Diego Velázquez sodi med najbolj samosvoje baročne slikarje, čigar slog je precej odstopal od tedaj uveljavljene norme. Tale avtoportret je detajl slike Las Meninas. Foto:
Diego Velázquez sodi med najbolj samosvoje baročne slikarje, čigar slog je precej odstopal od tedaj uveljavljene norme. Tale avtoportret je detajl slike Las Meninas. Foto:
Velasquez: venera pred ogledalom
Serija velikih ležečih aktov pelje tudi mimo Velázquezovega opusa. Slikar je našel imenitno rešitev težav, s katerimi so se dotlej spopadali umetniki, in lepo linijo telesa poudaril s hrbtno postavitvijo upodobljenke. Venerin obraz vidimo le skozi zabrisan odsev v ogledalu. Slika je nastala leta 1650.

ovekovečil le portretov takratnih imenitnikov, ampak tudi povsem 'običajne' ljudi svojega časa.

Začetek tega označujemo z letnico 1599, ko se je Juanu Rodríguezu de Silva in Jerónimi Velázquez 6. junija v Sevilli rodil sin Diego. Prvo znanje je mladi Velázquez pridobival v delavnici Francisca Herrera st., nato pa se med letoma 1613 in 1617 uril pri Franciscu Pachecu. Pravzaprav so si starši za Diega sprva zamislili drugačno poklicno pot, čemur se je imel tudi zahvaliti za izvrstno znanje tujih jezikov in filozofije, a že od malih nog je pokazal, da mu je dana umetniška žilica.
Prva učitelja
Herrerovo delavnico je Velázquez zapustil pri 12 letih in se nato pri Pachecu uril predvsem v perspektivi, proporcih in spoznaval takratne moderne tokove sevillskega slikarstva. Po dobrih štirih letih je zapustil Pachecovo delavnico in se leta 1618 poročil z učiteljevo hčerko Juano Pacheco. Ta mu je rodila dve hčeri.
Sijajna kariera na španskem dvoru
Prvič ga je skupaj s tastom pot ponesla v Madrid leta 1622 in Velázquez si je počasi pridobil naklonjenost kralja Filipa IV. (1605-1665). Postal je njegov dvorni slikar in začela se je njegova naglo vzpenjajoča se dvorna kariera, ki je vrhunec dosegla z njegovim imenovanjem za glavnega dvornega upravitelja leta 1652.
Vse poti vodijo v Rim
Leta 1628 je spoznal flamskega baročnega mojstra Petra Paula Rubensa, ko se je ta mudil v Madridu. Leto pozneje se je odpravil na za vsakega pravega umetnika skoraj obvezno potovanje v Italijo. Tam je ostal do leta 1631, nato pa se je na Apeninski polotok še enkrat za tri leta vrnil 1649, da bi za Filipa IV. nakupil renesančna in druga dela. V Rimu se je španski slikar leta 1650 pridružil Accademii di San Luca. Kljub posredovanju španskega kralja je leta 1658 postal vitez Santiagovega reda.
Kmalu zatem ko so Velázquezu zaupali dekoracijo španskega paviljona in celotno scenografsko ureditev poroke Ludvika XIV. z najstarejšo hčerko Filipa IV., je dobil vročino in 6. avgusta leta 1660 umrl. Njegova žena je umrla osem dni za njim in bila pokopana ob njem v cerkvi San Juan Bautista, ki pa so jo v zgodnjem 19. stoletju uničili Francozi. Tako je mesto njegovega poslednjega počivališča danes neznano.
Od Caravaggia do Tiziana
V prvih Velázquezovih delih sledimo močnim vpliom caravaggiovskega realizma. Umetnikovo oko brez pripomb slika to, kar vidi pred seboj. Bolj globoko in nekoliko bolj širokopotezno nanašanje barve se je začelo kazati v Velázquezovem slikarstvu po njegovem prvem obisku Italije, ko je nanj vplivalo tudi delo predstavnika beneške renesanse, Tiziana. Pa tudi Rubensovo slikarstvo je nanj pustilo vtis. V Velásquezoviem opusu, ki je imel neverjeten vpliv na nadaljnje ustvarjanje na Pirenejskem polotoku, najdemo tako portrete kraljeve družine, papeža, kot najbolj cenjene historične, mitološke in biblične prizore, pa tudi žanrskih upodobitev ljudi ' z roba' družbe ne manjka.
Vpliv na poznejša stoletja
Slikarja so pozneje naloge, ki so mu bile zaupane kot dvornemu uradniku, vse bolj omejevale in prav v njih je treba iskati razlog, da se je njegovo slikarsko delovanje začelo krčiti. A Velázquez ni pustil močnega pečata le na baročni španski umetnosti, ampak so njegove mojstrovine, na prvem mestu slavna Las Meninas, navdihovale tudi umetnike poznejših obdobij. Večkrat se je k njim vračal sam Pablo Picasso, pa tudi Salvador Dali s svojim nadrealizmom, Britanca Francisa Bacona pa je bolj nagovoril njegov portret papeža Inocenca X.

Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si








Velázquez: Starka, ki cvre jajca, 1618 - National Gallery of Scotland v Edinburghu. Starko, ki cvre jajca, je Velázquez naslikal v svojem 'sevillskem' obdobju. Čeprav datacija ni določena z vso gotovostjo, velja za čas nastanka leto 1618, torej nekaj let pred njegovo selitvijo v Madrid leta 1623. Velázquez je v svojih zgodnjih delih pogosto upodabljal ljudi iz kmečkega oziroma delavskega okolja, kot modeli pa mu je večkrat služila tudi njegova družina. Poteze stare žene, ki jo vidimo na sliki, tako prepoznamo tudi na njegovem delu Jezus v hiši Marte in Marije.
Velázquez: Jezus v hiši Marte in Matije, 1618 - National Gallery v Londonu. To sliko je Velázquez naslikal kmalu potem, ko je začel vajeništvo v Pachecovi delavnici. Na sliki je prepletel žanrski prizor tistega časa in sakralno podobo v ozadju. Gre za prizor, ko Jezus obišče hišo Marte in Marije in je imela prva veliko dela s postrežbo gosta, Marija pa se je usedla k Jezusovim nogam in ga poslušala. Marta je nato potožila Jezusu, če mu ni mar, da ji sestra ne pomaga. Jezus pa je odvrnil: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« Oblačilo Marte v ozadju je podobno tistemu, ki ga nosi dekla v ospredju prizora. Na njenem izrazu prepoznamo razburjenost, ob njej pa jo miri starka, ki kaže na prizor, s katerim jo opozarja, da popolne pomiritve ni moč doseči zgolj z delom. A to je le ena od ikonografskih razlag prizora, ki ga nekateri umetnostni zgodovinarji vendarle razlagajo drugače. Pomemben del slike je prav sam žanrski prizor v ospredju, ki ponuja izvrsten vpogled v kuhinjo in na pripravo prehrane v zgodnjem 17. Stoletju v Španiji. Vsak detajl je upodobljen z neverjetno pozornostjo in realizmom, v celotnem delu pa takoj prepoznamo ciaro scuro in vplive Caravaggiovega slikarstva.
Velázquez: Apolon v Vulkanovi delavnici, okoli 1630-1631 – Prado v Madridu. Domnevajo, da je to delo Velásquez naslikal med prvim obiskom Italije. Gre za prizor Apolona, ki ga prepoznamo po siju, ki Vulkanu, bogu ognja, pove, da je Venera, boginja ljubezni, prešuštvovala z Marsom, bogom vojne. Zanimiv je kontrast med podobo Apolona in Vulkanom ter njegovimi delavci. Medtem ko je prvi kot nekakšen mil božanski privid, so Vulkanovi možje mnogo bolj realistično upodobljeni in so pravzaprav pravi kovači tistega časa. Na figurah razkazuje Velásquez svoje poznavanje človeške anatomije, ki si ga je pridobil v Rimu, opazimo pa tudi vplive beneškega renesančnega oziroma že manierističnega slikarstva.
Velásquez: Konjeniški portret Baltasarja Carlosa, okoli 1635-1636 - Prado v Madridu. Več kot dva metra visoko platno je po vsej verjetnosti prvi monumentalni portret otroka na konju. Velázquez je prihodnost, ki čaka šestletnega princa, napovedal z njegovo držo kot nekakšnega vojskovodjo na konju. A bledičnemu in boječemu dediču španskega prestola, ki ga vidimo pred seboj, je bila namenjena drugačna usoda, saj je umrl veliko prej, preden je mogel prestol podedovati. Slika je nastala po Velásquezovem prvem obisku Italije in v njem je mogoče prepoznati Tizianove vplive, v baročni drži jezdeca in konja pa verjetno tudi odsev Rubensovih del.
Velázquez: Predaja Brede (Las Lanzas - sulice), okoli 1635 – Prado v Madridu. S tem delom je Velásquez nedvomno dokazal, da zna zasnovati množični prizor. Upodobil je veliko špansko zmago na Nizozemskem, kjer premagani Justin Nassauski izroča mestne ključe zmagoslavnemu Ambrosiu de Spinola. A moža ne delujeta kot sovražnika, ampak si gresta naproti kot gostitelj in gost. V sliki ne čutimo tiste baročne dramatičnosti, ki bi jo pričakovali ob takem prizoru. Bitka se bije nekje daleč v ozadju slike. Zanimivo je, kako je Velásquez v kontrast postavil neurejeno in nemarno orožje premagane vojske in strumno in ponosno postavljene urejene sulice španskih zmagovalcev. Prav po teh sulicah je dobila slika tudi enega od imen, ki se je drži, Las Lanzas.
Velázquez: Sebastian de Morra, okoli 1644 - Prado v Madridu. V 30. In 40. letih 17. stoletja je Velázquez naslikal številne samostojne podobe pritlikavcev in dvornih norčkov, ki so skrbeli za zabavo na dvoru. V teh delih je lahko slikal v svobodni maniri, ki se mu je zahotela, in pri tem pokazal vse znanje izvrstnega portretista. Upodobljenec naj bi bil Sebastian de Morra, vendar zaradi pomanjkljivih virov tega ne morejo trditi z vso gotovostjo.
Velázquez: Las Meninas, 1656 – Prado v Madridu. Najbolj slavno delo, ki je bilo navdih številnim poznejšim umetnikom, je slika, poznana kot Las Meninas (Spletični). Na delu vidimo samega Velázqueza, ki slika portret mlade infantinje Margarete, ob kateri stojijo spletični, pritlikavec in pritlikavka, pes in v ozadju še tri stranske figure. A če dobro pogledamo, sta ob dogodku prisotni še dve osebi, sam kraljevski par, ki ga vidimo v zrcalu na zadnji steni. Gre namreč za upodobitev trenutka, ko sta kralj in kraljica vstopila v sobo in vse osebe, razen spletične ob Margareti, ki para še ni opazila, se obračajo k njima. Obstaja več razlag, kaj je pravzaprav naslikano na slikarjevem platnu; od teorije, da gre za portret kraljevskega para, morda za portret Margarete, pa vse do tega, da je platno pred njim pravzaprav prazno, na njem pa bo nastala slika, ki jo imamo pred seboj.
Velázquez: Portret papeža Inocenca X., 1650 – Galleria Doria Pamphilj v Rimu. Pri slikanju portreta papeža Inocenca X. je imel Velázquez na razpolago že kar nekaj mojstrskih rešitev tovrstnih portretov - od Rafaelovih do Tizianovih papeških podob, vpliv obeh renesančnih mojstrov pa je pri španskemu slikarju viden tako v kompoziciji kot uporabi palete. Novost je morda izjemno realistično upodobljena obrazna fiziognomija Inocenca X. Potret, s katerim je Velázquez gotovo hotel pokazati Rimu tudi to, kako bleščeče zna slikati, je nastala na njegovem drugem potovanju po Italiji.
Velázquez: Tkalke tapiserije oziroma Tkalke iz Arahninega mita, 1659, Prado v Madridu. Na poznem Velázquezovem delu, na katerem je umetnik pokazal bolj slikovito potezo, vidimo v ospredju pet žensk, ki tkejo tapiserijo. Za njimi so elegantno oblečene dame, ki zrejo v tapiserijo, na kateri je prizor iz Arahninega mita. Tega je Ovid opisal v svojih Metamorfozah, in sicer gre za zgodbo, ko je Atena spremenila Arahno v pajkovko, potem ko je ta boginjo izzvala, da se pomerita v tkalskih sposobnostih. Velásquez naj bi s to sliko namigoval na položaj španskih slikarjev, ki so imeli v 17. stoletju še vedno status obrtnikov.