Konec zgodbe je znan in zaključek je neizogiben. Na koncu življenja vedno zmaga smrt, od nas samih pa je odvisno, kako grozljivi bodo naši zadnji trenutki na tem svetu. Slika Zmagoslavje smrti, ki jo je umetnik naslikal okoli leta 1562, danes pa jo hranijo v madridskem Pradu, več kot očitno izžareva pesimistični in opozorilni poudarek.

Gre za staro motiviko, ki jo srečujemo že v srednjem veku, evropski slikarji pa so jo upodabljali na dva načina – kot pravi zmagoslavni pohod ali pa kot figuro smrti s koso v roki, ki običajno jezdi konja in pobija ljudi, pri tem pa ji pomaga cela vojska okostnjakov. Tudi pri Brueglu (okoli 1527-1569) opazimo med množico figur v središču slike smrt na shiranem kljusetu, ki vihra proti prestrašeni množici. Dramatičnost pa zaznamuje prav vsak detajl slike, saj je Zemljo prekrila grozljiva vojska, ki ji ne uide prav nihče. Množica figur na sliki je torej v boju, ki pa je že izgubljen.

Smrti ne uide nihče
Kaznovano je predajanje različnim užitkom, prizaneseno pa ni niti najvišjim slojem; v spodnjem levem kotu slike leži kralj v svoji bogati opravi in s sodom zlatnikov, do katerih se je že dokopal eden izmed vojščakov smrti. Preseneti prizor v desnem levem kotu slike, kjer leži par zaljubljencev, ki se ne zmeni za dogajanje v okolici. Zazdi se, kot da slikar v paru ponuja možnost neke distance, nekega izhoda, kar pa ni povsem v skladu s takratnim krščanskim humanizmom. Po drugi strani pa se za zaljubljencema že plazi smrt, ki bi znala biti nakazilo, da tudi njima usoda ne uide.

Nič kaj optimistična ni niti pokrajina v ozadju, pusta, zažgana, polna trupel ljudi, ki so umrli grozljive smrti. To je pokrajina, v kateri je smrt že pustošila, poznamo pa jo že od Petrarce. Na levi strani slike vidimo tudi voz z lobanjami in nekoliko v ozadju voz, poln okostnjakov z rdečim križem. Morda je Bruegel na tem delu združil oba omenjena tipa zmagoslavja smrti.

Slikar, začetnik socrealizma
Brueglova dela tudi sicer izžarevajo skepticizem, ki so ga misleci in učenjaki sprejemali predvsem na prelomu iz 15. v 16. stoletje, torej skepticizem, ki je dokončno spodkopal prevlado katolištva. Slikar pa je znan tudi po delih, na katerih se je posvečal kmečkemu življenju, kot sta Kmečki ples in Kmečka svatba. Te je sprva osvetljeval z izrazito moralističnim poudarkom, pozneje pa je ta ton opustil in jih preprosto upodobil takšne, kot so. V poznem 19. stoletju je tako dobil oznako prvega umetnika, ki je kmete upodabljal kot herojske, v tem smislu pa so ga obravnavali kot začetnika socrealizma.

Nespregledljiv je naslon Bruegla na slikarstvo Hyeronimusa Boscha (okoli 1450-1516), tako v vsebinskem kot v likovnem smislu. Podobno kot Bosch pa je imel tudi sam številne posnemovalce in celo kopiste. Med te sodita tudi njegova sinova. Medtem ko se je oče v zgodovino umetnosti zapisal kot "kmečki Bruegel", je sin Peter ml. znan kot "peklenski Bruegel", sin Jan pa kot "žametni Bruegel".

Maja Kač