Kako prepričljivo je uspelo Antoniu Canovi (1757-1822) upodobiti slavni mitološki zaljubljeni par, pričujejo navsezadnje številne kopije kipa, ki ga je umetnik izdelal med letoma 1787 in 1793. Pred nami je Psiha, ki je dolgo iskala srečo in jo nato končno našla v objemu samega Amorja, umetnino neoklasicističnega kiparja pa lahko danes občudujemo v pariškem Louvru.

Psiha (grško: duša) je bila najmlajša in najlepša hči kralja, ki je počasi izgubljal upanje, da se bo poročila. Po nasvetu prerokinje je kralj dekle takšne lepote, da ji je zavidala celo Venera, poslal na goro, od koder naj bi jo odnesla grozljiva pošast, ki bi jo vzela za ženo. Od tam so jo vetrovi odnesli na neznan kraj, kjer je izčrpana zaspala, nato pa se je zbudila na čudovitem kraju. In čeprav je bila tam povsem sama, je ob sebi vsak večer čutila prijetno navzočnost neznanca. To je bilo bitje, o katerem je govorila prerokinja. Psiha je bila opozorjena, da bo ga za vedno izgubila, če bo skušala izvedeti, kdo je. Vsak dan je tako srečno čakala na večer in prihod dragega, medtem pa se je kratkočasila z nevidnimi glasovi, ki so jo obdajali.

Čeprav je bila neizmerno srečna, pa je začela pogrešati svojo družino in njena prošnja po
vrnitvi je bila tako močna, da se je nenadoma spet znašla na mestu, kjer jo je njen dragi našel. Doma je pripovedovala o tem, kaj se ji je zgodilo in kako je bila srečna. Ljubosumna sestra pa ji je prigovarjala, naj poskuša vseeno izvedeti, čigava prisotnost ji je delal družbo. Psiha se je pustila pregovoriti, počakala na noč in z oljenko razsvetlila prostor okoli sebe. Ob sebi je zagledala spečega Amorja. Očarana nad lepoto božanstva je bila nepazljiva, iz svetilke ji je padla kapljica olja in Amor se je prebudil ter odletel proč.

Duša, ki išče svojo ljubezen
Tako je Psiha prepotovala ves svet, da bi našla svojega dragega, in pri tem prenašala težke naloge, ki jih ji je zadala Venera. Ena je bila tudi, da gre v Had in od Perzefone prinese stekleničko s pomlajevalno tekočino, iz katere pa ne sme piti. Psiha ni upoštevala navodil, spila iz stekleničke in padla v globok spanec. Amor, ki je v vsem tem času ohranil ljubezen do Psihe, jo je našel in končno prebudil z eno od svojih puščic. Zaljubljenca sta stopila na Olimp in prosila bogove, da jima, smrtnici in božanstvu, dovolijo poroko. Zevs je privolil in zaljubljenca sta ostala združena.

Brezpogojno predajanje pravi ljubezni
Elegantni beli figuri je Canova postavil v sijajno kompozicijo, kjer Amorjeve perutnice nakazujejo prostorske diagonale, te pa se križajo pri skorajšnjem stiku ustnic obeh figur. Na kipu je jasno razvidna razlika med buhtečim, z detajli in erotičnimi poudarki polnim rokokojem in neoklasicizmom, ki se s svojo eleganco vrača k starim klasičnim idealom. Canovi je uspelo zajeti erotiko, natanko takšno, kot mora biti. Ob opazovanju dela začutimo moč predajanja in nežnosti brezpogojnih zaljubljencev.

Maja Kač