Praznovanje 50. obletnice arhitektove smrti (7. januar), 135. obletnice njegovega rojstva (23. januar) in odprtje velike razstave v Narodni galeriji, posvečene njegovemu delu, so bili povodi za ta poročila, v katerih se najpogosteje pojavlja oznaka največji slovenski arhitekt. Pa zgolj navajanje razvojne poti Plečnikovega dela in naštevanje njegovih največjih del zadostuje za prepoznavanje resničnih kvalitet Plečnikove arhitekture? Komaj. Prav to spoznanje je bilo eden izmed povodov za iskanje poglobljenega znanja o Jožetu Plečniku pri doktorju Petru Krečiču, umetnostnem zgodovinarju in direktorju Arhitekturnega muzeja Ljubljana, ki velja za enega največjih poznavalcev Plečnikove arhitekture v Sloveniji; skoraj zagotovo tudi v svetu.

Peter Krečič se je s Plečnikom začel redno "srečevati" po prihodu v Arhitekturni muzej Ljubljana. Uredil je Plečnikovo spominsko zbirko in arhiv, se posvečal raziskavam posameznih vidikov Plečnikove arhitekture, o delu in življenju Jožeta Plečnika pa je objavljal tudi prispevke v različnih publikacijah. Med največjimi Krečičevimi prispevki k ohranjanju spomina na Plečnika ter k širjenju poznavanja Plečnikovega dela in življenja pa so zagotovo tudi monografiji Jože Plečnik in Jože Plečnik, moderni klasik, zbirka Plečnikovih pisem Antonu Suhadolcu in Suhadolčevih spominov na arhitekta, ki jih je Krečič podrobno komentiral in jih izdal pod naslovom Plečnik in jaz, ter vodnik po Plečnikovi Ljubljani.

Ali je mogoče Plečnikovo arhitekturo opredeljevati kot slovensko? Katere njene prvine jo navezujejo na slovensko kulturno okolje in njegovo stavbno dediščino? Je torej Plečnikova arhitektura nacionalna ali internacionalna?
Vprašanje o možnostih označevanja umetniških del s kategorijami nacionalnega se je še vedno izkazalo za znanstveno sporno. Tako kot ni mogoče v umetniškem delu nikoli opredeliti bistva njegove umetniškosti, pač pa le formalne (zunanje) značilnosti, tako ni mogoče nobenemu umetniškemu delu nadeti nacionalnih oznak. V tem pogledu je najbolj varna tista metoda vrednotenja, ki jo je svoj čas za slovensko arhitekturo renesančne dobe predlagal Nace Šumi. Opazil je, da se določena napredna stilna formacija (denimo renesansa) izrazi s konservativnim (gotskim) repertorijem oblik. Podobno pri Plečniku. Nekatere moderne (a ne modernistične!) ideje je znal izraziti z izborom in predelavo klasičnih oblik, kar tradicionalno ustreza čutenju prehodnega prostora med Mediteranom in Severom; Plečnikova Ljubljana se v tem pogledu bolj nagiba k Mediteranu.

Plečnikova arhitektura po volji njenega avtorja, ki je izrecno ustvarjal v duhu slovenske umetnosti in kulture in ki ji je hotel zavestno pripadati, torej sodi v nacionalno umetnost in z njo tudi v arhitekturo, ne pa zaradi kakšnih posebnih arhitekturnih oblik, ki bi bile tipično slovenske. Plečnikov izrazni jezik je klasičen in hkrati moderen in po teh lastnostih tudi mednaroden, univerzalen.

Kateri dosežek je bil vrhunec Plečnikove kariere? Morda odločitev češkega predsednika Masaryka, da upošteva priporočilo češkega arhitekta in Plečnikovega prijatelja Jana Kotere ter ga imenuje za glavnega arhitekta prenove praškega gradu?
Plečnik je dosegel vrhunec svoje kariere že na Dunaju, ko se je s pozidavo Zacherlove palače (1903–1905) uvrstil med pionirje moderne evropske arhitekture. S to svojo stvaritvijo je zasenčil celo svojega učitelja Otta Wagnerja, ki je prav v istem času gradil stavbo poštne hranilnice na Dunaju. Tudi druga dunajska dela prvega desetletja in začetka drugega – tu nikakor ne gre prezreti cerkve sv. Duha na Ottakringu – so imela mednarodni odmev. Delo na praškem gradu, četudi še tako pomembno in enkratno, je zanimalo samo še Čehe, Slovake in tudi Slovence. Njegov prihod v Ljubljano pa je pomenil, gledano z evropskega vidika, dokončen sestop v anonimnost.

Je mogoče poudariti eno posebnost Plečnikove arhitekture kot ključno?
Ključna odlika Plečnikove arhitekture je izvirnost, ne toliko v izbiri prvin (ki so klasične, historične …), temveč v njihovih novih in novih predelavah ter medsebojnih kombinacijah. Druga je izjemna kvaliteta zasnov, ki nastaja iz njegovega vztrajnega vzgiba po polnosti.

Morda obžalujete, da katerega od Plečnikovih načrtov niso udejanili? Bi veljalo morda uresničiti še katerega od njegovih načrtov ali pa vsaj v Plečnikovih načrtih poiskati navdih pri iskanju arhitekturnih rešitev?
Seveda bi bilo imenitno, če bi izpeljal do kraja Tržnice z Mesarskim mostom ali pa če bi mu uspelo uresničiti idejo Južnega trga v Ljubljani s Propilejami. Nazadnje bi bil njegov parlament na robu Tivolija poleg monumentalne zasnove neverjetna pridobitev v mestni sliki. Prav glede njegovega parlamenta se znova porajajo pobude, da bi ga izvedli. A v tem je treba biti povsem jasen: Plečnikovih načrtov ni mogoče uresničiti, ne da bi se zavedali, da je dal le obris ideje, ne pa tudi detajlov, gradiv itd. Zato bi ga kazalo izvesti (če že), tako kot je Gaudi oblikoval Sagrado Familio: povsem sodobno in svobodno, obvezoval bi samo osnovni gabarit. Glede navdiha pri njem pa seveda ne more biti nobenih omejitev.

Plečnik je tako zaznamoval podobo Ljubljane, da se je uveljavil celo izraz Plečnikova Ljubljana. Bi lahko navedli kakšnega arhitekta, ki je tolikšen pečat pustil na podobi katere izmed drugih evropskih prestolnic ali večjih mest?
Malo arhitektov je bilo v zgodovini, ki bi jim uspelo v tako kratkem času pustiti v kakšnem mestu tako močan pečat. Če bi hotel najti primerno primerjavo, mi prihaja na misel arhitekt Pierre Charles L'Enfant, ki je zasnoval ameriško prestolnico Washington, seveda v bistveno večjem merilu.

Plečnik je nekoč zapisal, da je "Ljubljana neznosno grda. Ali je ona izraz ljudske duše? Potem je čudno z nami." Je bila ljubljanska arhitektura zares tako zelo "za časom" in neizvirna pred Plečnikovimi posegi, da lahko Plečnika zares imenujemo "odrešitelja" ljubljanske arhitekture?
Navedeni stavek je nastal v posebnih okoliščinah, ko se je Plečnik komaj preselil v Ljubljano iz Prage in je svoje mesto doživljal v povsem spačenih oblikah. Ljubljana ob njegovem prihodu nikakor ni bila tako brez kvalitet – navsezadnje je šlo za Hribarjevo popotresno Ljubljano z vrsto odličnih stavb. Gotovo pa je Plečnik pogrešal oblike, o katerih je sanjal, posebno stebre. In teh je dal Ljubljani v naslednjih dvajsetih letih več kot vse dobe do takrat skupaj. Izraz "odrešitelj" je pretiran in zavajajoč.

Kaj je tisto pri arhitekturi Jožeta Plečnika, zaradi česar jo večkrat označujejo za brezčasno in celo – to je zapisal avstrijski arhitekturni kritik Friedrich Achleitner – za arhitekturo prihodnosti?
Achleitnerjev citat sem slišal že večkrat, vendar ne poznam konteksta, v katerem to trdi. Nekaj podobnega je pred leti zapisal tudi Mel Gooding, avtor monografije o stavbi Narodne in univerzitetne knjižnice. On pripisuje Plečnikovim mestnim potezam z oblikami, ki so humorne, duhovite, včasih celo z erotičnimi namigi, skratka subverzivne, lastnost, ki v resnici ustvarja mesto za prostor srečevanja in demokratičnega dialoga, namenjenega vsem meščanom. Tej, v jedru demokratični misli, pripisuje vrednost, ki vodi v 21. stoletje. Brezčasnost njegove arhitekture izhaja iz Plečnikovega sveta oblik, ki jim je zavestno želel nadeti nadih večnosti. Profesor Nace Šumi je upravičeno zapisal, da je pri njem mogoče govoriti o absolutni arhitekturi, absolutnem oblikovanju.

V medijih pogosto zasledimo mnenja, da se številni arhitekturni projekti "bijejo" s podobo okolja, v katerem nastajajo. Kakšen je bil Plečnikov odnos do takratne arhitekture? Je svoje projekte tej prilagajal ali je sledil le svoji viziji?
Plečnik je bil velik arhitekt, povsem predan svoji viziji arhitekture. Ob tem pa tudi moderen arhitekt in njegove stavbe so praviloma vsebovale vrsto oblikovnih lastnosti, ki so znatno izstopale iz svojega okolja. Še danes jih je mogoče zlahka razbirati v mestu. Kakovost objekta po navadi pomaga, da se objekt "vrase" v svoje okolje, šibka kakovost ali nekakovost pa bo vedno bila v oči.

Za razvojno pot Plečnikove arhitekture je značilno slogovno prehajanje od secesije prek novega klasicizma, ekspresionizma, funkcionalizma do postmodernizma. Pa je Plečnik v različnih obdobjih svojega ustvarjanja zares sledil tem slogom ali pa je že kmalu po začetnem obdobju formacije svojega ustvarjalnega genija začel zavestno kršiti in prirejati stroga določila posameznih slogov?
Pri Plečniku je povsem jasna prva secesijska faza, pogojena z njegovim šolanjem in pristajanje na temeljna izhodišča po Wagnerju formulirane "moderne" arhitekture. Klasicizem, ekspresionizem, funkcionalizem, postmodernizem so izrazi za slogovne usmeritve, ki jih Plečnik v čisti obliki nikoli ni prakticiral, nekaterih (postmodernizma) pa sploh ni mogel doživeti. Ključna zanj je bila italijanska izkušnja (1898/99), na kateri je ob velikih (predvsem Michelangelu in Peruzziju) spoznal, da je mogoče kršiti klasično pravilo najprej pri stebrih, potem pri vsem. In temu je ostal zvest do smrti. Pomembno je, da je znal s tem jezikom izraziti nekatere povsem aktualne ideje, denimo arhitekturni ekspresionizem. Ali morda tako, kot se je nekoč izrazil o njem Josip Vidmar: ni bil moderen, ampak je bil vselej nov.

Je mogoče Plečnikovo arhitekturo kljub zgledovanju v historicizmu označiti za moderno ali pa bi bil izraz retrogarda morda bolj na mestu?
Izraz retrogarda sodi v osemdeseta leta in se nanaša na pojave, ki s Plečnikom, razen da so ga nekateri pripadniki NSK-ja znali uporabiti za svoje umetniške projekte, nima nič skupnega. Plečnikova arhitektura je za čas, v katerem je nastala, sodobna, moderna, ni pa bila modernistična v tistem duhu, kot je modernost pojmovala denimo skupina arhitektov iz le Corbusierjevega kroga oziroma kroga CIAM. Plečnik preprosto ne nastopa v isti kategoriji kot modernisti v ožjem pomenu besede.

Kateri so bili zgledi, po katerih se je Plečnik oziral pri svojem delu? Samo po klasiki, za katero je dejal, da je "edino popoln in zaokrožen slog"?
Kot smo že ugotovili, je Plečnik klasično formo izvirno preoblikoval v nekaj, kar se poda sodobnemu čutenju, svobodno, izvirno, na videz brez omejitev. Klasiko "kot edino popoln in zaokrožen slog" je uporabljal predvsem v pedagoške namene, ko je študent pri njem moral osvojiti disciplino risbe in klasičnega proporca.

Je bilo za razvoj Plečnika kot arhitekta šolanje pri Ottu Wagnerju ključno? Se je to šolanje odražalo tudi na njegovih poznejših delih?
Šolanje pri Wagnerju je bilo seveda odločilno. Osvojil je vse temeljno znanje, ki ga je arhitekt tistega časa potreboval, ob tem pa čut za prefinjen, velemestni detajl in veličino monumentalnih konceptov. Pomen klasike in absolutnega v arhitekturi je njegov prispevek arhitekturi 20. stoletja, naj se zdi še tako predmoderno.

V času Plečnikovega pedagoškega dela na ljubljanski šoli za arhitekturo se je tam oblikovala prava Plečnikova šola. Njegovi učenci so profesorja označevali skoraj za magično osebo, ki jih je povsem očarala in priklenila nase. So bile zato sledi Plečnikovega "prijema" v njihovem delu močno zaznavne ali pa je večina Plečnikovih učencev kasneje prekinila Plečnikovo tradicijo in stopila na povsem svojo pot? Bi lahko našteli nekaj arhitektov, v delu katerih je Plečnikov pečat najbolj zaznaven?
Plečnik je bil resnično velika učiteljska osebnost, ki je znala prikleniti učence nase. Toda le ustvarjalne osebnosti so se znale pozneje uveljaviti tudi s povsem drugačnim, modernističnim oblikovnim jezikom, in pri tem ohranjati Plečnikovega duha. Takšni so bili, denimo, Marjan Mušič, Edvard Ravnikar pa Danilo Furst, Emil Medvešček in še številni drugi.

Bi bilo mogoče sklepati, da bi lahko Plečnik ob drugačnem spletu okoliščin postal svetovna legenda arhitekture? Če se mu mesto naslednika Otta Wagnerja, torej položaj predstojnika arhitekturne katedre na Dunaju ne bi večkrat tako nesrečno izmaknilo in bi ostal na Dunaju, ki je vendar tudi po razpadu Avstro-Ogrske ostal ena izmed kulturnih prestolnic Evrope, bi Plečnik morda ostal bolj vpet v svetovno arhitekturno dogajanje in postal njegov "zvezdnik"?
Zgodovinarji se neradi ukvarjamo z vprašanji, kaj bi, če bi … Veliko vprašanje je, ali bi ob premočni modernistični ortodoksiji v dvajsetih in tridesetih letih prepoznali v njem velikega arhitekta. Spremeniti se je morala celotna arhitekturna in urbanistična miselnost, da so začeli nanj gledati drugače. Sploh pa ni nobenega dvoma, da se je od zgolj slovenske umetniške legende že povzpel do svetovne.

Plečnik je arhitekturo pojmoval kot umetnost. Je bil morda že ta pristop k delu ključen za nastanek povsem izvirne, brezčasne in delu nikogar drugega podobne arhitekture? Bi lahko potemtakem za nastajanje pretežno "instantne" arhitekture krivili tudi pretirano tehnicističnost sodobne arhitekture pri nas, ki poudarja predvsem funkcionalnost in tehnološko naprednost?
Tudi sodobni arhitekt pojmuje svoje delo kot umetniško dejavnost. Res je, da so se od Plečnikovih časov zahteve po funkcionalnosti v vseh ozirih poostrile (pomislite samo, koliko novih instalacij vsebuje sodobni objekt). Pa vendar arhitektura tudi v novih okoliščinah ni nujno "instantna", ni prav nič manj zavezana preseganju funkcionalnosti, tistemu "več", ki daje objektu posebno kakovost, "nadih večnosti" in veselje do življenja.

Polona Balantič