Cortoni, ki je bila eno izmed večjih mest Etruščanov, ki so živeli na ozemlju med Tibero in Arnom na eni strani ter Tirenskim morjem in Apenini na drugi, je muzej Louvre posodil 40 mojstrovin etruščanske umetnosti, ki doslej v Italiji še niso bile razstavljene. Umetnine bodo vse do 3. julija v okviru razstave Zbirka iz Louvra v Cortoni: Etruščani od Arna do Tibere na ogled v Muzeju etruščanske akademije mesta Cortona. Med drugim je na ogled tudi doprsni kip Arianne, okrašene z dragulji in krono iz listja ter s pajčolanom, ki jo opredeljuje kot nevesto Dioniza, iz 3. stoletja pred našim štetjem.

Med razstavljenimi eksponati so tudi glava iz mesta Fiesole, ki prav tako datira v 3. stol. pr. n. št., in štirje votivni bronasti kipci z gore Falterone, ki so jih našli leta 1838. Poleg izdelkov iz zlata sta na ogled tudi bronasta vaza v obliki ženske glave, ki je bila verjetno izdelana v delavnici v Orviettu, in manjši bronasti kipec Minerve, ki so ga našli v bližini Peruggie. Razstavljeni so tudi zlatarski izdelki.

Zbirateljski prelat
Louvre je večino predmetov iz etruščanske zbirke dobil z odkupom zbirke Giampietra Campagne (1808-1880), premožnega in izobraženega prelata, ki je mu je uspelo zbrati eno največjih zbirk grške, rimske in etruščanske umetnosti. Zbirko mu je, potem ko je bil aretiran in obtožen zlorabe javnih sredstev, zasegla papeška država in jo dala na dražbo. Večino predmetov so odkupili veliki svetovni muzeji, kot so pariški Louvre, muzej Ermitaž v Sankt Peterburgu, londonski Muzej Victoria & Albert in newyorški Metropolitanski muzej.

Skrivnostno ljudstvo s skrivnostnim jezikom
O tem, od kod pravzaprav prihajajo Etruščani, obstaja več teorij; Herodot je menil, da so kot pomorščaki prišli iz Lidije, mnogi pa so prepričani, da so na ozemlju današnje Toskane bivali že od nekdaj, kar bi pomenilo, da so prav oni avtohtoni prebivalci Italije, ki so se morali na koncu ukloniti močnejšim Rimljanom. Razcvet etruščanske kulture se je začel v 7. stoletju pred našim štetjem, svoj vrhunec pa so doživeli približno stoletje pozneje. Etruščanska kultura je z marsičem vplivala na poznejšo Rimsko republiko, s tem pa tudi na razvoj Evrope.

Med drugim so Etruščani svojo pisavo priredili po grški abecedi, ki so jo Rimljani prevzeli prav prek Etruščanov. Sicer pa so govorili v svojem jeziku, za katerega prav tako kot za njih same ni popolnoma jasno, od kod izvira; vemo le to, da ni soroden indoevropskim jezikom, kot najzanesljivejši jezikovni sorodnik pa se omenja lemnijski jezik, ki je izpričan na napisu iz 6. stoletja pr. n. št., odkritem leta 1885 na grškem otoku Lemnos, verjetno pa je bila etruščini sorodna tudi retijščina, predindoevropski jezik antične Italije.

Svobodnejše in enakopravnejše ženske
Etruščanska družba je bila razdeljena na aristokratske posestnike in trgovce, nižji sloj pa je predstavljala svobodna in nesvobodna služinčad. Pomembno mesto v njihovi kulturi je zavzemala družina, ki je bila sestavljena po patriarhalnem vzorcu (oče, mati, otroci, vnuki), kjer je oče - Pater familias - seveda zasedal vrh. Vendar pa so ženske v Etruriji uživale več svobode in pravic kot na primer v Rimu ali antični Grčiji. Lahko so hodile ven, se udeleževale raznih iger ter športnih prireditev in celo jedle skupaj z moškimi, vendar pa, denimo, dedovanje po ženski strani ni obstajalo, čeprav je iz vaz, označenih z ženskim imenom, razvidno, da so imele lastniške pravice.

Znano je tudi, da so imele svoje osebno ime, ki so ga poleg očetovega dobili tudi njihovi otroci, kar je razvidno iz napisa, najdenega v Tarkviniji, na katerem je zapisano; Larth Arnthal Plecus clan Ramthasc Apatrual, kar pomeni Lars, sin Arrunsa Pleco in Rathme Apatronije.

Za uspešnim moškim stoji uspešna ženska
Etruščanke kot del javnega življenja niso smele sodelovati v politiki, kar pa ne pomeni, da so bile na tem področju popolnoma nedejavne. Zgodovinarji namreč menijo, da so kot gospodovalne in ponosne ženske pogosto pomagale svojim možem do želenega političnega ali družbenega položaja, za kar so pogosto napele vse svoje moči in uporabile veze, ki so jih premogle. Po vsem, kar so znanstveniki do zdaj ugotovili, je imela ženska posebno vlogo v etruščanski družbi. Bila je umetniško izobražena, kultivirana in tudi v mitologiji je imela posebno mesto.

Grobnice kot vir informacij
Večino današnjega znanja o Etruščanih izhaja iz razkošnih grobnic, okrašenih s kipi in portreti umrlih ali pa s freskami pokojnikov pri njihovih vsakdanjih opravilih, pogosto pa prikazujejo tudi plesalce ali glasbenike. Za eno izmed najrazvitejših vej umetnosti Etrurije danes velja kiparstvo; tako vlivanje bronastih kipov (Volkulja s Kapitola in Himera iz Arezza sta etruščanskega izvora) kot kipi iz žgane gline.