Greti Garbo so bile najbolj na kožo pisane vloge malce ciničnih, razočaranih svetovljank, ki se brezupno in nesmrtno zaljubijo - v napačnega moškega. Tragedija je neizbežna: Garbova je morala v filmu po navadi umreti ali pa kako drugače izgubiti svojo ljubezen. Nihče ni znal trpeti kot "Garbo", kot so ji rekli. Skrivnostna in nedostopna - tako pred kamerami kot v zasebnem življenju - je privlačila moške in ženske ter imela silen vpliv na modo svojega časa. Svojo zasebnost je strogo varovala: nikoli, razen na samem začetku kariere, ni dajala intervjujev ali avtogramov, ni hodila na premiere in ni odgovarjala na pisma oboževalcev. "Izražati se znam samo skozi svoje vloge, in ne z besedami, zato se skušam izogibati pogovorom z mediji," je bila ena njenih redkih izjav.

"Rodila sem se. Imela sem očeta in mamo. Živela sem v hiši. Hodila sem v šolo. Zakaj je vse to pomembno?"
Večina tistih, ki so Greto Loviso Gustafsson poznali, ko je odraščala v revnem delu Stockholma, ji najbrž ni napovedovala bleščeče kariere: v šoli se ni posebej izkazala, tako ali tako pa jo je morala pustiti, ko se je družina po očetovi smrti (Greta je imela takrat le 14 let) znašla v finančnih težavah.

Zaposlila se je v veleblagovnici, kjer so jo, ker je bila že takrat izrazita lepotica, uporabili za svoje oglase. To je vodilo do manjših vlog v filmih in Greti, navdušeni nad novim hobijem, je uspelo dobiti štipendijo za dramsko šolo. Tam jo je opazil priznani režiser Mauritz Stiller, ki je 18-letnici zaupal glavno žensko vlogo v Zgodbi Göste Berlinga (1924) (in ji predlagal, naj priimek spremeni v “Garbo”). Film je pritegnil precej pozornosti in oba je “rekrutiral” Hollywood, natančneje, studio Metro-Goldwyn-Mayer (pravzaprav so hoteli le Stillerja - češ da "Američani ne marajo debelih žensk" - a je ta svoj prihod pogojil s tem, da so pod okrilje vzeli tudi njegovo varovanko).

"Ko bi vsi tisti, ki sanjajo o Hollywoodu, vsaj vedeli, kako težko je vse skupaj"
Greta, ki je leta 1925 posnela še nemški film Die freudlose Gasse (Žalostna ulica, r.: G. W. Pabst), je večino tistega leta prebila s poziranjem za promocijske fotografije, s katerimi ji je MGM skušal ustvariti sloves “skrivnostne ženske” (podobna kampanja se je pred tem obnesla za Polo Negri). Šele ko se je začelo snemanje njenega prvega ameriškega filma (Torrent, 1926), se je odgovornim pri MGM-ju posvetilo, da so morda zadeli na loteriji. Medtem ko je zvezda Mauritza Stillerja bledela (v sistemu velikih studiev se ni dobro znašel; leta 1927 je bil odpuščen, vrnil se je na Švedsko in kmalu umrl), je Gretina vzhajala. Ker ji studio ni hotel dvigniti plače, je grozila z odhodom, oni pa so v zameno grozili, da jo bodo deportirali – a na koncu je vedno obveljala njena (pozneje so krožile govorice, da je, kadar ji na snemanju kaj ni bilo všeč, preprosto razglasila: “Mislim, da se bom vrnila na Švedsko.” Producenti so nato nemudoma ustregli vsem njenim zahtevam.).

"Nekateri se hočejo poročiti, drugi ne. Sama nikoli nisem čutila potrebe, da bi šla pred oltar. Nisem človek, ki bi ga bilo lahko voditi."
Leta 1927 je v dveh filmih (Flesh and the Devil in priredbi romana Ana Karenina Love) nastopila z Johnom Gilbertom, poosebljeno možatostjo nemega filma; kmalu je postalo jasno, da kemija med njima ni samo zaigrana. Romanca je bila silen predmet govoric, a ko bi se naposled morala vzeti, se Greta - v enem od svojih pogostih napadov samotarstva – ni prikazala na lastni poroki. Tudi pozneje se ni nikoli poročila.

"Garbo govori!"
V tridesetih letih se je s prihodom “govorečega” filma pojavila nova težava: kako se bo igralkin značilno globoki glas z močnim švedskim naglasom (s primesmi “gledališke” angleščine) sploh obnesel na velikem platnu? Tveganje ni bilo zanemarljivo - karier, ki “tranzicije” iz nemih filmov niso preživele, je bilo ogromno - a strah se je izkazal za neupravičenega. Prvič je pred kamero spregovorila leta 1930 ("dogodek" so odlagali kar dve leti), v silno uspešni filmski adaptaciji drame Eugena O’Neilla Anna Christie. (Njen prvi stavek? Naveličano vstopi v krčmo in natakarju naroči: "Viski z ingverjevim pivom posebej - in ne bodi škrt, srček!") Prizor si oglejte v prvem posnetku na desni.

Čeprav so film oglaševali z geslom “Garbo Talks!” (“Garbo govori”), bi ga lahko tudi z “Garbo igra”, kajti šele prihod zvočnega filma jo je prisilil, da je odvrgla stereotipni lik “skrivnostne zapeljivke” in razširila svoj igralski razpon na vloge svetovljanskih, malce melanholičnih žensk, ki nikoli dokončno ne najdejo “prozaičnega” zadovoljstva in srečne ljubezni: filmi Grand Hotel (1932), Queen Christina (1933), Ana Karenina (1935), in Camille (1936) so le še povečali trop njenih gorečih privržencev, pa čeprav so bili morda manj donosni od velikih uspešnic iz časov nemega filma. Studii so spoštovali njeno željo in s snemanja nagnali vse, razen snemalca in lučkarja (odslovila je celo režiserja!): "Kadar me ljudje gledajo, sem samo ženska, ki se pači za kamero. Vsa iluzija je uničena. Kadar sem sama, moj obraz počne stvari, ki jih sicer ne morem."

"Življenje bi bilo tako čudovito, če bi le vedeli, kaj početi z njim."
Igralkina pregovorna odljudnost in večkrat citirana želja, “da bi jo pustili pri miru” (stavek se pojavi v več njenih filmih, enkrat, v Ninočki, celo kot šala) so seveda le prispevali k njenemu ikoničnemu statusu (pa čeprav so jo karikaturisti in satiriki tudi v časih največje slave zelo radi jemali na muho). Ko so se nad Evropo, ki je imela Garbovo še raje kot Amerika, začeli zbirati temni oblaki druge svetovne vojne, njeni filmi počasi niso bili več zagotovljene uspešnice (izjema je zgoraj omenjena lahkotna komedija Ninočka (1939), ki so jo v slogu Anne Christie oglaševali z “Garbo se smeji”).

Toda leta 1940 je bilo že jasno, da je evropski trg in z njim večina njenega občinstva izgubljen. Two-Faced Woman (1941), romantična komedija Georgea Cukorja o inštruktorici smučanja, ki se poroči s plejbojem, je bila zadnji film, v katerem je Greta Garbo nastopila – in po mnenju “teoretikov zarote” namerna sabotaža studia MGM, ki naj bi skušal pokopati njeno kariero. Film, roko na srce, ni bil slabši od drugih žanrsko sorodnih podvigov tistega časa, a za “Garbo” je bil očiten korak nazaj. Takoj nato je razglasila svojo nepreklicno upokojitev (in čeprav se je menda skoraj vrnila leta 1947, v Hitchcockovem The Paradine Case, je zaobljubo na koncu vendarle držala).

"Zgodba mojega življenja je zgodba o zadnjih vhodih, stranskih vratih, skrivnih dvigalih in drugih načinih, kako priti v prostore in iz njih, ne da bi me ljudje nadlegovali."
Večkratna milijonarka po upokojitvi (pri 36 letih) ni čutila niti najmanjše potrebe po pojavljanju v javnosti. “Zgubila” se je v množici na Manhattnu, kjer so jo ljudje pogosto videvali (a pustili na miru) vse do njene smrti leta 1990 – “Garbo sightings” (videnja Garbove) so bila v nekem obdobju tako priljubljena tema pogovorov kot “videnja Elvisa” konec sedemdesetih (s to razliko, da je bila Garbova takrat še kako živa). Avstralski umetnik John Bainbridge je o njej zapisal: "Nič, kar je naredila, ni bilo drugorazredno. Imela je dostojanstvo, plemenitost. Kot mnoge velike igralke ni morda nikoli imela silne intelektualne moči, a imela je neverjetno nadarjenost pred kamero, ker jo je vodila skrivnost - nezmotljivi instinkt, zaradi katerega je vedela, kaj storiti v katerem trenutku. Njen občutek je bil tako nezmotljiv, da je ustvarila iluzijo nadvse rafinirane inteligence."

Ana Jurc