Sicer pa – kaj mu je drugega sploh še preostalo: večina slovenskih krajev na podeželju se namreč tedaj – pred stotimi leti – ni mogla pohvaliti s kakšnimi izbornimi prometnimi povezavami.
Veliko je bilo že, če so do njih namesto blatnih kolovozov vodile za silo urejene ceste. Da pa bi do tja ali blizu mimo peljala železnica, je bilo že razkošje posebne vrste.
Anton Jobst se je torej nekega jesenskega dne leta 1912 s poštnim vozom počasi prebijal proti Žirem, ki so ga željno pričakovale na koncu Poljanske doline. Prej se je z vlakom pripeljal iz Ljubljane, izstopil na postaji za starodavno srednjeveško mestece Škofja Loka in presedel na vozilo, ki je v odmaknjene kraje dostavljalo vsakodnevno pošto.
Vožnja se je vlekla in vlekla in počasi je že postajal nejevoljen. Pomislil je, kaj ga pravzaprav sploh čaka v njegovem prvem službenem kraju. Morda kakšen neprijazen župnik. In kakšni bodo šele člani in članice njegovega cerkvenega pevskega zbora? Iz pripovedi pisatelja Ivana Tavčarja je lahko spoznal, da so nekateri možje na tistem koncu kaj vroče krvi. In ženske? Kako zamerljive utegnejo biti cerkvene pevke, je bilo splošno znano že po vseh slovenskih župnijah. Zakaj bi torej v Žireh lahko bilo drugače?
Po mučni vožnji pa sta ga končno le pozdravila zvonika žirovske cerkve, ki so jo postavili dve leti prej. Potem pa je kmalu spoznal tudi svojega prvega predstojnika. A namesto kakšnega starega tečneža ga je pričakal mlad, prav prijazen župnik. Jobst je bil v hipu navdušen. Še bolj pa ga je razveselilo, ko je izvedel, da ga čaka dobro usposobljen in redoljuben pevski zbor.
Led je bil torej prebit in mlad organist je sklenil ostati. Tako se je srečno končal sprejem v njegovi prvi župniji, ki je bila obenem tudi njegova zadnja in edina, kajti tamkaj je potem preživel skoraj sedemdeset let.
Cecilijanska vzgoja
Anton Jobst se je za svoje šolanje imel zahvaliti zasebnemu društvu, ki je bilo posvečeno sveti Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe. Njej in drugim nebeškim zavetnikom je posvečenih mnogo skladb, ki so v glavnem resne, kar se za duhovno glasbo edino tudi spodobi.
A bili so časi, ko se je po cerkvah izvajalo vsakršno igranje in petje. Tudi na Slovenskem je še v drugi polovici 19. stoletja vladal precejšen nered. Na cerkvenih korih so še posebej ob župnijskih slovesnostih - berimo: »farnih žegnanjih« - igrale raznovrstne inštrumentalne zasedbe. Te so dopoldne popestrile glavno mašno opravilo, v popoldanskem času pa so na prostem ali v kakšnem gostišču igrale še na plesu. Vse bi bilo lepo in prav, če obakrat godci ne bi igrali istega programa. Pri posameznih delih maše so torej verniki lahko poslušali polke in valčke, razne koračnice ter arije iz posameznih operet in oper.
S takimi "pikantnostmi" pa so se navadno ponašali tudi organisti in pevski zbori.
Tako je neki rodoljub v leposlovnem listu Slovan poročal, kako je v cerkvi na svoja lastna ušesa slišal, ko je organist pri nekem posebno znanem delu maše zaigral kar Prešernovo podoknico Luna sije. Spet drugič pa so pevci v istem obdobju – torej v zadnji polovici 19. stoletja – neko pesem o Marijinem srcu urezali kar po melodiji znane narodne pesmi Naša mačka je mlade imela. Drugje pa jim je za isti namen prav prišla znana Vilharjeva Po jezeru bliz' Triglava. Na tretjem koncu so za nabožne pesmi uporabili kar posvetne skladbice: Jaz pa 'no ljubico 'mam, Senica na košati lipici sedela ... in podobno.
Znan skladatelj, učitelj in organist, Andrej Vavken, pa je denimo pri neki maši slišal na koru igrati kar mesarsko koračnico: Fleischhauerpolko.
Te razvade so marsikateremu ljubitelju resne duhovne glasbe delale preglavice. Kočno pa je eden izmed njih napisal: "Cerkvene pesmi ne smejo imeti gledališčnega značaja, ker tako petje bi ljudstvo posvetnih veselic spominjalo in njih pobožne misli motilo."

Dolgo je trajalo, da so se te razvade izkoreninile in da se je tudi v slovenske cerkve vrnila prava duhovna glasba. K temu je največ pripomoglo ljubljansko Cecilijino društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1877. Že na začetku se je zavedlo, da bo treba mnogo storiti prav pri vzgoji organistov, zato je takoj jeseni istega leta v Ljubljani odprlo svojo lastno orglarsko šolo. Duhovniki so jo sprejeli z velikim navdušenjem in jo potem tudi denarno podpirali. Tako je lahko vsako leto izšolala nekaj talentiranih mladeničev, ki so se potem podali službovat po širni slovenski domovini. Eden izmed njih je bil leta 1912 tudi Anton Jobst.
Slavni gojenci
Orglarska šola v Ljubljani je navadno trajala tri leta. Gojenci so stanovali zasebno pri kakšnih študentovskih gospodinjah, k pouku pa so hodili v prostore šole, kjer so potem po vrstnem redu tudi vadili na klavir ali orgle. Med Jobstovim šolanjem so bili na voljo prostori v Alojzijevišču.
Šola je sprejemala le mladeniče v pubertetni dobi, najraje takšne, ki so se igranja nekoliko že priučili doma ali pri kakšnem drugem organistu. Med šolanjem so morali kar vztrajno vaditi, da so se lahko v tako kratkem času usposobili za igranje zahtevnih skladb, ki so se izvajale na bodočem cerkvenem koru.
Ljubljansko orglarsko šolo je od njenega začetka pa vse do upokojitve leta 1909 vodil skladatelj in ljubljanski stolni organist Anton Foerster. Nasledil pa ga je mlad duhovnik Stanko Premrl.
Oba glasbena mojstra sta izšolala kar dostojno število organistov. Do Jobstovega vstopa v šolo je spričevalo usposobljenosti za poklic organista prejelo 183 gojencev in ena privatistka.
Premrl sam je potem do leta 1941 vzgojil še mnogo znanih imen. Med znanimi glasbeniki, ki so končali ljubljansko orglarsko šolo, sta bila denimo pevca Anton Dermota in Josip Gostič ter skladatelji Karlo Adamič, Blaž Arnič, Karel Bervar, Ivan Bole, Ivan Carli, Lovro Hafner, Ignacij Hladnik, Alojzij Mihelčič, Ivan Pogačnik, Anton in Janko Ravnik, Martin Železnik in še bi našli katerega.
Denimo Antona Jobsta, ki se je leta 1912 odločil, da bo poskusil srečo v Žireh na koncu Poljanske doline.
Kri ni voda
Kratka triletna šolska doba seveda ne bi mogla vzgojiti tako izbranih glasbenikov, če se jim glasba ne bi dobesedno pretakala po krvi. Mnogi kandidati so namreč izvirali že iz uveljavljenih organistovskih, godčevskih ali pevskih družin, ki so poskrbele, da so mladeniči svojo nadarjenost nadgradili še s šolsko izobrazbo.
Zanimivo pa je, da so si pozneje tudi potomci organistov, ki so se usposobili na ljubljanski orglarski šoli, pa tudi na njeni poznejši celjski vzporednici, ali pa celo nekaterih organistov samoukov, izbrali glasben ali soroden umetniški poklic.
Če se ozremo po nekaterih znanih kulturnikih sodobnega ali polpreteklega časa, ugotovimo, da pri marsikaterem slavnem imenu lahko prepoznamo organistovske korenine. Poglejmo jih nekaj: znan pevec Andrej Šifrer je denimo vnuk žabniškega organista Janeza Šifrerja, Janezova sinova pa Jože (kulturni zgodovinar) in Tone (pesnik in pisatelj ) Šifrer. Pokojni režiser Boštjan Hladnik je bil vnuk novomeškega proštijskega organista in skladatelja Ignacija Hladnika. Oče znane TV maskerke Berte Meglič je bil Josip Tekavec, ki je svojo organistovsko službo nastopil že s 14 leti. Pokojni glasbenik Jože Pogačnik je bil sin organista Mihaela Pogačnika. Operni pevec Jože Gostič, ki je tudi sam obiskoval ljubljansko orglarsko šolo, pa sin organista Leopolda Gostiča. Gledališki igralec Anton Petje je potomec istoimenskega očeta organista. Skladatelj Peter Lipar je prve nauke prav tako spoznaval pri očetu soimenjaku, tudi znanem mengeškem kapelniku. Niko Zlobko, kitarist pri ansamblu Lojzeta Slaka, izvira iz organistovske družine Ivana Zlobka. Znan clevelandski pesnik in organist Ivan Zorman pa je prvo učenost pridobil pri očetu Janezu in je prvič igral na koru že z devetimi leti. Organist Ivan Krpač iz Šmartna pri Slovenj Gradcu je bil sin organista Gregorja Krpača, njegov sin Ivek pa je bil znan pevec in harmonizator koroških narodnih pesmi. Najslavnejši koroški skladatelj in organist Pavel Kernjak pa je svoje delo tudi nasledil od očeta, organista.
Slovenski pesnik Edvard Kocbek se je rodil v družini izšolanega organista Valentina Kocbeka. Organistovske korenine pa ima tudi mariborski pesnik Andrej Brvar. Pokojni rockerski glasbenik, klaviaturist pri skupini Unioni, poznejši TV-producent in podjetnik Srečo Mihelčič je bil vnuk znanega organista in slovenskega skladatelja (Polje, kdo bo tebe ljubil ... je njegova največja uspešnica) in nekaj časa tudi metliškega, pozneje pa celo celjskega župana, za časa Avstro- ogrske pa deželnega poslanca Alojzija Mihelčiča. Alojzijev sin je bil znan skladatelj Slavko Mihelčič, vnuk pa književnik Miloš Mikeln.
Znan profesor in zborovodja Janez Bole, prvi umetniški vodja Slovenskega okteta, izhaja iz romarskih Brezij, kjer je služboval njegov oče, organist Ivan Bole. V Fojani rojen skladatelj Rado Simoniti je mladost prav tako preživljal pod krovom svojega očeta organista. Znan literat Jože Javoršek je svoje umetniško ime prevzel po materi, njegovo pravo ime pa je Jože Brejc, saj je bil sin organista Antona Brejca. Neutrudna folkloristka Tončka Maroltova se je v mladosti prestavljala kot Antonija Šuštar. Nič čudnega, ko pa je bila hči špitališkega organista Janeza Šuštarja. Enako velja za njeno, za slovensko izročilo pomembno sestro Marijo. Organist Matej Vurnik je imel le enega otroka - sina Stanka, ki je v svojem kratkem življenju tudi doktoriral in se posvetil proučevanju slovenske kulturne preteklosti. Pri igralki Anki Cigoj pa najdemo kar dvojne organistovske korenine. Njen oče je bil organist Franjo Cimerman, njegov oče, torej Ankin dedek, pa Jože Cimerman, ki je umrl ravno leta 1912, ko je orglarsko šolo končal Anton Jobst iz dežele onstran Karavank.
V Žireh
No, pa se vrnimo k vrlemu Antonu Jobstu, ki smo ga zapustili, ko je nekega oktobrskega dne leta 1912 priromal do žirovskega župnišča, da bi tam nastopil svojo prvo organistovsko službo.
Ob vsemu povedanemu v prejšnjem odstavku verjetno ne bo težko uganiti, da tudi on izvira iz družine organista. Še več. Prav on se je lahko pohvalil kar z dvojnimi organistovskimi koreninami - po očetovi in materini strani.
Organist je bil njegov oče Nikolaj Jobst, sicer preprost kmet in obenem cerkovnik v koroški vasi Brdo (Egg) onstran Karavank. Kraj leži blizu Šmohorja (Hermagor) v Ziljski dolini.
Z glasbo, kot organist in izdelovalec orgel, pa se je ukvarjal tudi njegov stric Franc. Ta stric ni bil kdor si bodi, temveč Franc Grafenauer, poslanec v koroškem deželnem zboru.
Niko Jobst je vzel v zakon njegovo sestro Marjano. Po domače se je pri ženinu reklo – pri Kopičevih.
Zakonca sta imela troje otrok. Same fante. Anton je bil rojen kot drugi pred 120 leti, 12. septembra 1894.
Že zelo mlad se je navdušil za igranje, kar pri očetu Niku. Stric Franc Grafenauer je z zanimanjem opazoval mladega fantiča, s katerim sta včasih tudi skupaj zaigrala, in mu svetoval pot v Ljubljano. Tam so sicer sprejemali le kandidate iz ljubljanske škofije, saj so za vzdrževanje orglarske šole v glavnem skrbele njene župnije, kdaj pa kdaj pa so že od zgodnjih let svojega nastanka naredili tudi izjemo.
Jobst o tej svoji dobi piše: "Slovenski poslanec na Koroškem in orglar Franc Grafenauer je spoznal mojo nadarjenost in veselje do glasbe in me napotil v orglarsko šolo v Ljubljano. Takrat (1910) seveda ni bilo meje in je spadalo vse pod avstro-ogrsko monarhijo."
Vestne vaje in pridno učenje so mlademu, šestnajstletnemu Korošcu omogočili, da je sicer triletno šolanje skrajšal kar za tretjino. V prvem letniku je oceni izvrstno dobil pri igranju na klavir in orgle.

V drugem letniku pa je tako pohvalo dobil še za preludiranje brez priprave in prav tako za moduliranje brez predhodnega ogleda not.
Tako je šolo končal že 30. junija 1912. Organistovski list Cerkveni Glasbenik je poročal, da se je v šolskem letu 1911/12 pouka udeleževalo 19 učencev, od katerih jih je šest dobilo spričevalo o usposobljenosti za organistovski poklic. Piše pa tudi, da je eden od njih šolo zapustil »celo z izvrstnim uspehom«. Ta odlikovanec je bil seveda Anton Jobst.
Po končani šoli je ta še nekaj časa ostal v Ljubljani in se oziral za primerno službo. Domov na Koroško ni mogel, saj je bil tam organist še njegov petdesetletni oče Niko. Zato je začasno nadomeščal svojega obolelega učitelja in vodjo orglarske šole Stanka Premrla pri njegovem delu stolnega organista.
Premrl pa je bil znanec žirovskega župnika Josipa Logarja, ki je bil tudi sam vešč organist in pevovodja. Dogovorili so se, naj Jobst pride k njim in naj se osebno prepriča, ali mu to mesto ustreza. In tako je mladenič tudi storil.
Mladeničev "ogled"
Žiri so po svoji legi še spadale pod Gorenjsko. Le 16 kilometrov stran je ležala primorska Idrija in dobrih 25 kilometrov pa je bila oddaljena notranjska Vrhnika. Žiri so bile samostojna občina. Po cerkveni plati pa so kot župnija pripadale idrijski dekaniji. S svojimi 478 metri nadmorske višine so jih šteli že za skoraj zagorski kraj. Sedemindvajset kilometrov od Škofje Loke pa jih je uvrščalo med odročnejše kraje dežele Kranjske.
Antonu Jobstu je med dolgotrajno vožnjo povsem upadel pogum in odločil se je, da ne prevzame tamkajšnje organistovske službe. O tem je na stara leta zapisal: »Bile so slabe prometne razmere in vozili smo se iz Škofje Loke v Žiri s poštnim vozom menda šest ali sedem ur, tako da sem med dolgočasno in dolgo vožnjo sklenil: v Žiri pa že ne grem.«
Ko pa je spoznal, da sta v kraju zelo dober pevski zbor in tudi razvejano društveno življenje, je sklenil ostati.
Na koru mogočne žirovske cerkve svetega Martina, ki so jo dogradili že leta 1910, so bile neke starejše orgle, ki tako izurjenemu organistu, kot je bil Jobst, seveda niso zadoščale. Stroški z zidavo nove cerkve pa še niso dopuščali, da bi si Žirovci lahko omislili kakšen sodobnejši inštrument. Obljubili pa so mu, da se bo sčasoma tudi to zgodilo.
Privajanje na nove razmere
Anton Jobst se je kaj hitro vživel v nove življenjske okoliščine. Že na začetku ga je čakala slovesnost posvetitve nove cerkve. To se je zgodilo 17. novembra, mesec dni po njegovem prihodu.
Potem pa se je življenje utirilo v običajen vsakdan. Kraj mu je počasi postajal všeč.
Svoje vtise iz tistega časa je pozneje strnil v kratkem zapisu, kjer med drugim pravi: "Hiše so bile večinoma stare stavbe ob cesti, zidala se je le redko kakšna nova stavba, skromna elektrarna na Dobračevi, šolsko poslopje – stara bivša grajska stavba z nekaj učitelji, osebnega avtomobila se ni videlo; kdor je imel kolo, je bil že dober. Upokojenci so bili menda le trije: en orožnik, nadučitelj in železniški uradnik, orožnika s peresi na glavi pa dva. Ljudje so živeli skromno od čevljarske obrti in čipkanja ( klekljanja), pa vseeno nekam zadovoljni in v prijateljstvu, ker ni bilo premoženjskih razlik in zavidanja boljših položajev. Ob večerih se je slišalo iz hiš in ob cesti lepo ubrano petje ..."
Ta nagnjenost žirovskih domačinov za lepo petje in domačo besedo je prav prišla tudi v njihovem društvenem življenju. Že leta 1890 je bilo tamkaj ustanovljeno bralno društvo, ki je leta 1903 pristopilo k Slovenski krščansko socialni zvezi. Leta 1908 pa so v kraju ustanovili Slovensko katoliško izobraževalno društvo Žiri-Dobračevo. To društvo je imelo že pred Jobstovim prihodom svoje lastne prostore in prapor. Štelo pa je kar 220 članov.
Jobstova prizadevnost je pripomogla k temu, da je cerkveni pevski zbor kmalu prepeval tudi povsem posvetne pesmi in v okviru tega društva je Jobst sodeloval na njegovih javnih nastopih.
Že v začetku pa so seveda morali urediti tudi njegove denarne razmere, za kar se je najprej zavzel župnik Logar. Nekaj dohodkov je mlademu organistu prineslo tudi delo tajnika v domači Hranilnici in posojilnici.
Na svežem žirovskem zraku se je, kot kaže, tudi razplamtela Jobstova skladateljska žilica in že konec tistega leta je Cerkveni Glasbenik objavil njegovo prvo samostojno skladbo. Z decembrom 1912 in objavljeno pesmijo z naslovom Mašna ( Pred Bogom pokleknimo ) se je torej začelo plodno Jobstovo pojavljanje v slovenski glasbeni javnosti, ki je pozneje prineslo na stotine njegovih skladb.
Leto 1914
Josip Logar, žirovski župnik, je držal besedo. Že leto po Jobstovem prihodu v Žiri se je napotil v Ljubljano ter pri Ivanu Milavcu, tedaj enem najsposobnejših orglarjev na Kranjskem, naročil izdelavo novih orgel. Mojster Milavec je naredil načrt in ga meseca septembra 1913 poslal v Žiri. Logarju je bil všeč. Pisali so na ljubljansko škofijo, kjer so načrt oktobra tudi odobrili. Kakor že pri cerkvi sami je tudi tu šlo za boljše delo. Orgle naj bi imele dva igralnika (manuala) in 38 registrov. Le še ljubljanska stolnica, kjer je Milavec podoben inštrument postavil že prej, jih je premogla več. Izdelava pa naj bi zaradi tega trajala kar leto dni.
Po pogodbi, ki sta jo sklenila mojster Milavec in župnik Logar, naj bi bile orgle postavljene za veliki šmaren, 15. avgusta, ali vsaj za mali šmaren, 8. septembra 1914.
Ta dva datuma pa sta pozneje že sovpadla z obdobjem, ko so se nad Evropo začeli zgrinjati temni oblaki. Možje in fantje so bili konec julija poklicani k vojakom, kajti začela se je vojna med Avstro-ogrsko in Srbijo. Tako je tudi na žirovski kor padla senca prvih spopadov.
Anton Jobst se je tedaj prvič, odkar je bil v Žireh, odločil napisati dopis za stanovsko glasilo Cerkveni Glasbenik. Urednik Stanko Premrl pa ga je takoj tudi objavil.
Anton Jobst piše: "Ker bo kmalu dve leti , kar službujem v lepi žirovski fari, in ker gotovo ni bilo iz te duhovnije v C. Gl. še nobenega poročila o cerkvenem petju, naj Vam, čast. gosp urednik, danes nekoliko poročam. Vojska nam je žal vzela nekaj prav krepkih moči. Sedanji zbor šteje 28 grl, in sicer: 13 sopranov, 7 altov, 4 tenorov in 4 base. Pevske vaje so dvakrat na teden in ob nedeljah, tako ob poletnem kakor v zimskem času. Pevci prihajajo redno, točno in z veseljem k pevskim vajam, za kar jim gre vsa čast. Poje se pravilno, kakor zahteva sveta liturgija ...."
Jobst potem našteva še druge radosti svojega glasbenega življenja v Žireh: "Cerkvenih muzikalij smo nabavili v teku dveh let (1912-1914) okoli vsoto 300 kron.
V teku dveh let, kar tukaj službujem, je imel zbor dva izleta, in sicer: lansko leto na Svete Višarje in Brezje, letos pa na Brezje in Bled. Na otoku smo imeli sv. mašo, katero je daroval naš častiti gospod kaplan Frölich in pri kateri je zbor pel. Prečastiti gospod župnik je sam dober muzik, kar mi je s tem velika pomoč."
Nato hvali svoje pevce, med katerimi sta bila tudi nadučitelj Hladnik in uradnik Sever, ki sta pela bas.
Veliko priznanje pa je dal tudi svojemu službenemu predstojniku: "Ravno tako hvalevredno je, da g. župnik skrbi , da so člani pevskega zbora tudi pobožnega in vzglednega življenja. Č. g. župnik prihaja rad, kolikor mu čas dopušča, tudi k pevskim vajam. S tem zboru marsikaj lepega omogoči, bodisi z dirigiranjem ali pa s svojo markantno besedo."

Za nameček pa Jobst sporoča še veselo novico: "Sedaj se zopet prične ljudska šola, nameravamo ustanoviti nekako pevsko šolo, tako da bo imel zbor vedno naraščaj. Dobimo tudi novo prostorno pevsko sobo z električno razsvetljavo. Končno omenim še to, da dobimo tudi nove krasne orgle, delo g. Milavca, in upam, da bodo do Vseh Svetih dovršene. To nam bo dalo še večje veselje do dela in vztrajnosti za lepo cerkveno petje."
Tako je bilo torej njegovo prvo poročilo v Cerkvenem Glasbeniku in prav gotovo bi že nekaj mesecev pozneje poročal še o drugih dogodkih tistega leta, če tudi njega ne bi dosegel vpoklic na fronto.
Kako žalostno je moral odriniti iz kraja, v katerem se je ravno privadil na tamkajšnje življenje.
Nove orgle
Ivan Milavec je bil med izdelavo žirovskih orgel že precej bolan. Jetika je namreč načela tudi njegovo zdravje. Postavljanje orgel po podeželskih župnijah, kjer je bil tako kot njegov predhodnik Franc Goršič in mnogi drugi, izpostavljen slabim razmeram in stalnemu prepihu, je zahtevalo svoje. Delo so zato večinoma opravili njegovi pomočniki. Orgle so bile tako na jesen 1914 končno le postavljene, vendar pa organista Jobsta, ki naj bi bil priča njihovi svečani blagoslovitvi, ni bilo več v Žireh.
Župnik Logar je torej za to priložnost prosil Jobstovega učitelja in vodjo orglarske šole Stanka Premrla.
Velika slovesnost je bila tik pred božičem, 20. decembra 1914. Obred je opravil idrijski dekan Mihael Arko. Orgle pa je igral Stanko Premrl.
Zaradi Jobstove odsotnosti je odslej na žirovske orgle igral župnik Josip Logar, ki je prevzel tudi pevski zbor. Organist Jobst pa je preživljal težke dneve na bojnih poljanah severne Evrope.
Naključje je hotelo, da so bile prav žirovske orgle zadnje delo mojstra Ivana Milavca. Ni namreč minilo niti mesec dni po njihovi slovesni blagoslovitvi, ko je 18. januarja 1915 zapustil ta svet. Pravili so, da se je prehladil prav pri končni namestitvi žirovskih orgel, kar naj bi ga spravilo v grob.
Ker celotna vsota več kot 16. 000 kron tedaj še ni bila izplačana, je župnik Josip Logar pozneje to uredil z njegovo vdovo in nasledniki.

Vojne razmere
Kot vse slovenske može in fante letnika 1894 so tudi Antona Jobsta poslali v klavnico Galicije. Tamkaj in v Krpatih se je zapletal v spopade z ruskimi vojaki.
V Žireh pa vojske zaradi odmaknjenosti od prometnih poti sprva ni bilo tako močno čutiti. Ko pa je spomladi 1915 Italija vstopila v vojno, se je položaj povsem spremenil. Tedaj so Žiri zaradi bližine fronte postale vojno območje. Pevski zbor je deloval, kolikor je mogel, saj so bili njegovi moški člani tudi na fronti, zato je bilo njegovo delo bistveno okrnjeno.
Anton Jobst pa je bil takrat še vedno na severnem bojišču. Tam je bil prvič tudi ranjen. Zdravil se je v Budimpešti, od koder je 4. julija 1915 poslal pismo Stanku Premrlu, v katerem pravi: "Prečastiti gospod! Najprvo Vas srčno pozdravim. Dne 22. prejšnjega meseca me je zadela krogla in sedaj ležim ranjen tukaj v bolnišnici. Upam, da kmalu ozdravim. Bog Vas živi! Mnogo pozdravov! Vaš hvaležni Anton Jobst."
To pa ni bila edina rana, ki jo je pridobil Anton Jobst. Malo pozneje je spet pisal svojemu nekdanjemu učitelju. Tokrat se je oglasil iz Hartberga: "Sprejmite iskreni pozdrav. Sem tukaj v bolnišnici, kjer sem si pokvaril desno roko. Komaj par vrstic pišem. Bogve, ali bodem mogel še kedaj igrati ali ne. Upam da. Mnogo pozdravov."

Tudi pozneje se je Premrla vedno spomnil z božičnimi ali velikonočnimi pozdravi.
Mnogi vpoklicanci so doma pustili svoje najdražje, ki so jim potem na fronto pošiljali pakete in včasih tudi kaj denarja. Dvajsetletni Jobst pa se je v tem pogledu lahko oprl le na svoje ostarele starše na Brdu pri Šmohorju. Zato je kmalu zašel v denarno stisko. Za pomoč je prosil Podporno društvo organistov v Ljubljani, katerega član je bil, in to mu je na seji 23. novembra 1916 naklonilo nekaj cvenka.
V odmoru med boji pa je dobil tudi nekaj dopusta in tako se je spet lahko za krajši čas pojavil v Žireh. Tam ga je še vedno čakala organistovska služba, a kaj, ko je kmalu moral nazaj na fronto. Njegovo častniško uniformo pa so že tedaj krasila štiri odlikovanja – srebrna medalja za hrabrost 1. razreda, srebrna medalja za hrabrost 2. razreda, bronasta medalja za hrabrost 2. razreda in Karlov križec.
Njegovo bivanje v vojski pa se je bolj žalostno končalo. Premeščen je bil na soško bojišče in tam so ga zajeli Italijani. Ti so ujetnike prepeljali v zasedeno Albanijo, kjer so jih uporabili za gradbena dela, kopanje jarkov in podobno.
Zato jih po vzpostavitvi miru novembra 1918 tudi niso spustili domov. Njegova podaljšana vojaščina je tako trajala kar do konca decembra 1919.
Spet doma
Anton Jobst je ves čas svoje vojaške službe menil, da se bo vrnil na svoje nekdanje službeno mesto v Žiri. S tem so nedvomno soglašali tudi v kraju samem, saj niso iskali nadomestnega organista.
Z začetkom leta 1920 je torej lahko nadaljeval svoje, nekdaj tako uspešno delo.
Znova se je usmeril k svojemu pevskemu zboru in že po kratkem času je Stanku Premrlu lahko poslal dopis za Cerkveni Glasbenik. Poročal je, da njegov pevski zbor zdaj šteje 27 članov in nekaj novincev. Še vedno so imeli vaje dvakrat tedensko: "Vsa čast pevcem in pevkam, ki se tako žrtvujejo za lepo cerkveno petje, za kar se jim na tem mestu srčno zahvaljujem ..."
Omenil je še, da njegovi pevci sodelujejo tudi v posvetnem izobraževalnem društvu. Pohvalil je tudi orgle, ki jih je prej tako težko čakal, njihove prednosti pa je lahko užival šele sedaj po dobrih petih letih: "Orgle imamo naravnost krasne, zadnje delo žal prezgodaj umrlega Milavca."
Razumljivo je, da je nov inštrument poskušal čim prej preizkusiti in tudi širši javnosti pokazati njegove prednosti.
Priložnost za to pa se je ponudila šele jeseni tistega leta.
Čudež na vasi
Desetega oktobra 1920 je bil tako v Žireh slavnostni koncert, ki so ga združili tudi s kolavdacijo orgel. Vsake orgle so namreč pred uporabo v cerkvi morale pridobiti uradno dovoljenje. Zaradi svetovne vojne pa se v Žireh takšen postopek - kolavdacija - ni izvršil.
Priložnost za to je torej nastopila takoj po Jobstovi vrnitvi.
Glavno vlogo pri oceni žirovskih orgel je imel ljubljanski frančiškanski pater in skladatelj Hugolin Sattner.
Ta je bil naravnost očaran nad koncertom, ki sta ga ob tej priložnosti pripravila organist in pevovodja Anton Jobst s svojim pevskim zborom ter povabljeni solist -Jobstov nekdanji profesor, Stanko Premrl, ki se je tega dne izkazal s svojo virtuoznostjo.
Koncert je obiskalo veliko ljudi, med njimi kar petnajst duhovnikov. Sattner je zapisal: "Kdor ve, kje so Žiri, bo pritrdil, da je bila to velika požrtvovalnost, zlasti z ozirom na to, da je večina takoj po koncertu zopet odšla domov – v temni noči, pri slabem vremenu."

Ob sami izvedbi pa se je Sattnerju, enemu prvih slovenskih cecilijancev, bojevnikov za dostojno cerkveno glasbo, utrnila tudi posebna misel: "Spominjam se, da je v prvih letih probude cerkvene glasbe živel v Gaschurnu na Predarlskem župnik Battlog. Ta mož je ustvaril v svoji majhni od sveta oddaljeni gorski duhovniji velik mešan zbor in ga tako izvežbal, da je bil zmožen izvajati najtežje klasične umotvore. Tak Gaschurn naj bodo Žiri in kranjski Batttlog bodi g. župnik Logar, kajti občudovanja vredno je, da je bilo mogoče v gorski, od sveta odločeni župniji, prirediti tak koncert, ki bi lahko čast delal vsakemu mestu, koncert s tako zanimivim sporedom in s tako dovršenostjo. To delo, ki ga vršita oba gospoda in vrli organist, je v resnici kulturno delo; in pevska organizacija, zasnovana na strogo cerkvenih tleh, bo rodila v vsakem pogledu bogate sadove."
Prenovljene Žiri
Župnik Logar in organist Jobst si nista dala dvakrat reči. V naslednjih letih sta neverjetno poživila glasbeno delo v župniji, ki pa je segalo tudi čez cerkveni prag. Pevski zbor je še naprej pridno sodeloval pri bogoslužjih in prireditvah domačega prosvetnega društva.
Kljub veliki gospodarski krizi se kulturno življenje ni prekinilo.
In tudi orgle so donele tako, kot se spodobi. Leta 1920 je strogi "kolavdator" pater Sattner o njih zapisal: »Izjavljam, da je Milavec orgle izdelal popolnoma v smislu pogodbe: G. Premrl je igral v ponedeljek po cerkvenem koncertu, tj. 11. oktobra dve in pol uri in poskusil na orglah vse, kar se le da izmisliti; z vsakim trenotkom smo bili bolj potrjeni, da so te orgle kvalitetno najboljše v celi Sloveniji. Težko smo se ločili od njih in močno obžalovali, da je moral Milavec umreti v tisti dobi, ko so se mu ravno odprle vse skrivnosti orglarske umetnosti.«
S takšnim inštrumentom je bilo res užitek igrati in Anton Jobst si je dal duška pri svojem organistovskem opravilu.
Zasebno življenje
Koncem pomladi leta 1922 se je Anton Jobst podal v Ljubljano. Vendar tokrat ne le na obisk ali kakšen koncert, pač pa je imel pomembnejše opravilo. V tamkajšnji stolni cerkvi je namreč 22. junija pred oltar popeljal enaindvajsetletno Ljubljančanko Marijo Berto Kathernovo. Vanjo se je zagledal v Žireh, kamor je bila premeščena kot poštna uradnica. Dolgo je bila sopranistka stolnega kora, torej pod vodstvom Stanka Premrla.
Novoporočenca sta se potem vrnila v Žiri, kjer sta najprej živela v neki cerkveni hiši, leta 1934 pa sta si zgradila svoj lasten dom. Imela sta pet otrok, ki so bili rojeni v letih od 1926 do 1931.

Razvejano društveno življenje
Jobstov cerkveni pevski zbor je bil v Žireh vse do leta 1941 jedro glasbenega življenja. Prizadevni organist in skladatelj ga je skrbno vodil in si s pomočjo otroškega zbora vzgojil tudi podmladek. Po svojih močeh pa je vodil tudi moški zbor, ustanovljen leta 1929.
Zasebno je Jobst že od začetka živel kot poklicni organist. Dodaten zaslužek pa mu je dajalo tudi tajništvo v žirovski posojilnici. Ta je delovala do sredine dvajsetih let, ko je žalostno propadla. A ustanovljena je bila druga, kjer je deloval do leta 1941.
Njegovo denarno stanje pa so končno začeli urejati šele v začetku tridesetih let, tako da je od takrat dobival redno mesečno plačo.
Leta 1921 se je dodatno izobrazil tudi na štirimesečnem tečaju Državne trgovske šole v Ljubljani.
Kot nekdanji Korošec je moral leta 1921 pridobiti še jugoslovansko državljanstvo, saj je njegova domačija po vojni prešla v republiko Avstrijo.
Kmalu po vrnitvi v Žiri pa je Jobst nadaljeval tudi s svojim skladateljskim delom. Nekaj skladb je bilo objavljeno v Cerkvenem glasbeniku, nekaj pa v Pevcu in Zborih.
Leta 1926 pa se je odločil tudi za samozaložniške izdaje.
Slutnje
Anton Jobst je torej v Žireh vestno deloval kot organist, posojilnični tajnik in skladatelj. In že s tem je imel veliko dela.
Redne zasebne vaje, skladanje novih skladb, dvakrat tedensko vaje s cerkvenim pevskim zborom in še s kakšno zasedbo za povrh – vse to je popolnoma zapolnilo njegov delavnik. Poleg tega pa je bila tu še družina s štirimi malimi otroki.
Veliko časa in denarnih sredstev pa je namenjal objavi svojih del.
Na to njegovo zgledno delovanje pa je konec tridesetih let zopet legla senca bližajoče se vojne. Jugoslavija si je tiste čase v bližini Žirov zgradila vrsto utrdb, ki naj bi jo zavarovale ob morebitni novi vojni z Italijo. Obrambna Rupnikova linija se je zdela nepremagljiva, vendar pa se domačini vseeno niso počutili varne.
Anton Jobst je leta 1940 v Cerkvenem glasbeniku zaskrbljeno zapisal: "Žal, da je naš lepi in zelo podjetni kraj Žiri na skrajni meji. Upamo, da bodo šli grozni vojni viharji mimo nas brez pretresov in da nam bo naš častitljivi vojščak, farni patron sveti Martin, ki je upodobljen nad glavnim oltarjem v dragocenem mozaiku, varoval našo domovino in naše ljubljene domove v bodočnosti."
Neizbežna vojna
Jobstovo upanje pa se žal ni izpolnilo. Že leto zatem se je tudi Kraljevina Jugoslavija znašla v vojnem metežu. Jobst je bil takoj določen za člana odbora, ki je bdel nad premoženjem občanov. Župnika so vzeli Nemci, kaplan pa je pobegnil čez bližnjo mejo v Italijo. Izgnanih je bilo tudi nekaj domačinov. Jobsta pa so nemški okupatorji pustili pri miru. Ker ni bilo duhovnika, tudi ni bilo rednih mašnih opravil.
Jobst je tisti čas deloval kot občinski uradnik. Kljub vsemu se je ukvarjal tudi še s skladanjem. Za objave se je spet zatekel k Cerkvenem Glasbeniku.
Žiri so občasno obiskovali tudi partizani in ga potem za nekaj časa tudi zasedli. Pri tem je Jobst sodeloval na njihovih srečanjih in za otroško petje napisal nekaj skladb.

Nemško zasedbo je torej kar nekako prestal, a najhuje je šele sledilo.
Pregnanec
Kot številni cerkveni sodelavci je bil po osvoboditvi izpod okupatorja tudi Jobst trn v peti novih oblasti. V mnogih krajih je bil poklic organista preprosto ukinjen, ljudje pa so si morali poiskati druge zaposlitve. Sicer pa je bilo Cerkvi sploh odvzeto premoženje, tako da tudi ni imela denarja, da bi plačevala svoje uslužbence. In tako je bilo tudi v Žireh.
Anton Jobst je zato 5. oktobra 1945 postal učitelj petja na žirovski osnovni šoli. Priznali so mu ljudsko, orglarsko in zadružno šolo.
Vendar pa je novim oblastnikom navkljub še vedno vztrajal kot žirovski organist. Zaradi tega je prejel »posebno nagrado«. Za božič 1945 je bil namreč pregnan (konfiniran) v Republiko Avstrijo.
Iznajdljiv Korošec tudi v novi, zanj pa pravzaprav še stari domovini, ni obupal. Zaposlil se je na celovški glasbeni šoli in tam poučeval orgle, klavir, petje, glasbeno teorijo in harmonijo.
Vztrajal je leto dni, od 1. aprila 1946 do 10. maja 1947. Potem pa se ga je nova jugoslovanska oblast usmilila in spet se je lahko vrnil v Žiri.
Pod rdečo zvezdo
Med Jobstovo odsotnostjo so v Žireh tekla prizadevanja, da bi staro čevljarsko obrt povzdignili na višjo raven. Čevljarji so bili že prej povezani v zadrugo. Po osvoboditvi pa so začeli graditi novo tovarno, ki je bila slovesno odprta 15. avgusta 1948. Ob tej priložnosti je prvič zaigrala nova žirovska pihalna godba, ki je nastala tudi s prizadevanji Antona Jobsta. On je bil seveda njen dirigent.
Po vrnitvi iz pregnanstva je Jobst poučeval na osnovni šoli in nižji gimnaziji v Žireh. Seveda pa je še naprej ostal žirovski organist.
Še vedno je sodeloval tudi pri domačem kulturnem društvu, skladal nove melodije in pošiljal svoje skladbe raznim uredništvom. Bil pa je tudi pevovodja nekaterim posvetnim zborom in manjšim pevskim sestavom. Tovarna čevljev Alpina je lepo uspevala in tako so tudi v njeni sredini nastale posamezne zasedbe, ki jih je seveda vodil Anton Jobst.
Kronist je o tem pozneje zapisal: "Kljub težkim pogojem dela je želja po petju pri naših delavkah šla tako daleč, da so v tem času (1970-1974) skupaj z moškimi žrtvovale nedeljsko popoldne in zelo vestno prihajale k vajam mešanega pevskega zbora Alpina, ki je v omenjenem obdobju deloval pod pokroviteljstvom Alpine in ga je vodil Anton Jobst."

Jobst je rad dirigiral temu zboru, saj je v njem prepevala tudi njegova žena Minka.
Nepregledno delo Antona Jobsta
Anton Jobst je bil od oktobra 1912 pa vse do svoje smrti 11. julija 1981, ko se je ob drugi uri zjutraj podal v večnost, z manjšimi odsotnostmi duša žirovskega življenja. Njegovo prebivanje v kraju je s prekinitvami torej trajalo nekaj manj kot 69 let. Do devetdesetletnice so mu manjkala le še tri leta.
Ves čas pa je bil tudi neutruden skladatelj. Raziskovalec Franc Križnar, ki je prvi strokovno popisal njegovo glasbeno zapuščino, je naštel kar 641 Jobstovih skladb, upoštevajoč rokopise in izdane tiske.
Posebnost te nenavadne bere je vsekakor v tem, da je Jobst skladal za cerkvene in posvetne namene. Čeprav bi od njega kot organista pričakovali večino cerkvenih del, pa je izkupiček drugačen. Posvetnih skladb je 438, cerkvene pa so le 203.
Največ pozornosti je posvetil pevskim zborom. Nič čudnega, saj je kot organist redno spremljal domači mešani pevski zbor.
Druga njegova ljubezen so bile orgle, zato srečamo tudi precej skladb za to »kraljico inštrumentov«. Pogosto pa je obe ljubezni združil v skladbe za zbor ob orgelski spremljavi.
Svojo veliko skladateljsko domišljijo je pokazal tudi v delih za godbo na pihala, mali, plesni, salonski, zabavni in harmonikarski orkester, za klavir samostojno ali v povezavi s petjem ali violino, za harmoniko, flavto in še bi se našlo kaj posebnega.
Večina tega dela je Jobst ustvaril ob svojem rednem službovanju in boju za ljubi kruhek. Zaposlen je bil do leta 1950, ko je prosil za pokoj. Potem se je za nekaj časa spet vrnil v javnost. Znova je delal do leta 1954, ko se je dokončno res upokojil. Od takrat je lahko živel le za svoje glasbeno snovanje in žirovski kor, ki pa ga ni hotel zapustiti.
Končno le priznan in hvaljen
Jobstovo neutrudno delo ni moglo uiti širši strokovni javnosti. Ta je z zanimanjem spremljala vedno nove tiske in izvedbe, ki so prihajale izpod peresa in klavirskih tipk žirovskega organista.
Nekateri iskreni kulturniki so med socializmom zatisnili oko ob misli na Jobstovo »cerkveno« (včasih so rekli tudi »klerikalno«) dejavnost in upoštevali bistvo njegovega dela. Tako je prvo večje priznanje dobil z mesta , ki bi ga morda najmanj pričakoval: kar iz državne prestolnice v Beogradu.
Maršal Josip Broz - Tito mu je namreč z ukazom z dne 22. decembra 1965 podelil "orden zaslug za narod s srebrno zvezdo".
Devet let pozneje pa se ga je spomnila tudi uradna Cerkev. Tako mu je papež Pavel VI. 7. maja 1974 podelil red viteza Gregorija šestega. Z manjšimi priznanji so ga počastili tudi žirovska krajevna skupnost in kulturniki, občina Škofja Loka, Zveza kulturnih organizacij in podobno. Leta 1976 pa je dobil še Prešernovo nagrado gorenjskih občin.
Zahvala in slovo
Z veliko žalostjo so žirovski krajani in verniki pospremili pokojnega 87-letnega organista in zborovodjo na njegovi zadnji poti. Vsa leta je namreč složno deloval na cerkvenem in posvetnem področju. Prav zato sta se od njega poslovila kar dva govornika, vsak s svoje "svetovnonazorske" plati.
Predstavnik župnije mu je posvetil nekaj sočutnih stavkov, ki jih je sklenil z besedami: »Dragi gospod Jobst, z vašim trudom ter dolgoletnim in nesebičnim delom ste nam odgrinjali tisto okence, skozi katerega je bilo tudi nam vsaj nekoliko dano ozreti se na prečudoviti svet glasbene umetnosti. V teh trenutkih morda bolj kot kdaj koli čutimo, da smo vam za vse to veliki dolžniki. Žal pa vam ob tem žalostnem slovesu ne moremo dati drugega kot to, da vam izrekamo iskreno in najprisrčnejšo zahvalo. Bog naj vam bo bogat plačnik za ves trud, ki ste ga imeli z nami.«
Predstavnik oblasti pa je najprej prav tako opisal pokojnikove zasluge za širši kraj, na koncu pa dejal: "Za svoje bogato glasbeno delovanje je tovariš Anton Jobst prejel številna priznanja, med katerimi je vsekakor na prvem mestu orden zaslug za narod s srebrno zvezdo, s katerim ga je odlikoval leta 1965 tovariš Tito. V letih 1972 in 1975 dobi Prešernovo nagrado in veliko plaketo skupščine občine Škofja Loka. Za delo na področju duhovne glasbe je prejel odlikovanje iz Vatikana in še več raznih nagrad.
Tovariš Jobst! Ko se z žalostjo v srcih poslednjič poslavljamo od Vas v imenu pevcev in pevk vaškega odbora in krajevne konference socialistične zveze delovnega ljudstva vemo, da Vas bomo ohranili v trajnem spominu. Iz srca smo Vam hvaležni za ves trud in vse potrpljenje, ki ste ga imeli z nami."
Tako se je izteklo poslednje slovo od skladatelja, organista in pevovodje Antona Jobsta, ki je uspešno deloval kar v petih režimih, pod katerimi smo Slovenci delovali in trpeli zadnjih sto let, vendar mu nobeden od njih ni prišel do živega.
Andrej Mrak