S temi besedami je Unescov svet pojasnil umestitev dela znamenite doline reke Loare na seznam svetovne kulturne dediščine 2. decembra leta 2000. "Vallée de la Loire", ki jo imenujejo tudi park Francije in zibelka francoskega jezika, se torej ponaša predvsem z bogato arhitekturno vrednostjo, ki ji jo dajejo historična mesta, kot so Amboise, Angers, Blois, Chinon, Nantes, Orléans in Tours, vendar pa je treba svetovno slavo pripisati predvsem gradovom, ki so jih za seboj pustile generacije francoske aristokracije, danes pa so v zasebni lasti nekaterih srečnežev, nekaj pa jih je tudi dostopnih množicam radovednih turistov.

Več kot 300 sijajnih dvorcev
Z obiskom območja reke Loare se zlahka prestavimo stoletja nazaj, vse do časa srednjeveških katedral, a predvsem v obdobje, ki ga zamejujeta renesansa in razsvetljenstvo. V dolini se je ohranilo več kot 300 gradov oziroma dvorcev, najbolj znani pa so gotovo Châteaux d'Amboise, Château de Villandry, Chenonceau in seveda veličastni Château de Chambord, pri snovanju katerega je sodeloval sam Leonardo da Vinci.

Aristokarcija najde svoje zatočišče
Najstarejši ostanki trdnjavske arhitekture segajo nazaj v 10. stoletje, a značilni pečat dajejo deželi tisti iz časa renesanse in baroka. Kmalu potem, ko so začeli francoski kralji tukaj graditi svoje velike 'châteaux', jim je sledilo tudi plemstvo, ki si ni drznilo biti predaleč od oblasti. Novo prebivalstvo doline, skupaj z očesu prijazno pokrajino in s prijetnim ozračjem, pa je kmalu privabilo tudi največje krajinske arhitekte takratne Evrope.

In čeprav se je sredi 16. stoletja kralj Franc I. s svojim sedežem vrnil z bregov Loare nazaj v Pariz, dolina s tem ni izgubila svoje privlačnosti in je še naprej ostala prostor, kjer je francosko plemstvo rado preživljalo svoj čas. Z gradnjo svojega novega dvorca v Versaillesu je Ludvik XIV. kraljevi sedež dokončno prestavil v bližino Pariza, obnova gradov v dolini reke Loare ali celo gradnja nove arhitekture pa je kljub temu cvetela naprej.

Plemstvo na giljotine, gradovi v prah
Črni oblaki so se nad dolino in gradove zgrnili s francosko revolucijo, v kateri je bilo mnogo te arhitekture precej poškodovane ali celo uničene, njihova bogata oprema pa pokradena. Potem ko so med prvo in drugo svetovno vojno nekatere dvorce uporabljali za vojaški štab, pa se danes ob sprehodu po njihovih velikih sobanah in lično urejenih vrtovih ponovno lahko vživimo v čas, ko so francoskim deželam vladala kralj in bogato plemstvo.

M. K.