Redkeje pa ob tem razmišljamo, kako razrušeno, pravzaprav kar opustošeno celino je dolgoletna vojna pustila za seboj in koliko iznajdljivosti, težkega dela ter tako notranje kot mednarodne politične volje je bilo potrebnih za to, da je naš prostor, prav tako kot preostanek Evrope, vstal iz ruševin.

Kot poudarja profesorica zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Kornelija Ajlec, je Kot poudarja profesorica zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Kornelija Ajlec, je bila v Jugoslaviji ob koncu vojne "kmetijska mehanizacija, kar je je seveda kmetom uspelo zbrati pred vojno, praktično v celoti uničena. V večini države je bilo ob koncu vojne približno petdeset odstotkov manj živine za hrano, pa tudi delovne živine, ki je takrat v veliki meri še vedno nadomeščala mehanizacijo. Poleg tega so ozemlje Jugoslavije in ožje tudi ozemlje Slovenije leta 1944 prizadele vremenske ujme, predvsem huda poletna suša."

Težave s preskrbo so bile še toliko večje, ker je bilo zaradi uničene infrastrukture takoj po vojni hrano skoraj nemogoče pripeljati iz rodovitnih območij Slavonije in Vojvodine, ki so pred tem oskrbovala državo. Uničenje je seveda prizadelo tudi večino pristanišč, ter množico strojev, industrijskih in obrtnih objektov. Zaradi nedelovanja šestih velikih elektrarn je v državi v mesecih po vojni vladal celo električni mrk.

Zaradi vsega tega uničenja in pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin – od hrane do oblačil in obutve, ki so jih strogo racionirali – je bilo seveda socialno vprašanje takoj po vojni v ospredju po vsej celini in tudi jugoslovanska komunistična partija se je zavedala, da mora, če želi ostati na oblasti, nujno čim hitreje obnoviti gospodarstvo in zagotoviti boljši socialni standard.

Zaradi pomanjkanja strojev pa je obnavljanje osnovne infrastrukture – železnic, cest, hiš in tovarniških obratov – v veliki meri potekalo z ročnim fizičnim delom in zelo skromnimi orodji. In če je oblast po eni strani za to mobilizirala vojne ujetnike in politične zapornike, so pomemben del vseh obnovitvenih dejavnosti opravili tudi jugoslovanski državljani. Kot poudarja profesor zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Božo Repe, je bil čustveni naboj med ljudmi, ki so se množično udeleževali prostovoljnih delovnih akcij, vsaj v prvih letih izjemno močan, celoten koncept pa je "temeljil na tem, da je mogoče z motivacijo ljudi storiti vse: če smo zmagali v vojni, bomo obnovili državo, bomo vzpostavili nov sistem, ki bo dober za vse. … Zgradili bomo družbo, skupaj, s fizičnim delom. Tukaj ne gre samo za delavce, tukaj gre za nas vse."

K omilitvi pomanjkanja hrane, oblačil in obutve je v prvih dveh letih po vojni močno pomagala tudi Organizacija Združenih narodov za pomoč in obnovo, bolj znana pod kratico UNRRA. Prav njena obsežna pomoč v obliki strojev in pogonskih sredstev je omogočila oziroma močno pospešila tudi izvedbo elektrifikacije in industrializacije, ki so ju jugoslovanske oblasti po vojni videle kot prioritetno nalogo. Jugoslavija se je sicer pri načinu, kako je poskušala te cilje v prvem obdobju po vojni uresničevati, močno zgledovala po takrat še prijateljski Sovjetski zvezi. Vpeljali so torej strogo administrativno upravljanje, z agrarno reformo takoj po vojni in nacionalizacijo v naslednjih letih pa so močno preoblikovali tudi lastniško strukturo gospodarstva.

A kot poudarja direktor pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, dr. Aleksander Lorenčič, je jugoslovansko gospodarstvo resnično zaživelo šele v prvi polovici 50. let, ko je Jugoslavija po eni strani zaradi spora s Sovjetsko zvezo začela prejemati obsežno pomoč z zahoda, po drugi strani pa je z uvedbo samoupravljanja nekoliko prilagodila rigiden gospodarski model iz časa takoj po vojni: "Šele potem, s spremembo gospodarskega sistema, torej z uvedbo samoupravljanja v 50. letih, se je začel standard izboljševati. Takrat se je precej povečala tudi rast družbenega produkta, od leta 1953 do 1981 je dosegla skoraj sedem odstotkov, kar je veliko tudi na svetovni ravni. Tudi rast industrijske proizvodnje se je v tem obdobju povečala za trikrat."

Za obširnejše razlage naših gostov o tem, kako je potekala povojna obnova in zagon gospodarstva na našem območju, pa vabljeni k poslušanju oddaje Sledi časa, ki vsebuje tudi dva posnetka iz najzgodnejšega povojnega časa, ki jih hranimo v nacionalnem radijskem arhivu.