Historično jedro Siene se namreč že stoletja kaže kot značilna gotska celota, kar je tudi eden izmed razlogov, da si je toskansko mesto leta 1995 zagotovilo mesto na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.
Več kot pet stoletij po tem, ko se je gotika dokončno poslavljala iz umetnosti po Evropi, so Sienčani trmasto ohranjali svojo značilno arhitekturo kot kulturno identiteto mesta. Če so torej v 15. stoletju Firence preplavlile humanistične misli in renesančna umetnost, je bila Siena ponosna na svojo zlato dobo, ko so delovali veliki umetniki, kot so Duccio, brata Lorenzetti in Simone Martini, ki so močno vplivali ne le na italijansko, ampak na umetnost celotne Evrope.
Mesto kot umetniško delo
Svoj gotski videz je Siena dobila med 12. in 15. stoletjem, celotna mesto, ki je razvrščeno okoli Piazze del Campo, pa je bila zamišljeno kot prava umetnina, ki je sijajno usklajena s svojo okolico. "Podoba mesta je dosežek predanosti in domišljije, ki sta oblikovali zgradbe tako, da so se ujemale s celotno urbano strukturo in hkrati tvorile celoto z okoliško pokrajino," je v utemeljitvi za dopis Siene na Unescov seznam med drugim zapisal komite.
Sledenje gotskim sanjam
Željam po ohranitvi prvotnega značaja mesta ustrezajo tudi poznejše restavracije spomenikov, kot sta Palazzo Pubblico in Palazzo Sansedoni. Restavratorski posegi 19. stoletja so bili bolj usmerjeni k oživljanju umentosti in tradicije kot k sami restavraciji. O restavracijskem delu na Piazzi Salimbeli Giuseppeja Partinija v 70. letih 19. stoletja pa je Icomos v oceni zapisal, da je usklajeno s kontinuiteto "gotskih sanj", ki jih Siena predstavlja.
Cvetoče obdobje je Siena doživela predvsem v 13. in 14. stoletju kot samostojna republika z dobro organizirano lastno administracijo, razcvet pa sta ji zagotavljala predvsem trgovina in bančništvo. Upad je prinesla tudi kuga, ki je leta 1348 pustošila po vsej Evropi, do konca 15. stoletja pa se je zlata doba dokončno poslovila.
Mestna hiša kot ponos mesta
Mesto se kaže z značilnim skoraj strnjenim nizom stavb, ki krožno obdajajo Piazzo del Campo. Na eni strani zapira trg mestna hiša, Palazzo Pubblico, ki jo zaznamuje značilna podoba italijanskih mestnih hiš, najdenih po vsej Italiji. Iz trdnjavske opečnate gradnje z visokim stolpom s kamnitim zaključkom, zgrajene med koncem 13. in sredino 14. stoletja, vodi osem črt, ki delijo osrednji del trga na devet delov, od katerih vsak simbolizira enega izmed članov sienske vlade.
Na trgu stoji Fonte Gaia (Vodnjak veselja), ki je dobila ime po številnih slavjih, ki so sledila njenemu odkritju leta 1348. Fontane so bile v tistem času poseben simbol moči mesta, zato so bili meščani nanje še posebej ponsoni. Fontano so Sienčani okrasili s kipi Jacopa della Quercia, vendar pa precej poškodovane skulpture danes nadomeščajo replike. Nekdanje velejačenje pa na trg vsako leto prinaša znameniti festival Palio delle Contrade.
Tekmovalnost v politiki in umetnosti
Rivalstva s Firencami pa ni bilo mogoče občutiti le v političnem življenju, saj se je tudi umetnost obeh mest močno razlikovala. V primerjavi s florentinskimi umetniki, kot so Giotto in Cimabue, ki so sledili rimski realistični tradiciji, so Sienčani ostajali navezani na grško in bizanstinsko izročilo, s katerim so svojim delom dali posebno milino in razkošnost barv.
Maja Kač
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje