V slovenskem zgodovinopisju je ves čas prevladovalo mnenje, da gre pri Francu Jožefu I. za človeka brez velike domišljije, brez posebnih talentov, za osebno hladnega in suhoparnega, v političnem pogledu pa konservativnega ter odločnega zagovornika prestižne vloge habsburške dinastije na čelu monarhije. Določenim gospodarskim in kulturnim reformam je bil sicer naklonjen, a brez kančka razumevanja za nacionalna gibanja in njihove težnje. "V tej luči je bil predvsem vesten in umirjen uradnik, ki je v sebi združeval občutek za dolžnost, natančno poznavanje dosjejev in glede na dolgo življenje bogate izkušnje, pri čemer je imel sam sebe za nepogrešljivega," je predzadnjega avstro-ogrskega cesarja na predavanju v Muzeju novejše zgodovine Slovenije opisal zgodovinar Peter Vodopivec.

V življenjepisih, ki so ugledali luč sveta v zadnjih desetletjih, pa je podoba Franc Jožefa že precej drugačna, saj ni več tako monolitno konservativen, pač pa razpet med tradicijo in modernostjo, je nadaljeval. Na stara leta je cesar namreč v pogovoru s predsednikom ZDA Theodorjem Rooseveltom sam sebe označil za poslednjega vladarja "stare šole". "Takšna samoopredelitev je le delno točna, Franc Jožef je morda tedanji svet res dojemal kot človek stare šole, v resnici pa je bil skoraj vso dobo svojega 68 let dolgega vladanja razpet med tradicijo in moderno. V procesu naglega družbenega, gospodarskega in političnega spreminjanja druge polovice 19. stoletja je moral ves čas v realističnem spoznanju, da ni nič večno in so spremembe neizogibne, popuščati," je pojasnil cesarjevo zavedanje, da razvoja ni moč ustaviti.
Blažen med ženami in katoliška morala
Cesar pa je bil prav tako mnogo bolj občutljiv, radoživ in čustven, kot se je dolgo domnevalo. "Med damami, ki jim je bil naklonjen in jih je občudoval, sicer po doslej znanih podatkih ni bilo Slovenk, a žena, ki jim je izkazoval posebno naklonjenost, je bilo precej več, kot so vedeli povedati prvi življenjepisci," je navedel Vodopivec. Najbolj znana je njegova prijateljska zveza z igralko Katarino Schratt, gre za osemdeseta leta 19. stoletja, ko je bila cesarica Elizabeta še živa. Slavna avstrijska igralka pa ni bila edina, saj je imel v času prijateljevanja s Katarino, ki naj bi bilo izključno platonsko, še več ljubezenskih zvez in stikov. Iz ene od omenjenih zvez naj bi cesar tudi dobil nezakonsko hčerko, o čemer se zgodovinarji zdaj že večinoma strinjajo, je dodal.
S svojimi ljubezenskimi zvezami je po katoliških predstavah močno grešil, a je bil sicer v uveljavljanju in zagovarjanju teh istih načel v cesarski družini in v javnosti vseeno zelo strog in neomajen, je Vodopivec opozoril na dvoličnost. "O tem, kaj se je dogajalo v njegovi glavi in kakšno je bilo v resnici njegovo zasebno življenje, tedanji Slovenci in njihovi narodni glasniki niso vedeli ničesar," je izpostavil, čemu tako drugačna slika v starejših življenjepisih.

Slovenci so veren, cesarju zvest narod
V slovenskem zgodovinopisju po Vodopivčevih besedah ves čas prevladuje mnenje, da so bili Slovenci veren, Francu Jožefu zvest in vdan narod. "Svetlo in neokrnjeno podobo cesarja in njegove družine so v svojih očeh vse do propada monarhije ohranjali ne le preprosti, pač pa tudi mnogi meščani, zlasti uradniki in učitelji," je naštel. Zgodovinar Franc Rozman je zapisal, da naj bi bil Franc Jožef I. pri Slovencih daleč najpriljubljenejši med vsemi habsburškimi vladarji, takoj za njim pa je cesarica Marija Terezija.

Vdanost slovenskega prebivalstva cesarju in dinastiji nazorno kažejo počastitve, kot je vsakoletno praznovanje njegovega rojstnega dne, še posebej svečano pa je bilo ob okroglih jubilejih. Potem so tu slovesnosti ob obletnicah njegovega kronanja, vznesena voščila ob njegovi poroki in praznovanje obletnic poroke ter rojstva prestolonaslednika. Še posebej veselo je bilo ob cesarjevih obiskih slovenskih krajev in mest, ki so jih spremljale množične slavnostne prireditve. Izlivov lojalnosti, privrženosti in zvestobe na Slovenskem ni manjkalo niti ob cesarjevih družinskih tragedijah, kot je bil samomor prestolonaslednika Rudolfa v Mayerlingu leta 1889.
"Cesarski kult v književnosti kot kliše"
"Njemu vsi narodi zvesto so vdani, a vendar od nas mu zvestejšega ni," je leta 1883 ob cesarjevem obisku ob 600-letnici habsburške vladavine na Kranjskem in Štajerskem zapisal slovenski pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Pesnik in pisatelj Josip Stritar pa je po Vodopivčevih besedah s hvalospevom Francu Jožefu z današnjega gledišča nerazumljivo pretiraval, saj je ob isti priložnosti zapisal: "Pozdravljen svetli car v Ljubljani beli! Slovenija se klanja pred teboj, sinovi moji, glej, so prihiteli z vseh strani obhajat prihod tvoj. V obličje gledat svojega cesarja, ki njega sveti milosti jim zarja".

"Cesarski kult je bil v slovenski književnosti kliše, njihovi verzi so slavili cesarjeve in tudi cesaričine kreposti, posebej pa njegov čut za pravičnost in njegovo očetovsko ljubezen do narodov monarhije, pri tem pa omenjali v krvavih bojih potrjeno slovensko zvestobo vladarski hiši," je dejal Vodopivec in dodal, da so se vse te slavilne pesmi sicer obračale predvsem na cesarja, ne pa na monarhijo ali državo in razmere, v katerih so Slovenci živeli. Od cesarja se je pričakovalo, da bo nekakšen odrešitelj, ki bo s svojo modrostjo in avtoriteto Slovencem zagotovil narodne pravice in odpravil krivice.

Slovenci so se "otroško" zanašali na krono, je ugotavljal slovenski literarni zgodovinar Ivan Prijatelj. Pisatelj Fran Levec pa je v pismu kolegu Janezu Trdini kritiziral slovenske politične prvake, ki si ob cesarjevih obiskih ne obetajo dobička za Slovence. Cesarju bi se dalo marsikaj povedati in ga pridobiti na svojo stran, če ne bi politiki gledali le na lasten dobiček in ne bi bili namesto pravih domoljubov v politiki sami "ritolizniki", je zapisal.
Slovenski politik Fran Šuklje je v svojih spominih cesarjevega obiska v Ljubljani zapisal, da "je leta 1883 v Ljubljani mrgolelo ljudi, ki so, da bi videli in pozdravili Franca Jožefa I., prišli iz vse Kranjske". Šuklje je med Slovenci sicer opažal, da je bila vselej prisotna zmes "hlinjenja in pristnega patriotskega navdušenja". A dejstvu, da je bilo med ljudmi veliko "vznesene gorečnosti", ni moč ubežati. "Na lastne oči sem videl, kako so na cesti pokleknila kmečka dekleta, ko se je cesar mimo njih peljal v svoji kočiji," je zapisal v spomine.
Vojake pozdravljal po slovensko
Prva zgodovinopisna obravnava slovenske zgodovine v tem času je delo Josipa Apiha Naš cesar, v katerem se je dotaknil zanimive teme, in sicer cesarjevega znanja slovenščine. Franc Jožef je bil, tako piše Apih, prvi cesar sploh, ki se je že kot deček pečal z jeziki nenemških podložnikov, slovenščine pa je znal toliko, da bi "mogel slovenskega kmeta umeti". Po slovensko naj bi pogosto nagovarjal in pohvalil slovenske vojake. Zastopnikom tržaških Slovencev je sicer na njihov slovenski nagovor leta 1865 raje odgovoril v italijanščini, rekoč, da je vse razumel, a da mu je govoriti po slovensko težko.

Franc Jožef je bil pravi poliglot, saj se je že od malih nog poleg nemščine učil tudi češko, poljsko, madžarsko, italijansko, francosko, latinsko in grško. Predvsem je bila v ospredju želja poznavanja jezikov svojih podložnikov, kar je gotovo pomagalo pri njegovi priljubljenosti med ljudmi.

Politična ikona monarhije
Ameriški zgodovinar George Strong je zapisal, da je bil Franc Jožef vse do svoje smrti najpomembnejša politična ikona monarhije, njegova dominantna pojava pa je imela veliko privlačno moč. Skrajno negativne sodbe so se pojavile šele po njegovi smrti, medtem ko je med svojim vladanjem poosebljal legitimnost, trdnost, avtoriteto in trajnost monarhije. Cesarjev rojstni dan, 18. avgust, je bil najpomembnejši državni praznik, čeprav ni bil zakonsko določen. Povsod po monarhiji so plapolale zastave in se prirejale domoljubne slovesnosti, v ogrskem delu monarhije pa ni bilo prav nič drugače. Cesar je bil vedno sprejet z navdušenjem in o vsesplošni priljubljenosti širom po monarhiji ni bilo dvoma.

Kaj so preprosti ljudje v resnici mislili in čutili, je težko ugotavljati. "Javno izražanje kritičnih stališč do cesarja in dinastije ni bilo mogoče, saj je bil zakon o razžalitvi veličanstva tog in strog," je Vodopivec izpostavil dejstvo, da so se kritiki cesarja hitro znašli za zapahi. Kakršnikoli neposredni kritiki so se posledično izogibali tudi časopisi ter poslanci v državnem in deželnih zborih. Mogoča je bila zgolj previdna posredna kritika "med vrsticami" brez kakršnekoli omembe samega cesarja, je dodal. Na Slovenskem je tako Šuklje kritiko, namenjeno cesarju, spretno in previdno, zato pa uspešno naslavljal na t. i. "dvorne kroge" in ni bil posledično nikoli sankcioniran.

Prve resne kritike cesarja so se na Slovenskem pojavile šele, ko cesarja in monarhije ni bilo več. Zdaj strahu pred zakonom o razžalitvi veličanstva ni bilo in Šuklje je lahko v svojih spominih govoril naravnost. "Francu Jožefu je očital nestalnost, brezznačajnost, neodločnost in ga celo označil za enega poglavitnih rušilcev avstrijskega cesarstva. Med najbolj nesrečnimi odločitvami naj bi bila pod madžarskimi pritiski sprejeta razpustitev vojne krajine, popuščanje ulici ter nemškim in levičarskim poslancem, kar je privedlo do padca Badenija in jezikovnih odredb, to pa je zapečatilo usodo monarhije," je Vodopivec naštel Šukljetove očitke.
Rušilna moč slovanskih nacionalizmov
V odnosu do Slovanov Franc Jožef ni imel odločno izoblikovanih stališč, blizu so mu bili Čehi, a se je bal panslavizma in slovanskih nacionalizmov. Vse od nagodbe z Madžari in začetka dualizma je sicer podcenjeval probleme nenemških in nemadžarskih narodov monarhije ter rušilno moč slovanskih nacionalizmov, je izpostavil Vodopivec.

Ivan Hribar, ljubljanski župan in prvak liberalne stranke, je v državnem zboru na Dunaju leta 1909 izjavil, da "se je zaupanje v parlament na osnovi splošne volilne pravice izkazalo za varljivo, saj se je nacionalni boj razplamtel še bolj kot prej, zato lahko pravično ureditev doseže le absolutistični ukrep z diktatom poštene vlade in pravega državnika s trdno - železno voljo". Ali je tu mislil na cesarja ali pa naj takšnega človeka cesar najde, ne bomo nikoli izvedeli, je dejal Vodopivec.

Podobno je zadnje upe v cesarja položil tudi prvak klerikalne stranke na Kranjskem Anton Korošec, ki je leta 1913 v državnem zboru ugotavljal, da "Slovenci nimajo od vlade in strank ničesar več pričakovati in je njihovo zadnje upanje habsburška dinastija, ki bi morala oprta na vojsko napraviti konec dualizmu in odpreti vrata federalni preureditvi monarhije, s katero bodo vsi narodi dobili pravico in varstvo, Jugoslovani pa bodo pravično združeni".
Velika vojna, smrt cesarja in nova zgodovina
Atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914, ki je bil povod za začetek prve svetovne vojne, je med slovenskimi politiki in v javnosti povzročil vsesplošno zgroženost in obžalovanje. Prevladalo je mnenje, da je uboj v Sarajevu brutalno in neopravičljivo dejanje srbske politike v Beogradu, kar bo neizogibno škodovalo jugoslovanskemu gibanju in južnim Slovanom v monarhiji. V takšnem ozračju so v Ljubljani in drugih slovenskih mestih s "plamtečim navdušenjem" pozdravili avstro-ogrsko vojno napoved Srbiji.

Še tri mesece pred smrtjo, na cesarjev rojstni dan, 18. avgusta, so zastave v slovenskih mestih ponosno vihrale, v Ljubljani pa je bil grad nad mestom razsvetljen in okrašen s podobo cesarskega orla, črkama F. J. in napisom "Živijo". Slovensko časopisje se je ob smrti 21. novembra 1916 nato od njega poslovilo s podrobnimi opisi zadnjih ur pred smrtjo, uradnih pogrebnih obredov in številnih žalnih slovesnosti po vseh slovenskih deželah, je sklenil Vodopivec.
Po porazu Avstro-Ogrske v veliki vojni in razpadu monarhije se je eno zgodovinsko obdobje nepovrnljivo končalo in začelo drugo, ki je odprlo nov pogled na zgodovino, kar je prineslo pisanje zgodovine "na novo" in preimenovanje ulic in cest. V Ljubljani so tako julija 1919 dotedanjo cesto Franca Jožefa, gre za današnjo Cankarjevo cesto, ki od hotela Slon vodi proti parku Tivoli, preimenovali v Aleksandrovo cesto. Neverjetno akrobatsko prožnost pa so nove oblasti sprva Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in končno Jugoslavije pričakovale tudi od šolskih učiteljev. Učitelj in ravnatelj na I. mestni deški šoli, danes Osnovni šoli Ledina, Jakob Dimnik je tako ob 50-letnici cesarjeve vladavine leta 1898 le-temu in Avstriji spisal naravnost slavospeve, dve desetletji kasneje pa je to isto Avstrijo mirno označil za "staro in bolehno mačeho", ki jo je treba izbrisati.