponatis iz »lajbaherice«. Ob polomu cesarjevega brata Maksimiljana Habsburškega, ki so ga ubili v Mehiki, je leta 1868 nastalo delo Cesar Maks in Mehika. Čez deset let je o avstrijskem posredovanju na Balkanu izšla knjiga Vojska na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878. Vsa ta dela so torej govorila o tekočih političnih in vojnih dogodkih.

Obenem je leta 1869 presenetil tudi s prvim leposlovnim spisom v slovenščini. Izšla je pravljična knjiga Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini.

Za sokolske zabavne večere je pripravljal krajše humoristične smešnice in zbadljivke, ob katerih je sebe krstil za Brenclja. Bil je dobro sprejet, in to ga je napeljalo na zamisel, da ustanovi slovenski humoristični list, ki bi na šaljiv način bičal napake v tedanjem političnem in družabnem prostoru.

Slovenski humoristični začetek
Novo leto 1869 je tako rodilo nov slovenski list, ki se je imenoval Brencelj v novo-uradni obleki. Natisnjen je bil pri Kleinmayrju. 9. januarja je izšla njegova poskusna številka, ki je sporočala, da je do tedaj »izhajal 'Brencelj' le v prosti humoristični obleki; v ožjem krogu svojih poslušalcev se je čital. Ta tiha in obskurna ekzistencija ni mu všeč, tedaj se oglasi prvič na oficijelnem odru in poskuša, nar važniša vprašanja rešiti a la Laibacher Zeitung. Člane ima vse izvirne, feljton je napisan s slavno znanim peresom in novice izve po nalašč najetih zanesljivih pisateljih …«

Ob naslovu je bilo zapisano, da list »izhaja, kadar ga je volja. Rokopisov ne potrebuje in ne daje nazaj, anonimnih naznanil ne sprejema.« Kot odgovorni urednik je bil naveden: »Slovenski duh«.

Kot kaže, se je ta poskusni listič dobro prijel, saj mu je kmalu sledila prva uradna številka, ki pa je imela naslov Brencelj v lažnjivi obleki. Vsebina je smešila ljubljanske nemškutarje. Ker so ga pri Kleinmayrju kot gnezdu nemštva zato poskušali ovirati, se je dogovoril s tiskarjem Jožefom Blaznikom, pri katerem so se tiskale tudi slovenske Novice.

O novem listu Alešovec piše: »'Brencelj' pri prvem izletu uljudno sprejet, sklenil je izleteti dvakrat na mesec, in sicer v začetku in sredi meseca. Ker so mu hotli nemški liberaluhi pristriči perutici, preselil se je iz njihovega gnjezda ter izbral si stanovanje med prijatli.

Ak vam je všeč njegovo brenčanje, podpirajte ga, da ne pogine še mlad.«

Prvih šest številk je na naslovnici nosilo le Brencljev napis, sedma pa je prinesla tudi že ilustracijo. Prikazovala je Alešovca, ki, sedeč na nekem ščenetu, zasleduje slovenskega odpadnika Karla Deschmanna. Ta je bil nekoč zavzet slovenski pesnik, ki se je podpisoval kot Dragotin Dežman, potem pa je prešel na nemško stran. Dežman je bil potem skupaj s podobnimi značaji, nemškutarji in nemškemu liberalizmu vdanimi domačini glavna tarča Brencljevega pikanja.

Drugi letnik je v zaglavju prinesel že novo ilustracijo. Ta je prikazovala brenclja z Alešovčevo glavo, ki s peresom preganja pred sabo bežeče slovenske odpadnike, zbrane okrog ljubljanskega glasila Tagblatt.

Ob začetku tega letnika je Alešovec zapisal: »Celo leto se že klati po Ljubljani mrčes z imenom Brencelj, zelo sitna in nevarna žival. Kje se je rodil, ni znano, tudi se ne ve, kdo je njegov oče, boter itd. Kršen ni po liberalni šegi, je tedaj nevernik, enak divjakom na otokih velikega morja, kajti čujte! –Živi se od krvi našega života.

Verh tega je mrčes jako nadležen, zelo surov, kajti ne spoštuje niti ljubljanskih konštituelnih očetov (ljubljanske nemške stranke, op. a.) niti Jiskrovega ministerstva. Loti se brez strahu naših najbolj važnih veljakov in nosov, razsaja in divja med našo mameluluško deco in se vseda celo c. kr. poglavarjem na nos.

Že smo mislili, da je naš, kajti vjeli smo ga bili v mrežo, a – glej ga, vraga! – izfrčal nam je in odleteč nam je dal vsakemu še prav krepko brco.

To početje je predrzno, velika sramota naši časti. Kaj bo rekel svet, glede na to, da mi vsi nismo v stanu vničiti tega mrčesa in se vedno bahamo, da smo poveljniki vsega mesta…«

Podpisano je »ministrstvo Blatne vasi«, ki je za Alešovca seveda prispodoba za slovensko prestolnico.

Izzivanje
V takem slogu je potem leta in leta izhajal Alešovčev Brencelj in ves čas je imel na svoji strani številne zadovoljne bralce. Oblast pa je menila drugače, zato je njegov »gospodar« imel tudi nemalo težav. Grozili so mu, da ga bodo spravili v ljubljanski zloglasni zapor na Žabjeku.

Konec leta 1871 je tako zapisal: »Tretje leto moje starosti se bliža koncu. Tri leta sem že star, videl sem Žabjek, dobrotno napravo za prehude slovenske muhe, a tam še nisem bil. Šele po novem letu, toraj v četrtem letu moje starosti, se mi bodo vrata odprla in se mi dala priložnost oddaljen od človeške drušine premišljevati pasjo srečo in dobrohotnost devetih porotnikov, kteri so izrekli, da sem tako bolan, da me le ričet na Žabjeku more ozdraviti.

Prijatelji, preden grem na ta, za grešne Slovence jako ugoden kraj, se moram še od vas slovesno posloviti. Toraj stopim pred Vas v svoji praznični obleki in prosim zaostalo in prihodnjo naročnino, brez katere mi ni živeti …Nemškutarji me zapirajo. Vi me morate podpirati, kajti nemškutar mi ne privošči ne drobtinice od svoje mize. Brenčal in frčal jim bom okoli gluhih ušes, da bo joj, drugo leto bom že hujši, ker me bo Žabjek okrepčal …«

Prepreke
Brencljevo pikanje je bilo marsikateremu narodnemu odpadniku res karseda nadležno, vendar njegove zabavljice niso bile tolikšne, da bi oblast list lahko prepovedala, Alešovca pa strpala v zapor. Ni pa se mogel izogniti zaplembam posameznih številk.

V četrtem letu je ob neki taki priložnosti zapisal: »Zadnji številki ste bili slavni c. kr. policiji tako všeč, da jih ni privoščila nikomur drugemu, timveč vse liste sama kupila, in sicer na upanje; plačala jih bo o sv. Nikoli. Iz tega se vidi, kako je Brencelj obrajtan v vladnih krogih; za 'Tagblatt' in 'Laibacherico' ter za več drugih listov se še ne zmenijo ne, po Brenceljnu pa so padli, kakor muhe po medu …«

Končno je dobil svoje …
V večini primerov jo je Alešovec kar poceni odnesel, dokler ga leta 1872 niso za dva meseca dejansko strpali v mestni zapor na ljubljanskem Žabjeku. Vendar to ni zmotilo njegovega humorističnega duha: o tem je brž napisal preprosto pesmico, v kateri pravi: »Pride mi slavne sodnije povelje, / Da so predsednika želje, / Da se na Žabjek podam. / Mene ni tega nič sram.

Ura mi zadnja odbije prostosti, / Ugasne svobode mi luč, / Žabjeka čaka že ključ, / Kjer se že mnogo pač grešnikov posti.

Ne bele, ne črne ne zinem, / Ko v Žabjeku tužnosti zginem, pri moj Dunaj, / Rad bi ostal bil še zunaj.«

O bivanju v zaporu pa pesni: »To je življenje na Žabjeku krasno! / Nikomur ni dolgočasno. / Nihče tud ni zavidljiv, / Nihče vesel, da je živ …«

Alešovec je prestal svojo kazen. S tem dejanjem pa se je oblast le osmešila, kajti že v začetku leta 1873 je Alešovec presenetil s posebno knjižico z naslovom »Ričet na Žabjeku«. Takole jo je napovedal v prvi številki tega letnika: »Tista zver, ktero so bili zaprli na Žabjak, da je dvoje mesecev premišljevala, kam pride včasih tisti, ki gloda nemškutarskega pesa, je zopet izpuščena in razsaja vnovič, kakor bi je na Žabjeku ne bili prav nič vkrotili …«

Delo vsebuje nekaj poezije in proze. Ena od pesmi je izšla tudi v nemščini in je tako kot knjiga tudi bogato ilustrirana.

Velika Brencljeva odlika je bila torej v tem, da je na priljuden način grajal nepravilnosti v tedanji družbi.

Še dobrega pol stoletja pozneje mu eden od poznavalcev tedanjih razmer priznava: »Brencljeva satira nam odkriva pogled v marsikatero skrivnost zakulisnega političnega življenja in kaže sledove, ki so jih desetletja že skoraj zabrisala. Nemškutarstvo in nemški liberalizem sta mu bila glavna tarča.«

In še: »Alešovcu hvaležno priznati je to, da je vztrajal sedemnajst dolgih let in v boju z nemškutarijo, ki je imela tedaj vso moč in oblast v rokah, pokazal, da je satira v političnem boju včasih močnejše orožje kot polemika in da je po svojih močeh pomagal zatirati nemškutarstvo in njega sramotna priveska, renegatstvo in klečeplastvo.«

Brencelj in njegovi risarji
Prednost Alešovčevega Brenclja je vsekakor tudi v tem, da je že od začetka dobro opremljen z ilustracijami. Za to delo je najemal razne oblikovalce, od katerih se je najbolj odrezal Frančišek Zorec. Ta je bil rojen leta 1854 v župniji Šentlovrenc na Dolenjskem. Obiskoval je ljubljansko gimnazijo, potem pa vstopil v semenišče. Kot duhovnik je služboval v mnogo krajih. Alešovcu je pomagal dolga leta in ga tudi v poznejših letih, ko so se mu mnogi odrekli, ni zapustil ter mu z denarnim prispevkom prihranil marsikatero hudo uro.

Neumorni Alešovec
Vzporedno z ustanovitvijo lastnega humorističnega lista si je Alešovec služil kruh tudi pri drugih listih. Nekaj časa je tako urejal nemško pisani, sicer pa slovenskim interesom namenjeni list Triglav. Postal je tudi njegov lastnik, potem pa se je odločil za prenehanje izhajanja. Dolga leta je bil sotrudnik ljubljanskih Novic, prav tako pa tudi dnevnika Slovenec.

Ob vsem tem je sodeloval tudi s slovenskim gledališčem. Napisal je nekaj samostojnih iger, druge pa je prevedel iz nemščine. Prvo tovrstno delo so uprizorili leta 1870.

Največje vrednosti pa so njegova knjižna dela, pri katerih se pojavlja tudi kot samozaložnik. Poslužil se je običajne navade tistega časa, ko so bili nekateri spisi že prej objavljeni v časopisju, če pa so tamkaj naleteli na ugoden odziv, so ugledali luč sveta še v knjižni obliki. Nekatera njegova dela so bila tako objavljena že v obliki podlistkov v Laibacher Zeitung, Tagblattu, Triglavu, Novicah in Slovencu.

Tako je že leta 1868 napisal podlistek Laibacher mysterien (Ljubljanske skrivnosti), ki je ena prvih slovenskih detektivk. Glavni junak je dijak Šivic, ki si prizadeva rešiti svojo ugrabljeno simpatijo. Iz kriminalističnih vod je tudi knjiga Iz sodnijskega življenja. Narodno bogastvo je zajel v delu Jama nad Dobrušo, ki se odvija na smledniško-vodiškem koncu.

Lotil se je tudi izseljeništva. V knjigi Ne v Ameriko! svari pred izseljevanjem v to deželo. Še pred Karlom Mayem (ki je rojen istega leta) nam je prikazal spopade med Indijanci in evropskimi priseljenci, ki pa v njegovi zgodbi niso Angleži ali Irci, temveč pravi pravcati Slovenci.

Ljubljanske slike so kot Laibacher Typen najprej izhajale v listu Triglav, potem pa izšle še v knjigi. Alešovec z njimi šaljivo prikazuje posamezne tipe in poklice glavnega mesta.

Povestica, kot jo imenuje sam v Slovencu, z naslovom Petelinov Janez govori o mladeniču, ki je zašel na kriva pota, in je izšla še samostojno.

Najzanimivejše je njegovo delo Kako sem se jaz likal. Likal – kaj pomeni ta beseda? Alešovec namreč izhaja iz osnovnega prepričanja tedanjega časa: »Najpopolnejša stvar na svetu je gospoda, najmanj popolna pa kmet. Učen gospod – zarobljen kmet, to je dvoje nasprotij, kakor hrib in dolina. Gospod ne more biti zarobljen in kmet pa ne učen.«

Prav zato je kmeta treba »omikati in olikati«, pravi Alešovec. Opisuje svoja šolska leta in nam razgrinja postopke, kako so tudi njega »likali« v šolskih letih. Povest slovenskega trpina, kot jo imenuje, je izhajala kot podlistek v Slovencu, potem pa je leta 1884 izšla še v knjižni obliki.

V tej knjigi opazimo tudi zanimiv motiv, ki smo ga pozneje zasledili pri nekem drugem (uganite katerem) slovenskem pisatelju. Takole pravi Alešovec: »Zbudili so me mati s skodelico kave v roki. To so mi ponujali, ker so mislili, da je to najboljša jed in pijača. Jaz sem res izpil, a slabo mi je bilo.«

Kot urednik Brenclja je v začetku načrtoval tudi vsakoletno izdajo koledarjev, izšel pa je le eden z letnico 1870. V njem na humorističen način graja nemške in slovenske sodobnike. Za ljubljansko narodno čitalnico na primer meni, da je »zbirališče surovosti, kmetavzarjev in preoblečenih kmetov ter slovenskih prenapetežev. Vrh tega je tudi kraj, kjer se posebno nemško govori.«

O tej čitalnici, ponosu ljubljanskih Slovencev, pa še pravi: »Moj Bog!, je li mogoče, da se sliši v ljubljanski čitalnici tako popačena nemščina … Je li morda ples v čitalnici vaja nemški konverzaciji? Le redko se čuje slovenščina med plesalci, in vendar je stokrat lepša od take nemščine …«

Osebne zadeve
Jakobu Alešovcu ob tako obilnem časnikarskem in pisateljskem delovanju nikoli ni ostajalo časa. Končno pa se je ozrl tudi malo naokoli in že nekoliko starejši oženil neko preprosto dekle, ki mu je rodilo dve hčeri.

Medtem ko je on deloval v Ljubljani, se je njegov rod v Skaručni popolnoma izgubil. Brat Lovrenc je leta 1868 umrl za posledicami rane, ki mu jo je prizadel eden od vaških pretepačev. Ta se je lotil tudi njegovega očeta in povzročil njegovo prezgodnje slovo od tega sveta. Stari Jurij Alešovec je umrl leta 1875 v neki leseni hišici v Vojskem, vasi blizu Skaručne.

Začetek konca
Ob vsem neutrudnem delu je moral tudi Alešovec končno plačati neizprosen davek. Delo za razne časopise je namreč ob medli svečavi tedanjega časa bistveno poslabšalo njegov vid. V začetku leta 1885 je konec januarja ob propagiranju lista za naslednje leto zapisal, da »Brencelj potrebuje podpore tem bolj, ker so mu zadnji čas začele oči hudo pešati, tudi mu je zima zelo mrzla …«

Že čez dobrih štirinajst dni je tretja številka novega letnika, označena z datumom 10. februar, naznanila še bolj žalostno obvestilo: »Našemu vredniku J. Alešovcu so po preobilnem raznovrstnem duševnem delovanji oči opešale tako, da ne more prav nič brati in le prav težko kaj malega pisati. Zdravnik mu je ukazal varovati oči in več tednov ne črkice pisati ne brati, da se mu oči morda zopet okrepčajo. Brencelj bo pa vendar neprenehoma izhajal, le nekoliko potrpljenja prosimo, če ta kritični čas ne bi tako ostro pikal, kakor bi ob zdravih očeh urednikovih.«

Brencelj se je v letu prej tudi nekoliko prenovil, delno je spremenil tudi naslov. Od poletja 1884 je izhajal kot Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki. Dobil je tudi novega založnika, najprej »tapecirarja« Obrezo, potem pa trgovko Alešovčevo. V tej postavi je vztrajal še celo leto 1885. Nabiral je tudi naročnike za leto 1886, januarja pa je moral nehati izhajati.

S tem je bila zgodba slovenskega prvega in dolgoletnega humorističnega lista, ki je kar sedemnajst let zabaval domače občinstvo, končana. Kmalu po tem pa se je končala tudi Alešovčeva pisateljsko-uredniška pot.

Med najbolj priljubljenimi
Jakob Alešovec je bil še v začetku leta 1885 med najbolj plodovitimi in branimi slovenskimi pisatelji. Brencelj je na primer med oglasi ponujal kar sedem njegovih knjižnih del: Kako sem se jaz likal, Ljubljanske slike, Petelinov Janez, Ričet iz Žabjeka, Brencljev koledar, Ne v Ameriko! in Povesti iz sodnijskega življenja.

Njihova založba je Alešovca stala mnogo denarja. Ker pa so zaradi njegove nenadne bolezni oči redni dohodki prenehali, se je končalo tudi pisateljsko in založniško obdobje njegovega življenja.

Poznavalec njegove usode Fran Goestel piše, da je bil Alešovec »v redakciji Slovenca pravi tlačan«. O koncu njegove »kariere« pa pravi: »Ker ni več ustrezal zahtevam svojih delodajalcev, so ga po znani prislovici, da je zamorec storil svojo dolžnost, pahnili na cesto.«

Zadnja leta
Ob skorajšnji izgubi vida je Alešovec presegel komaj nekaj več kot štirideset let. Bil je še na višku svojih intelektualnih moči, a kaj, ko mu je narava vzela tisto, kar je najbolj potreboval pri svojem poklicu.

Prijatelji so mu ponudili mesto v ljubljanski hiralnici, kamor se je dejansko tudi zatekel, vendar pa tam ni dolgo vzdržal. Dnevni red je bil prilagojen starejšim onemoglim, on pa je bil telesno še poln moči. Rad bi se udeleževal družabnega življenja v mestu, predstav in podobnega, kar pa se je odvijalo v večernih urah.

Postal je hudo potrt in v vinu je začel iskati tolažbo in pozabo. Žena se mu je odrekla, sam pa se je na koncu podal na cesto. In to ne samo na ljubljanske ulice, temveč širše po deželi Kranjski. Zanj je zdaj obveljal verz, ki ga je nekoč zapisal v Brenclju:

»Že na svetu ni drugače:
videl živ ne boš pogače.
Šele ko si pod zemljo,
morda jo na grob neso.«

Čeprav še v najboljših moških letih, je počasi začel propadati.

Po deželi
Alešovec je imel obširen seznam nekdanjih naročnikov Brenclja, poleg tega pa tudi mnogo nekdanjih znancev. Tako je poslej obiskoval župnišča in gradove, profesorje in dijaške druščine. Dobro se je počutil v njihovi sredini, sam pa je bil tudi še dober sogovornik.

Pri tem pa ga še ni zapustila njegova bogata domišljija. Eden od znancev, ki ga je obiskal, je bil tudi Fran Saleški Finžgar, župnik in pisatelj, ki se spominja: »Pri meni se je pomudil za nekaj ur, kajpak ob vinu. O, kako prekrasno je lagal! Z vso resnobnostjo mi je pripovedoval, kako se je vozil po Nilu in kako je gledal krokodile, ki so hrustali zamorčke, ko so se kopali. Pa menda še do Trsta ni prišel!?«

Podobno je tudi dovškemu župniku Aljažu pripovedoval, kako je na Turškem ustrelil volka, potem pa je Aljaž izvedel, da tudi tiste dežele Alešovec nikoli ni videl.

Alešovec se je rad udeleževal slovenskih narodnih prireditev, na tekočem pa je bil tudi z dnevnimi dogodki. Pomagali so mu, da se je spet malo vrnil v prejšnje čase. To mu ni bilo težko, saj ga bistri um in nadarjenost še nista zapustila. Tako je na primer leta 1898 s pesmijo pozdravil prihod novega škofa Antona Bonaventure Jegliča v Ljubljano. Napisal je pesem za gimnazijske maturante ob njihovem slovesu iz mesta. Odzval se je na žalostno smrt cesarice Elizabete (Sissy), ki jo je umoril neki italijanski anarhist. Z verzi je pozdravil tudi shod županov, ki so se zbrali v slovenski prestolnici. Še celo slavnost ob stoletnici rojstva Jovana Vesela Koseskega v Spodnjih Kosezah pri Moravčah tistega poznega poletja ni mogla miniti brez njegove prisotnosti.

Ker je rad zahajal med dijake, je prav tam prisedel k enemu od njihovih omizij. Med mladeniči je bil tudi Ivan Zorec, ki nam je ohranil spomin na eno od zadnjih popotovanj tega nekdanjega pisatelja in urednika.

Takole piše: »Naposled je med nas prišel star, v dve gube sključen mož z dolgo sivkljato in razkuzmano brado, z maščobnim trdim klobukom in z dolgo zanemarjeno, vso posvaljkano in umazano gosposko suknjo.

'Živel, Jakob Alešovec,' smo ga vsi glasno pozdravili; nihče se ni odmaknil zanemarjenemu možu, vsak je v njem videl le pisatelja.

Posadili so ga za mizo in mu naročili vina.

Blizu mene so se dijaki tiho menili: 'Zdaj je res berač, morda tudi močno ušiv, za svoj čas pa je bil prav značilen literat in literaren humorist.'

'Krivično je, da ga je slovenski svet tako hitro pozabil.'

'Zakaj smo ga pozabili?' sem vprašal.

'Ker je postal raztrgan ušivec in ker urejenega življenja ne mara,' je nekdo vedel. 'Sam je kriv vsega, nihče drug ne!'

'Pač vino ga ima na vesti najbolj …'« Alešovec je potem dijakom tudi spregovoril. Zorec nadaljuje: »'Moj Brencelj je bil najboljši slovenski humoristični list,' se je hvalil, ko se je nacedil vina…«

Rešitev
Jakob Alešovec, ki se je potikal po ljubljanskih ulicah, je zatisnil oči tri leta pozneje. Zaradi oslabelosti je bil sprejet na medicinski oddelek ljubljanske bolnišnice, kjer je počasi ugašal. Na smrt ga je pripravil tamkajšnji duhovnik Karel Heidrich, brat znanega slovenskega (po rodu pa nemškega) skladatelja Antona Hajdriha. Alešovca je odrešila kap v četrtek, 17. oktobra 1901. Heidrich je v mrliško knjigo zapisal, da je ob dveh popoldne umrl 58-letni Jakob Alešovec, oženjen nekdanji pisatelj iz Skaručne 24, pristojen v okraj Vodice – Kamnik. Vzrok smrti: apoplessia (kap) in marasmus (oslabelost).

Pokopan je bil čez dva dni na ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu.

Žalosten odmev
Domače časopisje se je Alešovčevi smrti posvetilo s precejšnjo pozornostjo. Še istega popoldneva, torej že po nekaj urah, je Slovenec, ki je izhajal ob pol šestih, zapisal: »Danes okolu pol 3. ure je umrl v tukajšnji deželni bolnici po dolgem trpljenju gospod Jakob Alešovec, slovenski pisatelj in časnikar v 58. letu svoje dobe. Nepozabne zasluge si je pridobil z izdajanjem humorističnega lista Brenclja. Bil je svoj čas najdejavnejši slovenski časnikar. Mnogo je delal pri Novicah in tudi pri Slovencu, v čegar uredništvu je bil nekaj časa. Njegove igre so svoj čas vedno napolnjevale slovensko gledališče. Mnogo je pretrpel radi narodne stvari po ječah, ki so mu oslabile oči. Naj v miru počiva!«

Naslednji dan, v petek, 18. oktobra, pa se je oglasil tudi Slovenski narod: »Umrl je včeraj popoldne v deželni bolnici znani pisatelj Jakob Alešovec v starosti 58 let. Alešovec je zlasti znan kot urednik Brencelja, kateri list je bil svoj čas zelo priljubljen in močno razširjen. Alešovec je spisal tudi več novel in tudi kot dramatični pisatelj dosegel uspehe. Za časa Jeriča je bil dolgo let tudi urednik Slovenca in imel v tistih časih večkrat hude boje z našim listom in njegovimi pristaši. Pozneje se je Alešovec zapustil in zanemaril, zlasti še ker ga je zapuščal vid. Naposled je tudi oslepel. Dokler je bil zmožen za delo, je služil klerikalni stranki, njej je žrtvoval najboljše svoje duševne in fizične moči, naposled pa ga je ta stranka kakor izprešano citrono vrgla na cesto, da je moral od miloščine živeti, da je moral trkati pri ljudeh, katerim je v Slovencu in v Brenclju marsikatero bridko povedal …«

Prav tako oster pa je bil tega dne tudi Slovenec, ki je zapisal: »Jakob Alešovec, o katerega smrti smo poročali včeraj, je bil rojen l. 1842 na Skaručni pri Vodicah. Izmed njegovih spisov so se posebno priljubile knjige Kako sem se jaz likal, Ne v Ameriko!, Jama nad Dobrušo, Ljubljanske slike, posebno popularnost si je pa pridobil s svojim Brencljem in z značajno moško pisavo v Novicah, pa tudi v Slovencu ter z mnogimi izvirnimi in prevedenimi igrami. Ne da se tajiti, da ima Jakob Alešovec za naš narodni razvoj odločne zasluge. Zato smo res radovedni, če bodo temu možu, ki je za Slovence zaslužnejši kakor n. pr. kak Železnikar (pokojni urednik Slovenskega naroda, op. a.), privoščilo Slovensko pisateljsko društvo kotiček v svoji rakvi…«

V soboto, na dan pogreba, ki je bil ob petih popoldne izpred mrtvašnice deželne bolnice na pokopališče pri sv. Krištofu, sta oba dnevnika še stopnjevala polemiko.

Slovenec se je odzval na Narodovo pisanje o obnašanju klerikalne stranke do pokojnega Alešovca. V sestavku z naslovom Narodova infamija ob smrti Jakoba Alešovca najprej dobesedno navaja Narodovo obtožbo, potem pa dodaja: »Res je, da se je Alešovec zapustil in zanemaril in mi le obžalujemo, da moramo vsled Narodovega izziva, sedaj ko je Alešovec dokončal burno svoje življenje o tem pisati – grda laž pa je, da je Alešovca 'klerikalna stranka' kakor izprešano citrono vrgla na cesto. Cela Ljubljana pozna Alešovca in vsak pameten človek sam nam bo potrdil, da nihče ni mogel Alešovca spraviti s pota, katerega je nastopil. Ves trud njegovih prijateljev, upeljati ga v redno življenje, je bil zaman. Vsled posredovanja naših poslancev preskrbelo se je, da je Alešovec dobil stanovanje in hrano, a Alešovec je pustil vse in se zopet zanemaril. Celo skrb prijateljev, da bi hodil po mestu v čedni obleki, je bila zaman. Vsem prijateljem se je v srce smilil in radi lajšali so mu življenje vsaj z darovi. To je resnica! Velika infamija je, ako sedaj Narod vpije, da so ga 'klerikalci' na cesto vrgli. Tako vpitje Narodovo pripomore k večjemu le do veselja nemškemu časopisju, da se bode norčevalo iz Slovencev in njihovih časnikarjev.«

Slovenski narod pa je tega dne odgovoril na petkovo vprašanje, postavljeno v Slovencu, namreč glede pokopa v pisateljski grobnici: »Slovenec je v včerajšnji številki radovedno vprašal, ali bode 'pisateljsko podporno društvo' privoščilo pokojnemu Alešovcu grob v skupni rakvi, namenjeni slovenskim pisateljem. Na to vprašanje mu odgovarjamo, da ne; in sicer iz različnih vzrokov, katerih tu navajati ne nahajamo potrebno. To pa bodi Slovencu in njegovim patronom rečeno, da je 'Pisateljsko društvo' pokojnika dolgo časa podpiralo in da mu hoče preskrbeti pošten pogreb, če prav ni bilo društvo do pokojnika nikakor obvezano tudi ne moralno, kakor so bili umazani 'Slovenčevi' bonci. Kdo je pokojnika podpiral, je obče znano, a da to niso bili katoliški ljudoljubi, je tudi znano. 'Pisateljsko podporno društvo' po svojem prepričanju deli mesta v svoji grobnici in to se ne godi po zgolj po zaslugah književnih; tu odločajo različni, če hočete vam odkritosrčno povemo – tudi osebni in strankarski motivi. Če pa je bil pokojnik tako zaslužen za slovenski narod, zakaj mu vi, 'Slovenčevci', katerim je pokojnik delal, dokler je mogel, ne privoščite mesta poleg svojih urednikov? To bi se pač spodobilo, da mu Slovenec in njegovi pristaši vsaj po smrti izkažejo čast, katere mu niso za života izkazovali, nego ga celo pustili v nevolji kakor starega psa. Sami sebe za nos primite!«

Grenko zadnje slovo
V znamenju teh prepirov je torej minil pogreb nesrečnega pokojnika. »Naj počiva v miru!« so mu zaželeli pogrebci, a ta mir je trajal le en dan, v nedeljo, ko osrednja slovenska lista nista izhajala. Potem pa se je začelo znova …

V ponedeljek je Narod zapisal: »Alešovčev pogreb. V soboto popoldne je bil pokopan bivši urednik Slovenca in Brenceljna. Za dostojni pogreb je poskrbelo Pisateljsko društvo. Razen sorodnikov so pokojniku izkazali poslednjo čast: deželnovladni svetnik g. marki Gozani, deželni odbornik Povše, zastopnika Pisateljskega društva gg. profesorja Perušek in Rutar, predsednik Ciril-Metodove družbe monsignor T. Zupan in več drugih gospodov.«

Slovenski narod je torej s pogrebom opravil kar na kratko. Je bil pa zato obširnejši Slovenčev zapis: »Pogreb Jakoba Alešovca. V soboto popoldne so slovenskega časnikarja in pisatelja Jakoba Alešovca položili k večnemu počitku. Čeden pogreb mu ni priredilo Slovensko pisateljsko društvo, kakor se laže Narod, ampak priredili so mu pogreb neliberalni njegov prijatelji. Razume se, da Alešovec ni dobil mesta v rakvi pisateljskega društva, ker zasluge se merijo v tem pogledu, kakor je povedal Narod, na ta način, da se gleda na strankarstvo. Slovensko pisateljsko društvo ima torej po tej Narodovi izjavi kaj čudno nalogo. Mej pogrebci, ki so spremili pokojnega Alešovca od bolnice na pokopališče ali pa so se mej potom pridružili sprevodu, smo opazili gg. deželnovladnega svetnika Gozanija, prelata dr. Kulavica, dež. poslanca Povšeta, prof. msgr. Tomo Zupana, zastopstvo pisateljskega društva: prof. Peruška, Drenika in prof. Sim. Rutarja, opazili smo tudi deželnega tajnika Pfeiferja, obč. svetnika Tostija, zastopništvo katoliške-narodne stranke, gg. kanonika Sajovica, dr. Janežiča, deželnega poslanca dr. Schweitzerja, dr. Lampeta, dr. Ušeničnika itd., dalje mnogo dam in dijakov. Dramatično društvo oziroma Slovensko gledališče je napram umrlemu Alešovcu, ki je leta in leta napolnjeval s svojimi igrami prostore Talije ohranilo čudno hladnost … Alešovec je sedaj dokončal svojo zemeljsko pot, mnogo dobrega kot je storil narodu je za njim ostalo. Ali bode torej dobil vsaj priprost napis na svoj grob?«

Tako je torej minil pogreb Jakoba Alešovca, slovenskega trpina. Bil je skromen in na njem ni bilo toliko cvetja kot pri mnogih drugih pokojnikih. Njegova prijatelja iz duhovniških vrst Janez Sajovic in Evgen Lampe pa sta namesto vencev raje darovala v dobrodelne namene.

Končno konec polemike
Slovenski narod se je v torkovi številki najprej spotaknil ob dejanje obeh duhovnih gospodov, ki sta se namesto venca odločila za denarni dar.

Takole piše: »Ceneni venci: Bližajo se dnevi, ko bo treba z venci, zelenjem in lučicami okrasiti grobove. To je lepa, pijetete polna navada, samo to slabo stran ima, da precej velja. Kakor pa se kaže, so tega ljudje največ sami krivi, ker ne znajo kupiti. Dokaz tega je sinočnji Slovenec v katerem čitamo: 'Mesto venca na grob Jakobu Alešovcu sta darovala za škofove zavode preč. gosp. Janez Sajovic, kanonik 2K, dr. Evgen Lampe 3K.' Tu se vidi, kako po ceni se dobe venci, samo da zna človek kupiti. Drugi plačujemo venec po 10 do 20 K in še dražje, g. preč. Sajovic pa dobi kanonika dostojen venec za 2 K, dr. Lampe pa za 3 K, torej za ceno, za katero bi mislili, da niti venca od kopriv ni dobiti. Ta vzgled naj opozori občinstvo, da o Vseh svetih ne bo vencev preplačevalo. Morda je Slovenec tako prijazen in pove, kje se dobe tako odličnih mož, kot sta gg.Sajovic in dr. Lampe, dostojno venci po 2 in 3 K. Občinstvo bi mu bilo prav hvaležno za tako pojasnilo.«

Takoj pod tem neslanim zapisom pa Narod popravlja svoje sporočilo prejšnjega dne: »Alešovčev pogreb. V ponedeljski številki je prijavil Slov. narod, da je pokojnemu Alešovcu priredilo Slovensko pisateljsko podporno društvo pogreb. Ta vest ni točna. Slovensko pisateljsko podporno društvo je res imelo namen prirediti pogreb pokojnikov ter je iz prijaznosti do društva in prijateljstva do pokojnika prevzel g. Fr. Drenik, da ukrene potrebno in da to prijavi vdovi pokojnikovi. Med njegovim pogovorom z vdovo pa je prišel nek gospod in izjavil vdovi, da je že poskrbljeno za dostojen pogreb. Gospoda ni poznal g. Drenik in zategadelj ne vemo, kdo je priredil pogreb. Ker Slovensko pisateljsko podporno društvo ni v sijajnih razmerah in ker se mrtvec ni mogel dvakrat na pare dati in pokopati, se je Slovensko pisateljsko društvo drage volje umaknilo.«

S tem zapisom je bilo polemike med osrednjima slovenskima dnevnikoma glede Alešovčevega pogreba konec. Nemški ljubljanski dnevnik Laibacher Zeitung pa je o Alešovčevih zaslugah poročal brez strasti.

Dejstvo pa je, da nobeden od slovenskih dnevnikov Alešovcu ni privoščil niti najskromnejše osmrtnice.

Prijaznejši toni
O Alešovčevi smrti piše tudi leposlovni katoliški list Dom in svet, ki poudarja njegove zasluge in pomen ter pravi: »Dokler je deloval v slovstvu, je bil značajen mož; pisal je res prav po 'brenceljsko', a z najboljšim namenom, neustrašeno in često prav duhovito. Žal, da se je pozneje zanemaril. Vid mu je začel pešati in nekaj let je bil popolnoma slep. Prijatelji iz prejšnjih let so ga živili in mu skušali lajšati trdo usodo. Zdaj je rešen bede, katere si je bil pač mnogo sam kriv, eden najpopularnejših slovenskih literatov.«

Na koncu je v razpravo posegla še tržaška Slovenka, leposlovna priloga tamkajšnjega dnevnika Edinost. Urejana od nežne ženske roke je bila popustljivejša do pokojnega Alešovca, ni pa se mogla izogniti niti neslanosti ob njegovem pogrebu. O pokojnem pisatelju pravi: »Bojeval se je goreče za slovensko narodno misel ter ob tem prišel v navzkrižje s tedaj še tako občutljivo nemško vlado v Ljubljani. Aleševčev humoristični list Brencelj je bil najboljše, kar smo do sedaj Slovenci imeli v tej stroki. Sploh je rajni Aleševec toliko delal in tudi trpel za slovensko narodno idejo in bil v svoji dobi tako zaslužen za naše slovstvo, da je od slovenske javnosti naravnost neodpustno, kako je postopala z njegovim imenom ob njegovi smrti … Seveda rajni Aleševec je kasneje podlegel življenju; zlomljen na duši in telesu je hodil osamljen in zapuščen svojo težko pot, pot bede in propadanja. Ali to, da je več let stopal zanemarjen po ljubljanskih ulicah, nima nič opraviti z njegovim prejšnjim delovanjem; njegove zasluge niso zato nič manjše. Trpel je sam in slovensko občinstvo je njegovemu spominu dolžno hvale in spoštovanja kakor drugim zaslužnim možem.«

V njegov spomin
Alešovčev grob na pokopališču sv. Krištofa (tam je danes ljubljansko Gospodarsko razstavišče) pa ni bil osamljen kot bi marsikdo sodil ob žalostnih dogodkih konec oktobra pred 113 leti. Pisateljeva gomila je bila redno oskrbovana, njegovi mladi prijatelji, dijaki ljubljanske realke pa so mu tudi preskrbeli ploščo, na kateri je pisalo: »Jakob Alešovec, slovenski pisatelj«. Ko pa je bilo to pokopališče opuščeno, so njegove posmrtne ostanke prenesli k sv. Križu, torej na današnje Žale.

Nekaj let po njegovi smrti pa se ga je spomnila tudi Katoliška Bukvarna, ki je ponatisnila nekaj njegovih del. Zbirka obsega šest knjig. Še dandanašnji pa ga imajo v mislih prebivalci Ljubljane in Kamnika, ki svoje ime vpisujejo na naslov Alešovčeve ulice. Ljubljanska je bila imenovana že leta 1923, ko je razmejila nekdanji vasi Spodnja in Zgornja Šiška – poteka od Celovške, točneje Drenikove ulice, proti železniški progi.

Med izbrisanimi
Jakob Alešovec je poimensko torej še prisoten v slovenskem svetu. Povsem drugače pa je z njegovim literarnim spominom. Znani slovenski pisatelj Miško Kranjec je še leta 1973 zapisal: »Žalostna, nesrečna usoda ga je spremljala vse življenje in ga preganja še dandanašnji: literarna zgodovina ga je kratko in malo zatajila. Že pred vojno se je začelo, po vojni pa so literarni zgodovinarji skoraj dobesedno brisali njegovo ime iz slovenske literature. In vendar se vsaj dela, kakršna je njegova povest slovenskega trpina, ne bi mogel sramovati noben pisatelj niti dandanes, vsaj v okviru mladinske literature.«

Tako torej Miško Kranjec pred skoraj štiridesetimi leti. Toda, ali je danes po tolikem času že kaj drugače? Seveda ne. Jakob Alešovec je še vedno prezrt, zamolčan in izbrisan iz slovenske literature in morda sta tudi marsikateri bralec ali bralka zanj in za njegovo žalostno usodo prvič izvedela iz tega, prav zato malo daljšega MMC-jevskega zapisa.