Ni pa veliko tistih, ki vedo, da je zasnove te arhitekture zakrivil italijanski arhitekt Andrea Palladio. Vrniti se moramo vsaj v 16. stoletje, v katerem je v Italiji deloval v Padovi rojeni poznorenesančni arhitekt, čigar ime bo v tem letu mogoče pogosto zaslediti v sosednji Italiji, saj mineva natanko 500 let od njegovega rojstva.

Mož, ki je nadaljeval že kakšno stoletje staro navdušenje toskanskih arhitektov nad starim antičnimi formami in njihovo ponovno odkrivanje Vitruvijevih zapisov O arhitekturi (De Architectura iz leta 23 pred našim štetjem), ki je postalo pravo Sveto pismo stavbarjev.

V središče stopi človek
V renesansi je onostranskost in mističnost gotskega prostora nadomestila arhitektura, ki poudarja tostranstvo in v središče postavlja človeka. Harmonično razporejanje stebrov, pilastrov, rizalitov in predverij renesančnih mojstrov, kot so Alberti, Bramante in Michelangelo, je v pozni renesansi nadaljeval in dodal svoj pečat Palladio, osrednja oseba stavbarstva pozne renesanse. Takrat so pilastre nadomestili polstebri ali okrogli stebri, napušči pa so začeli štrleti daleč iz zidov.

Iskanje idealnega tlorisa
Palladijeva arhitektura izraža težnje po približevanju tlorisa antičnim idealom (Villa Ratonda v Vicenzi), simetriji in harmoničnih proporcih, njegov prepoznavni element pa so tudi tempeljska pročelja cerkva in vil. Njegovo ime nosi t. i. paladijevski motiv, pri katerem gre za polkoržne arkade z obojestranskima ozkima odprtinama, ki segata do višine prečnika. Vsi ti elementi so kmalu postali klasični kanon, paladijanski klasicizem pa je imel močan vpliv na angleško, farncosko in sploh celotno evropsko stavbartsvo, od tu pa se je razširili tudi v ZDA.

V Vicenzi in Benetkah
Svoj pečat je Palladio pustil predvsem v Vicenzi in Benetkah. Med njegovimi deli velja omeniti Palazzo Chiericati v Vicenzi (1550-1580), beneški cerkvi Redentore (1576-1591) in San Giorgio Maggiore (1560-1580), Villo Capra, njegovo najbolj znano delo Villo Rotunda v Vicenzi (1566-1571) in Teatro Olimpico (1584), s katerim je prav tako obogatil Vicenzo.

Znan je tudi kot teoretik. Podpisal se je pod I quattro libri del' architettura (Štiri knjige o arhitekturi), delo je izšlo leta 1570. Leta 1554 pa je napisal knjigo z naslovom Le antichita romane (Antične starožitnosti Rima), ki je dolgo ostala glavna smernica v arhitekturi.

Maja Kač