Zadnje dni svojega (pre)kratkega življenja je bil Curtis polno zaposlen s snemanjem novega albuma skupine, naslednika prvenca Unknown Pleasures iz 1979; pripravljali so se tudi na izid novega singla in na kratko ameriško turnejo.
Tony Wilson (od leta 2007 pokojni), ustanovitelj založbe Factory in zastopnik številnih glasbenih skupin z manchestrskega območja, je takoj po tragičnem dogodku za Record Mirror povedal: "Za novico sem slišal, ko sem v studiu 'miksal' novi album. Ian je bil zelo občutljiv mlad mož. Očitno se je odločil, da bo srečnejši nekje drugje, a sem ga imel vsaj priložnost spoznati. Zdaj se pa kar smilimo sami sebi, kar je najbrž napačna vrsta občutij."
Joy Division so posneli okrog 50 pesmi in le dva studijska albuma - drugi, Closer, je izšel šele po Curtisovi smrti -, a je sporočilnost njihove glasbe s tematiko eksistencialne krize in pesimizma v kombinaciji z intenzivno odrsko karizmo Iana Curtisa poskrbela, da so postali nesmrtni. Curtis je navdahnil tudi tako zveneča imena, kot so Bono iz skupine U2, pokojni Kurt Cobain iz Nirvane in pevec skupine The Cure, Robert Smith.
Literarni umetnik, zaposlen v javni službi
Ian Kevin Curtis se je rodil v Macclesfieldu 15. julija 1956. Že med odraščanjem je pokazal velik pesniški talent, in čeprav je pri 11 letih dobil štipendijo za Kraljevo šolo v Macclesfieldu, nikoli ni bil akademsko uspešen.
Z leti so se njegove želje in upi osredotočili na umetnost in literaturo ter, končno, na glasbo, a je bil "na papirju" zaposlen kot javni uslužbenec. Nanj so vplivali pisci William S. Burroughs, J. G. Ballard in Joseph Conrad (tudi naslovi pesmi Interzone, Atrocity Exhibition in Colony - v ustreznem vrstnem redu - na primer izhajajo od teh avtorjev) ter glasbeniki David Bowie, Iggy Pop in Jim Morrison, pevec Curtisove priljubljene skupine The Doors.
Curtis se je 23. avgusta 1975 poročil s svojo srednješolsko ljubeznijo Deborah Woodruff, star je bil komaj 19, ona pa 18 let. Poročena sta bila do njegove prezgodnje smrti, Deborah je še živa, prav tako njuna hči Natalie, ki se je rodila 16. aprila 1979.
Leta 1976 je Curtis na koncertu punkerjev The Sex Pistols spoznal dva mlada glasbenika: Bernarda Sumnerja in Petra Hooka, ki sta mu povedala, da ustanavljata skupino - takoj se je javil za pevca in tekstopisca. Trojica je nato angažirala in odslovila številne bobnarje, preden so se končno zadovoljili s Stephenom Morrisom.
Najprej so se imenovali Warsaw, leta 1978 pa so se preimenovali v Joy Division zaradi podobnosti z imenom še ene skupine, Warsaw Pakt. Ime Joy Division izvira iz naziva odseka za spolne sužnje v nacističnem koncentracijskem kampu iz romana Hiša lutk (1955), imena naj bi se spomnil prav Curtis. Po ustanovitvi založbe Factory Records je prej omenjeni prihodnji glasbeni mogotec Tony Wilson skupino povabil k sodelovanju.
Divji ples ali epileptični napad?
Curtis je bil znan po molčečnosti in nenavadnem obnašanju na odru, pa tudi po edinstvenem načinu plesa, ki je spominjal na epileptične napade. Večkrat je namreč take napade doživel tudi na odru, tako da občinstvo in člani skupine včasih niso vedeli, ali Ian pleše ali resnično doživlja napad - večkrat se je med koncerti zgrudil in morali so mu pomagati z odra.
Curtisovo pisanje je bilo polno podob čustvene osame, smrti, odtujenosti in sivine urbanega življenja. Nekoč je v nekem intervjuju povedal, da piše o različnih načinih spopadanja s težavami pri različnih ljudeh in o tem, kako jih rešujejo - ali pa tudi ne.
Čeprav je govoril z višjim glasom, je pel z baritonom, na začetku glasbene poti skupine pa je preizkušal tudi glasno "renčanje", podobno kričanju. Curtis je bil sicer v prvi vrsti vokalist, a je v nekaj pesmih skupine igral tudi kitaro (po navadi takrat, ko je Sumner zavzel sintetizator).
Življenje posnema umetnost: mislil je resno
Ian Curtis je zadnjič v živo nastopil 2. maja 1980 na univerzi v Birminghamu na koncertu, kjer so Joy Divison prvič (in zadnjič) zaigrali pesem Ceremony, ki so jo pozneje posneli New Order - skupina, ki so jo leta 1980 ustanovili preživeli člani; kmalu pa se jim je pridružil še Gillian Gilbert - in izdali kot prvi singel. Zadnja pesem, ki jo je Curtis odpel na odru, je bila Digital. Posnetek tega nastopa se je nato znašel na kompilaciji Still.
Kot je v svoji knjigi Touching From A Distance iz leta 1995 zapisala vdova Debbie Curtis, je njen soprog pred smrtjo stanoval pri starših in se je trudil prepričati ženo, da bi kljub težavam v zakonu ostala z njim. Njegovo zdravje je pešalo zaradi epilepsije, njegova glasbena kariera je bila vse bolj ogrožena zaradi težav v zakonu. V zgodnjih urah 18. maja 1980 se je Curtis obesil v kuhinji svoje hiše v Macclesfieldu. Predtem si je ogledal film Wernerja Herzoga Stroszek in poslušal album Iggyja Popa The Idiot. Naslednje jutro ga je mrtvega našla žena, ki je prejšnji večer po prepiru odšla ven.
Preberite še:
Kako je biti Ian Curtis
Kot je pozneje povedal Tony Wilson, ga je o Curtisovih namerah dva tedna prej na vlaku v London posvarila Curtisova ljubica, Belgijka Annik Honore (o njej in o njenem razmerju s Curtisom je v prej omenjeni knjigi pisala tudi Ianova vdova): "Vprašal sem jo, kaj misli o novem albumu, ona pa je odgovorila: 'Groza me je.' 'Česa te je groza?' sem jo vprašal in odgovorila je: 'Ne razumeš? Resno misli.' In jaz sem rekel: 'Ne, ne misli resno - to je umetnost.' Ampak, veste kaj? Resno je mislil."
Alenka Klun
alenka.klun@rtvslo.si
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje