Čeprav še zdaleč ne tako pomembna kot nekatere kolonialne (Velika Britanija) in vojaške (Nemčija) velesile tistega časa, je bila naša nekdanja skupna država po površini večja od takratnega Nemškega cesarstva, njena morska obala pa je bila približno enako dolga kot nemška.

Največja in najpomembnejša plovila avstro-ogrske vojne mornarice so bila v glavnem poimenovana po pomembnih osebnostih iz skupne države. Običajno so bili to člani vladarske rodbine pa tudi izjemni vojskovodje, ki so si s svojim ravnanjem v bojih prislužili to čast. Manjša plovila cesarsko-kraljeve mornarice so bila imenovana po raznih (manj pomembnih) mestih monarhije.

Za zaščito svojih jadranskih obal (v grobem od Trsta do Kotorja v današnji Črni gori) je monarhija potrebovala primerno mornarico, ki bi se lahko najprej postavila zoper približno enako velike, toda močnejše, italijanske mornarice, nato pa tudi mornaricam drugih velesil, ki so prevladovale na svetovnih morjih. Pred prvo svetovno vojno je bila velikost avstro-ogrske mornarice podobna velikosti, poleg že omenjene italijanske, tudi ruski in japonski, bila pa je manjša od nemške, britanske in ameriške mornarice. Glavno udarno moč mornarice so predstavljale bojne ladje, dopolnjevale pa so jih še križarke, torpedovke, rušilci in podmornice.

Bojne ladje cesarsko-kraljeve mornarice
Ladje cesarsko-kraljeve vojne mornarice (Kaiserliche und Königliche Kriegsmarine) so pred imenom nosile oznako »SMS« (npr. SMS Viribus Unitis), kar je v nemškem jeziku predstavljalo okrajšavo za »Seiner Majestät Schiff« in v slovenščini pomeni »ladja Njegovega veličanstva«.

Razvoj bojnih ladij (nem. Schlachtschiffe) je bil v tridesetih letih, od leta 1884, ko so začeli graditi prvo bojno ladjo do izbruha prve svetovne vojne v letu 1914, izjemen. V treh desetletjih so izdelali skupno osemnajst bojnih ladij, ki so jih uvrstili v šest razredov. Prve ladje razreda Kronprinz in Monarch so imele zaradi svojih tehničnih lastnosti bolj značilnosti obalnih oklepnic kot bojnih ladij, kar je bila posledica kroničnega pomanjkanja denarja v avstrijski mornarici. Pomanjkanje zadovoljivih finančnih sredstev se je v bojih prve svetovne vojne izkazalo za usodno, saj je marsikatera avstrijska ladja potonila, čeprav so bile opremljene z najsodobnejšimi topovi. Varčevali so pri debelini oklepa, še bolj pa pri protitorpedni in protiminski zaščiti.

Oklepnica Kronprinz Erzherzog Rudolf (splavljena 1887) se je razlikovala od svoje sestrske ladje Kronprinzessin Erzherzogin Stefanie (1887) praktično v vseh pomembnejših elementih. To so poganjali močnejši stroji, ki so imeli slabih 5.900 kilovatov (kW) moči oziroma okoli 8.000 konjskih moči (KM), kar je omogočalo ladji najvišjo hitrost 17 vozlov (31,5 km/h), v nasprotju s sestrske ladje, ki je dosegla le 15,7 vozla. Izpodriv ladij je bil dobrih 7.000 ton. Razlikovali sta se tudi pri oborožitv , saj je bil Erzherzog Rudolf oborožen s tremi glavnimi topovi kalibra 305 mm, narejenimi v nemški tovarni Krupp, in šestimi pomožnimi topovi kalibra 120 mm, Erzherzogin Stefanie pa je imela le dva glavna topa kalibra 305 mm, zato pa je bilo njeno pomožno topništvo sestavljeno iz šestih topov kalibra 150 mm. Obe ladji sta imeli še po sedem manjših topov kalibra 47 mm, dva desantna topa kalibra 66 mm ter po štiri torpedne cevi kalibra 400 mm. Erzherzog Rudolf je imel tudi dva manjša topa kalibra 37 mm. Oklep ladij je bil sestavljen iz železnih plošč, med katerimi je bila plast lesa. Oklep debeline med 222 in 305 mm je prekrival samo bočni del ladje. Za nemoteno delovanje je na oklepnici Erzherzogin Stefanie skrbelo 430 članov posadke, na Erzherzog Rudolfu pa 450. Prvo svetovno vojno sta ladji pričakali v Boki Kotorski, kjer sta se uporabljali pri varovanju kotorskega zaliva, saj zaradi zastarelosti nista bili primerni za glavnino spopadov. Po vojni je bila Kronprinzessin Erzherzogin Stefanie predana Italiji in kmalu zatem razrezana, Kronprinz Erzherzog Rudolf pa je bila, kot edina bojna ladja, predana mornarici Kraljevine SHS, saj je bila v očeh zmagovalcev ladja preveč stara, da bi se jo sploh splačalo odpeljati.

Skoraj deset let je minilo, preden je avstro-ogrska mornarica dobila nove bojne ladje. Novi razred Monarch so sestavljale tri obalne oklepnice: Monarch (1895), Budapest (1896) in Wien (1895). Ladje so poimenovali po vladarju Avstro-Ogrske – monarhu ter po obeh glavnih mestih: Dunaju in Budimpešti. Oklepnica Monarch je bila zgrajena v ladjedelnici Arsenal v Pulju, tako kot tudi Kronprinz Erzherzog Rudolf, preostali dve sestrski ladji pa v traški ladjedelnici STT (Stabilimento tecnico triestino), kjer so bile zgrajene vse avstro-ogrske bojne ladje z izjemo Szent Istvana, ki je nastal v reški ladjedelnici Danubius. Obalne oklepnice razreda Monarch so poganjali stroji z močjo 6.250–6.750 kW (8.500 – 9.180 KM), ki so omogočali ladji najvišjo hitrost 16 vozlov, oz. slabih 18 vozlov (okepnica Budapest). Pri potovalni hitrosti dvanajst vozlov so ladje tega razreda lahko preplule 2.200 navtičnih milj (dobrih 4.000 kilometrov), pri hitrosti devet vozlov pa kar 3.500 navtičnih milj (slabih 6.500 kilometrov). Pogonsko gorivo ladij je bil premog, vkrcali so ga lahko od 300 do 500 ton. V dolžino so ladje merile slabih sto metrov, široke pa so bile sedemnajst metrov. V nasprotju s predhodnicami razreda Kronprinz so imele ladje razreda Monarch štiri glavne topove Krupp kalibra 240 mm, razporejene v dve dvocevni kupoli, šest pomožnih topov znamke Škoda kalibra 150 mm, dvanajst manjših topov kalibra 47 mm, dve strojnici kalibra 8 mm ter po dve torpedni cevi kalibra 450 mm. Med vojno so bile opremljene tudi s 66-milimetrskim protiletalskimtopom in 70-milimetrskim protibalonskim topom.

Posadko je sestavljalo 426 častnikov, podčastnikov in mornarjev. Ladje so bile zaradi svoje relativno majhne velikosti in ugreza (le slabih šest metrov in pol) uporabljene v glavnem za podporo kopenski vojski in bombardiranje obalnih ciljev. V ta namen so Budapest med vojno zamenjali topove na premcu s Škodino havbico kalibra 380 mm, ki je bila posebej namenjena napadom na obalne cilje. Granate je lahko izstreljevala do petnajst kilometrov daleč, masa posamezne granate pa je bila okoli 600 kilogramov.

Bojni ladji Monarch in Budapest sta po koncu vojne pripadli Veliki Britaniji in bili kmalu tudi razrezani, SMS Wien pa je potonila v spopadu z Italijani leta 1917.

Mornarica dobi prve ladje visokega morja
Štiri leta po splavitvi SMS Wien je vojna mornarica dobila prvo od treh novih ladij razreda Habsburg. Projektant ladij je bil mornariški inženir Siegfried Popper, ki je že imel izkušnje, saj je bil on tisti, ki je zasnoval predhodne ladje razreda Monarch. Že od vsega začetka se je spopadal z zahtevo dunajskega dvora po varčevanju, zaradi zmotnega mnenja, da so manjše ladje bistveno cenejše. Vse tri ladje razreda Habsburg: SMS Habsburg (1900), ki je nosila ime po vladarski rodbini, SMS Arpad (1901), poimenovana po prvem ogrskem kralju iz 9. stoletja, in SMS Babenberg (1902), poimenovana po vladarski rodbini Babenberg, so imele zaradi želje po nižjem izpodrivu (le sedem metrov) namesto štirih glavnih topov kalibra 240 mm le tri; dva Kruppova topa (na Babenbergu Škodina) sta bila nameščena na premcu in eden na krmi. Bistveno so izboljšali pomožno topništvo, saj so število srednjih topov kalibra 150 mm podvojili, tako da jih je bilo zdaj na vsaki ladji po dvanajst. Poleg teh topov so ladje imele še po deset topov kalibra 66 mm in osem topov kalibra 47 mm, vse skupaj je bilo tako na ladji triintrideset topov ter dve torpedni cevi kalibra 450 mm. Strojnici kalibra 8 mm sta ostali med standardno oborožitvijo.

V nasprotju s predhodnicami, ki so bile opredeljene kot obalne oklepnice, so razred Habsburg uvrščali med ladje visokega morja. Ladje so bile daljše za okoli petnajst in širše za štiri metre. Moč parnih strojev se je od ladje do ladje razlikovala (med 10.500 kW in 11.700 kW oziroma med 14.300 KM in 16.000 KM), kar pa ni vplivalo na končno hitrost ladij, ki je bila pri vseh treh ladjah le malenkost pod dvajsetimi vozli. Lahko so vkrcale skoraj 1.200 ton premoga, kar je pri potovalni hitrosti dvanajstih vozlov pomenilo domet okoli 3.600 navtičnih milj (6.600 kilometrov). Za ladjo je skrbelo 638 članov posadke, od tega je bilo 32 častnikov.

Čeprav so bile ladje razreda Habsburg v vseh elementih boljše od razreda Monarch in Kronprinz, so bile že ob sami zgradnji zastarele, kar je bila logična posledica pretiranega varčevanja. Ladje so sicer sodelovale v bojih med prvo svetovno vojno, v glavnem pa so bile del strateške rezerve. Vse tri ladje razreda Habsburg so dočakale konec prve svetovne vojne. Po mirovnem sporazumu so pripadle Veliki Britaniji, vendar so ostale v Pulju (pod italijansko okupacijo) in bile razrezane v Italiji. SMS Arpad se je v letu 1918 nekaj časa uporabljala kot ploveči zapor za sodelujoče v uporu mornarjev v Boki. Eden izmed spremljevalnih parnih čolnov SMS Babenberg pa je celo preživel drugo svetovno vojno in bil do srede šestdesetih let v uporabi kot mali vlačilec v puljskem pristanišču.

Zastarelost ladij razreda Habsburg je prisilila inženirja Popperja k razvoju novega razreda bojnih ladij, ki so jih poimenovali po habsburških nadvojvodah. Razred Erzherzog so sestavljale tri ladje: Erzherzog Karl (1903), poimenovana po bratu cesarja Franca I., ki je v vojnah proti Napoleonu dosegel pomembno avstrijsko zmago; Erzherzog Friedrich (1905), po sinu nadvojvode Karla in viceadmiralu avstrijske mornarice; ter Erzherzog Ferdinand Max (1904), poimenovana po nadvojvodi Ferdinandu Maksu, bratu cesarja Franca Jožefa I. in viceadmiralu avstrijske mornarice.

Novi razred bojnih ladij je bil zasnovan kot neposredni odgovor italijanskim bojnim ladjam, predvsem razredu Regina Margharita. Razred Erzherzog je bil po številu velikih topov enak novejšim italijanskim ladjam, vendar je zaostajal v kalibru, saj so bili njegovi težki topovi kalibra 240 mm šibkejši od italijanskih 305 mm. Pri poltežkih topovih je bil položaj ravno nasproten. Razred Erzherzog je bil oborožen z dvanajstimi topovi kalibra 190 mm, italijanske ladje pa le s štirimi topovi kalibra 203 mm. Drugi topovi so bili dokaj standardni, poleg že omenjenih šestnajstih težkih in poltežkih topov, ki so bili nameščeni na kupolah, so imele ladje razreda Erzherzog še dvanajst topov kalibra 66 mm, šest topov kalibra 47 mm, štiri topove kalibra 37 mm ter dve strojnici kalibra 8 mm in bočno nameščeni torpedni cevi kalibra 450 mm. Tako kot pri drugih ladjah so tudi pri tem razredu med vojno zamenjali del 66 mm klasičnih topov s protiletalskimi. Novost pri zaščiti je bila posebna vrsta Kruppovega kaljenega jekla, ki je dajalo boljšo zaščito.

Nove ladje razreda Erzherzog so se že na videz razlikovale od predhodnic, saj so zaradi večjih kotlov in parnih strojev imele po tri dimnike. Motorji so proizvedli dobrih 13.300 kW moči (18.000 KM), kar je omogočalo plovbo z najvišjo hitrostjo dvajsetih vozlov in pol. Ladja je bila dolga 124 in široka 21 metrov; po širini so bile skoraj enake predhodnemu razredu Habsburg, bile pa so daljše za približno sedemnajst metrov. Izpodriv ladje je bil dobrih 11.500 ton, največji ugrez pa sedem metrov in pol. Večja so bila tudi skladišča, v katera so lahko naložili do 1.315 ton premoga. SMS Ferdinand Max je poleg premoga, za boljše izgorevanje, uporabljala tudi nafto (v rezervoarje so jo lahko spravili 35 ton). Pri potovalni hitrosti 10 vozlov so ladje lahko preplule 4.000 navtičnih milj (7.400 kilometrov). Posadko ladij je sestavljalo med 700 in 740 mornarjev, v vojnem času pa 748.

Po vojni so ladje pripadle zmagovalcem. SMS Erzherzog Ferdinand Max je bila predana Veliki Britaniji in je bila razrezana v Italiji; prav tako je bila v Italiji razrezana SMS Erzherzog Friedrich, ki je pripadla Franciji. SMS Erzherzog Karl so imeli Francozi na privezu še nekaj let po vojni, nato pa so tudi njo razrezali.

Napredek v tehniki
Razvoj bojnih ladij v prvem desetletju 20. stoletja je bil v pretežni meri usmerjen v povečevanje dimenzij ladij in dosega topov. Glavno ladijsko topništvo je bilo kalibra 305, 280 ali 240 mm, pri pomožnem topništvu pa je bil kaliber topov še nekoliko bolj pester. Povečan doseg topov je omogočal vojaškim strategom voditi boje na večjih razdaljah. Usmerjanje topniškega ognja je kljub precejšnji razdalji (nad petnajst kilometrov) potekalo vizualno, zato se je pojavila potreba po večjem številu topov glavnega topništva za lažje spremljanje in usmerjanje ognja. Pomožno topništvo, v avstrijskem primeru kalibra 190 mm, za boje na taki razdalji ni bilo primerno, saj doseg granat ni presegal desetih kilometrov. Prva, ki je ukinila pomožno topništvo in ga nadomestila s topovi glavnega kalibra, je bila britanska mornarica. Po ladji HMS Dreadnought, ki je imela deset topov (enotnega kalibra 305 mm) so se vse tovrstne ladje imenovale »dreadnought«.

Zapleti z nadvojvodo
Nekaj mesecev pred dokončanjem del na ladji Erzherzog Ferdinand Max so prav tako v tržaški ladjedelnici začeli izdelovati nov, izboljšan razred bojnih ladij. Za prvo ladjo novega razreda je bilo določeno, da bo nosila ime po avstro-ogrskem prestolonasledniku nadvojvodi Francu Ferdinandu, ki je tudi sicer veljal za velikega prijatelja mornarice. Običajno je veljalo, da se razred ladij imenuje po prvi izdelani ladji, toda v tem primeru so zaradi morebitnih administrativnih težav spremenili prakso. Franc Ferdinand je bil namreč avstrijski nadvojvoda (nem. Erzherzog), tako pa se je že imenoval predhodni razred bojnih ladij, zato so novi razred poimenovali po drugi ladji – Radetzky. Josef Wenzel Radetzky von Radetz (1766–1858) je bil avstrijski feldmaršal češkega rodu. Poleg SMS Erzherzog Franz Ferdinand (1908) in SMS Radetzky (1909) je bila izdelana tudi SMS Zrinyi (1910), ki je nosila ime po Nikoli Šubiću Zrinjskem (1508–1566), hrvaško-madžarskem državniku in vojskovodji.

Smernicam v modernih mornaricah po enotnem kalibru glavnih topov in opuščanju pomožnega topništva v korist večjega števila glavnih topov v avstro-ogrski mornarici niso sledili. Nove ladje so imele le štiri glavne topove kalibra 305 mm v dveh dvocevnih kupolah, razporejenih na krmi in na premcu ter osem pomožnih topov. V primerjavi z razredom Erzherzog so štiri topove kalibra 240 mm zamenjali močnejši kalibra 305 mm; pomožno topništvo dvanajstih topov kalibra 190 mm pa je zamenjalo osem močnejših topov kalibra 240 mm, ki so bili nameščeni v bočnih kupolah. Ladje so bile opremljene tudi s po dvajsetimi topovi kalibra 100 mm, šestimi kalibra 66 mm in petimi kalibra 47 mm ter s tremi torpednimi cevmi kalibra 450 mm. Nove ladje so bile od predhodnic daljše za pet in širše za tri metre. Izpodriv ladij je bil skoraj 16.000 ton, ugrez pa dobrih osem metrov. Parna stroja sta proizvedla slabih 14.600 kW moči (20.000 KM) kar je omogočalo najvišjo hitrost 20,5 vozla (38 km/h), pri hitrosti 10 vozlov pa je bil doseg ladij približno 4.000 navtičnih milj (7.400 kilometrov). Vkrcale so lahko do 1.850 ton premoga in 188 ton nafte. V vojnem času je posadko sestavljalo 890 članov, od tega 30 častnikov.
V primerjavi s starejšimi ladjami avstro-ogrske vojne mornarice so imele ladje razreda Radetzky bistveno boljši oklep (na boku 230 mm, proti krmi in premcu pa se je stanjšal na 100 mm). Še z nekoliko debelejšim oklepom sta bili zaščiteni obe glavni ladijski kupoli (250 mm). Skupna masa oklepa je bila okoli 3.150 ton. Štirje glavni Škodini topovi kalibra 305 mm so lahko izstrelili granate do 17.700 metrov daleč, topovi kalibra 240 mm pa do 12.000 metrov. Na oddaljenosti do 10.000 metrov so 305 mm topovi lahko prebili oklep debeline 202 (po nekaterih virih celo do 270 mm) mm. Na razdalji do 5.000 metrov je 305 mm top, ki je tehtal 52 ton, lahko prebil oklep debeline do 500 mm (to je bilo dovolj, da je granata prebila oklep katere koli ladje, ki je takrat plula). Topovi kalibra 240 mm so izstreljevali 215 kilogramske granate, ki so imele manjšo prebojno moč; na 10.000 metrih so lahko prebili oklep do 107 mm, na oddaljenosti do 5.000 metrov pa 275 mm.

Največja pomanjkljivost razreda Radetkzy, poleg majhnosti ladij, je bila v izjemno slabi protitorpedni in protiminski zaščiti. Praksa varčevanja z materialom, ki so jo odgovorni ponovili tudi pri naslednjem razredu pravih dreadnoughtov, se je med prvo svetovno vojno izkazala za usodno in je imela za posledico uničenje kar dveh od štirih najsodobnejših ladij avstro-ogrske mornarice. Po koncu vojne so bile ladje razreda Radetkzy izročene Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). SMS Radetkzy in SMS Zrinyi sta iz puljskega pristanišča (ena pod slovensko, druga pod hrvaško zastavo) izpluli proti Splitu, kjer so se posadke nameravale predati ameriški mornarici, z namenom rešiti ladje pred Italijani. Kljub temu so bile vse tri ladje, v skladu z mirovnim dogovorom, izročene Italiji, kjer so bile razrezane.

Na poti do prvega avstrijskega dreadnoughta – brez političnih zapletov ne gre
Sočasno s koncem del na zadnji ladji razreda Radetzky so se že začela dela na prvem pravem avstro-ogrskem dreadnoughtu. Dolgoletni mornariški inženir Siegfried Popper tokrat ni bil vodilni človek pri projektu izdelave novega razreda Tegetthoff, ker je vmes že odšel v pokoj, kljub temu pa so mu zaupali funkcijo posebnega svetovalca pri tržaški ladjedelnici STT. Dela pri novem razredu ladij je pospešila italijanska napoved o izdelavi njihovega prvega dreadnoughta, ki je vodstvu vojne mornarice pognala strah v kosti. Kljub načelnemu zbliževanju Italije, Avstro-Ogrske in Nemčije nasproti Franciji, Rusiji in Veliki Britaniji, dunajski dvor še zdaleč ni zaupal Italijanom. Italijanske pretenzije po vzhodni jadranski obali in otokih so bile splošno znane pa tudi spomini na poraz v avstrijsko-pruski vojni ter bitko pri Visu, v kateri je takratno Avstrijsko cesarstvo sicer premagalo Italijo, so bili, po manj kot pol stoletja, še vedno živi.

Najnovejši dreadnoughti so imeli dvanajst topov kalibra 305 mm, ki so bili razporejeni v štirih kupolah s po tremi cevmi. Razporeditev cevi je bila za tisti čas revolucionarna, tako zaradi trocevnih kupol kot tudi njihove razmestitve po vzdolžni osi ladje. Osrednji dve kupoli, ki sta bili najbližji ladijskima dimnikoma, sta bili nameščeni višje, kar je omogočalo streljanje preko sprednje kupole. Tako je lahko dreadnought streljal naenkrat proti krmi s šestimi topovi, enako tudi proti premcu, vseh dvanajst topov pa je lahko streljalo preko bokov.

Politične razmere v dvojni monarhiji so začetek gradnje zavlekle skoraj za eno leto, saj sta svoje privoljenje za gradnjo morala dati tako avstrijski kot ogrski parlament. Gradnja prvih dveh ladij novega razreda Tegetthoff se je že začela, tudi financiranje je bilo zagotovljeno, medtem pa oba parlamenta še nista dala svoje odobritve. Madžarski parlament je postavil pogoj, da mora biti ena ladja zgrajena v ogrskem delu države, kar je sprožilo precejšnja negodovanja na dunajskem dvoru. Sprejeto je bilo, da bo novi razred Tegetthoff imel štiri ladje; tri bodo zgrajene v tržaški ladjedelnici, ena pa v ladjedelnici Danubius (današnja Ladjedelnica 3. Maj), na Reki, ki je takrat bila pod ogrsko krono. S tem pa ni bilo konec zapletov. Spor je nastal tudi glede imen ladij. Prva ladja bi morala nositi ime SMS Tegetthoff, kot se je imenoval tudi razred ladij, po, v Mariboru rojenem, admiralu Wilhelmu von Tegetthoffu. Drugi dreadnought bi moral biti SMS Prinz Eugen, po avstrijskem generalu Evgenu Savojskem (1663–1736), tretji SMS Don Juan, po španskem admiralu Juanu Avstrijskem (1547–1578), četrti pa SMS Hunyadi, po madžarskem plemiču Janosu (tudi Ivanu) Hunyadiju (1387–1456). Na zahtevo cesarja Franca Jožefa pa so poimenovali prvo ladjo Viribus Unitis (1911), po cesarjevem osebnem geslu »z združenimi močmi«, druga ladja je postala Tegetthoff (1912), tretja Prinz Eugen (1912), četrta pa Szent Istvan (1914), po prvem ogrskem kralju in svetniku sv. Štefanu I. (975–1038).

Bojna ladja Szent Istvan se je nekoliko razlikovala od svojih treh sestrskih ladij. V ladjedelnici na Reki so uporabili stroje in materiale, ki so bili izdelani v ogrski polovici države, razen topov in oklepa, ki so bili za vse štiri ladje narejeni v avstrijskem delu monarhije (na Češkem). Tri tržaške ladje so lahko vkrcale vsaka po 1.870 ton premoga in 162 ton nafte, Szent Istvan pa 1.840 ton premoga in 267 ton nafte. Ladijski stroji so v povprečju proizvedli 20.000 kW moči (27.000 KM), kar je zadoščalo za najvišjo hitrost 20,5 vozla. Najvišja hitrost bojne ladje Szent Istvan uradno ni bila nikoli izmerjena, saj je bila ladja končana že po začetku prve svetovne vojne in časa za testno plovbo ni bilo. (Ladjo so dokončali v pomorskem Arsenalu v Pulju, kamor so, ob izbruhu vojne, odvlekli vse nedokončane ladje. Ladjedelnica in pristanišče v Pulju sta namreč imela zelo dobro naravno zaščito pred napadi. Več o pomorskem oporišču v Pulju pa v drugem delu prispevka.) Tudi po dimenzijah so bile štiri nove ladje razreda Tegetthoff največje v avstro-ogrski floti. V dolžino so merile 152, v širino pa dobrih 27 metrov. Izpodriv je bil dobrih 21.000 ton, največji ugrez pa skoraj devet metrov. Vsako izmed treh ladij tržaške ladjedelnice je upravljalo 31 častnikov in 1.066 podčastnikov ter mornarjev, na krovu SMS Szent Istvan pa je bilo 38 častnikov in 1.060 podčastnikov ter mornarjev.

Poleg ducata glavnih topov kalibra 305 mm so imele ladje razreda Tegetthoff tudi enako število topov kalibra 150 mm, dvanajst do osemnajst topov kalibra 66 mm, dva topa kalibra 47 mm, dve 8 mm strojnici ter štiri torpedne cevi kalibra 533 mm. Vsaka ladja je lahko vkrcala štirinajst torpedov in po dvajset min, ki so jih polagale spremljevalne ladje. Glavni topovi so imeli največji doseg okoli 20.000 metrov, na razdalji do 6.000 metrov pa so granate kalibra 305 mm lahko prebile jekleni oklep debeline do 470 mm. Polno naložene so ladje sprejele v svoja skladišča preko 1.400 granat kalibra 305 mm in več kot 2.000 granat kalibra 150 mm.
Bočni ladijski oklep in oklep okoli topovskih kupol je bil debel do 280 mm, na premcu in krmi pa do 150 mm. Ladje razreda Tegetthoff so imele v primerjavi z nemškimi ladjami tistega časa boljši doseg, toda njihova glavna pomanjkljivost je bila v izredno slabi protiminski in protitorpedni zaščiti. Proti torpedna pregrada je imela dve slabosti – bila je pretanka in postavljena preblizu zunanji oplati ladje. Za nemške ladje tistega časa je veljalo pravilo, da je razmik med bokom in proti torpedno zaščito štiri metre in pol, pri avstro-ogrskih ladjah razreda Tegetthoff pa je bil vsega slaba dva metra in pol.

500 litrov vina na dan
Časopis Slovenec je ob splavitvi bojne ladje Viribus Unitis 24. junija 1911 poročal:
»Kako izgleda naš prvi dreadnought? Dve leti je delalo 40 inženirjev in 50 risarjev v Pulju, Trstu, na Dunaju, Plznu, Vitkovicah in drugod načrte, po katerih je delalo 4500 delavcev 30 mesecev, da so izdelali veliko ladjo. Kakor znano, se vsaka ladja pobarva. Nič manj kot 50.000 kg olja so porabili samo zato, da so pobarvali velikana, a v to velikansko množino ni všteto olje, ki se je porabilo za mazanje strojev in topov. Ladjo gonijo turbinski stroji, ki s svojimi 25.000 konjskimi silami igraje vozijo velikana z 20 do 22 morskimi miljami, ali 10 in pol metra v sekundi. V eni uri prevozi ladja 40 km, toliko kot navadni osebni vlak. Medtem, ko more vlak kvečjemu peljati 750 ton, pa nosi dreadnonght 10.000 ton, in sicer topove, municijo, torpedovke, vodo, premog, živila... Samo premoga ima naloženega 2400 ton (240 vagonov). Na dreadnoughtu je 12 mogočnih stolpnih topov v štirih triplestolpih, 16 do 20 srednjih in 24 do 30 malokalibrskih topov, ki so tako skriti, da se zelo težavno razločijo. Na en pritisk izbruhne 52 topov iz svojih žrel krogljo, ki tehtajo 7000 kilogramov. Ladja je zgrajena iz Siemens Martinovega jekla. Dolga je 150 m, široka 27 m, globoka 8-2 m. Prejšnje naše najmočnejše ladje tip Radecki (14.500 ton) so dolge 137.7, široke 24.5 in globoke 8-07 m. Da zamore ladja plavati, četudi je poškodovana, je razdeljena v več samostojnih oddelkov. Vsi ranljivi ladjini deli so zavarovani z oklopi, ki tehtajo 4500 ton. V obrambo proti minam in torpedovkam je ladja, zavarovana s posebno vrsto jekla. Stroški enega dreadnoughta znašajo približno 61.000.000 kron. Posadka enega dreadnoughta šteje približno 1000 mož, večina topničarji in strojno osobje. Poveljnik poveljuje šef zdravniku, računskemu uradniku, 24 mornariškim častnikom, 20 strojnim uradnikom, 16 mornariškim kadetom, 120 višjim in nižjim podčastnikom, ki poveljuje ostalemu moštvu. Posadka potrebuje vsak dan 400 kg mesa, 500 litrov vina in 250 litrov kave. Oskrbni stroški znašajo za moštvo dnevno 900, za štab pa 700 kron. Izven evropskih vod se ta vsota podvoji. Na Angleškem stane dreadnought v službi mesečno približno 150.000 kron.«

Primerjava z nemško mornarico
Približno sočasno z ladjami razreda Tegetthoff je nemška mornarica dobila v uporabo novo bojno ladjo razreda Kaiser SMS König Albert. Nemška ladja je bila po karakteristikah bolj podobna avstrijskim super-dreadnoughtom, ki so bili v tem času šele na papirju. 172 metrov dolga in 29 metrov široka König Albert je imela 27.000 ton izpodriva. Njeni 23.000 kW (31.000 KM) motorji so jo pognali do hitrosti 22 vozlov (41 km/h), pri hitrosti 12 vozlov pa je lahko preplula 7.900 navtičnih milj (14.630 kilometrov), kar je bilo še enkrat več od najboljše avstrijske ladje. Oborožena je bila z desetimi topovi kalibra 305 mm, s štirinajstimi kalibra 150 mm, z dvanajstimi kalibra 88 mm in s petimi torpednimi cevmi premera 500 mm.

Usoda ladij razreda Tegetthoff
Verjetno najbolj znana izmed vseh ladij razreda Tegetthoff je bila Viribus Unitis. V zgodovino se je zapisala ne toliko zaradi svoje vloge v prvi svetovni vojni, ampak zaradi dogodkov pred njo. Avstrijski nadvojvoda in prestolonaslednik Franc Ferdinand se je na obisk v Sarajevo odpravil ravno z ladjo Viribus Unitis. Kot je usoda hotela, je bila to njegova zadnja pot z novo ladjo, na katero so ga vezala prav posebna čustva, saj je bil prisoten pri krstu ladje nekaj let prej v Trstu, pa tudi sicer je bil velik prijatelj mornarice. Po atentatu v Sarajevu pa so njegovo truplo prepeljali v Trst na krovu Viribus Unitis. Ladja je preživela prvo svetovno vojno nepoškodovana in je bila izročena novonastali Državi SHS, kar pa ni ustavilo Italijanov, da je ne bi, 1. novembra 1918, z diverzantsko akcijo minirali in potopili, medtem ko je bila na svojem sidrišču v Pulju. Manj sreče je imela najnovejša avstro-ogrska ladja Szent Istvan. V poslednjem letu vojne so jo torpedirali italijanski torpedni čolni in jo potopili. Po tem dogodku avstro-ogrska mornarica do konca vojne ni več izplula iz svojih pristanišč. Ladji Prinz Eugen in Tegetthoff sta tako vojno dočakali v pristanu. SMS Tegetthoff je bila po vojni izročena Italiji, kjer je bila kot vojna trofeja in razrezana v staro železo po letu 1924. Podobno žalostna usoda je doletela tudi SMS Prinz Eugen, ki je po vojni pripadla Franciji. Francozi so jo potopili leta 1922 v Atlantiku, kjer je tarča svojim bojnim ladjam. Zmagovalci prve svetovne vojne tako niso upoštevali želje dunajskega dvora, ki je hotel izročiti vse ladje, pomorska oporišča in spremljevalne objekte cesarsko-kraljeve mornarice novonastali Državi SHS.

Načrti, ki jih je ustavila vojna
Vojna mornarica je še pred začetkom prve svetovne vojne pripravljala načrte za nov razred bojnih ladij, taki imenovani Izboljšani razred Tegetthoff (Verstärkte Tegetthoff Klasse). Štirje novi superdreadnoughti naj bi bili večji in močnejši od predhodnic. Načrtovali so ladje dolžine okoli 172 in širine 28,5 metrov ter izpodriva 25.000 ton. Slabih 23.000 kW (31.000 KM) močni stroji naj bi ladji omogočali najvišjo hitrost enaindvajset vozlov. Oboroženi bi bili z desetimi topovi kalibra 350 mm, ki bi bil največji kaliber avstro-ogrske mornarice do takrat. Pomožno topništvo bi obsegalo štirinajst topov 150 mm, dvajset topov 90 mm, dva topa 47 mm in kar šest torpednih cevi kalibra 533 mm. Topovi kalibra 350 mm bi ladji omogočali večjo prebojno moč pa tudi večjo razdaljo, s katere bi lahko streljali na sovražne cilje. Drugi način povečanja dosega topov je bil s povečanjem dolžine topovske cevi, kar pa je imelo za posledico večjo obrabo notranje obloge topovske cevi in hitrejšo iztrošenost samega topa. Po nekaterih virih naj bi se notranje obloge topovske cevi (kalibra 305 mm) pri ladjah razreda Tegetthoff obrabile po dvesto izstreljenih granatah. Ladje razreda Tegetthoff so sicer v svojem tovornem prostoru lahko skladiščile približno sto granat na topovsko cev. Načrte za nove superdreadnoughte so opustili ob izbruhu prve svetovne vojne. Pričakovanja so bila, da bo vojne konec najpozneje do novega leta, tako da se jim ni zdelo smiselno začeti gradnje novih ladij, ki ne bi bile dokončane pravočasno.

Več o drugih ladjah avstro-ogrske mornarice, o tem, kako so slovenski in drugi fantje lahko postali mornarji ter o pomorskem oporišču v Pulju pa v drugem delu prihodnjo nedeljo.