Podobno kot danes, le da ni deževalo in je bilo jutro morda za odtenek hladnejše kot današnje. Čez dan se je sicer ogrelo še za stopinjo ali dve, tako da so malce po poldnevu namerili dobrih 14 stopinj, toda kaj, ko je pihal hladen veter severovzhodnih in vzhodnih smeri.
Na koledarju je bil ponedeljek, 29. september 1913. Nič kaj spodbuden začetek novega tedna, vsaj v vremenskem oziru ne. O pomembnih in tistih nekoliko manj pomembnih dogodkih preteklih dni je človek izvedel iz dveh glavnih slovenskih časopisov, katoliškega Slovenca in liberalnega Slovenskega naroda. Dogodki iz ožje in širše domovine so bili še vedno v senci spopadov na Balkanu, med domačimi temami pa so prevladovale novice iz Kranjske, Štajerske in Koroške, pa tudi iz drugih predelov avstro-ogrske monarhije. Z malce pikrosti bi lahko rekli, da je bilo družbeno-politično stanje podobno današnjemu. Vlada na Dunaju je premlevala o prepotrebnih reformah finančne uprave, medtem ko so se na Kranjskem spraševali o rentabilnosti deželnih elektrarn. Na zadnjih straneh Slovenca in Slovenskega naroda so svoje mesto našli razni mali oglasi, iskalci službe pa tudi prodajalci in trgovci najrazličnejših artiklov ter storitev.
V današnjem času smo obkroženi s takšnimi in drugačnimi reklamami, oglasi, promocijami in raznimi oglaševalskimi novotarijami na vsakem koraku. Pred sto leti je bilo oglaševanje preprostejše, saj je bilo v pretežni meri omejeno na tiskane medije. Dandanes, ko je sodobna tehnologija vseprisotna, nas takšni in drugačni oglasi spremljajo v vseh sferah življenja. Poleg tiskanih medijev jih zasledimo na televiziji, po radiu in na spletu, pa tudi na poti v službo in šolo ali ob vsakdanjih opravkih, ko jih lahko opazimo na raznih večjih ali manjših obcestnih plakatih in panojih. Tržniki nam ponujajo preparate, ki naj bi (vsaj tako obljubljajo) pomladili našo kožo, zgladili tiste nadležne gubice pod očmi in jo napolnili s prepotrebno vlago. Spet drugi nam zagotavljajo bleščeče in zdrave lase ali pa čisto, pomladno sveže perilo snežno bele barve. Imajo tudi rešitve za našo najljubšo majico, ki bo ostala (spet tako obljubljajo) iste barve, kot je bila tisti dan, ko smo jo prinesli iz trgovine. Raje pa ne zaidimo na področje zdravega življenja, saj nas tam šele čaka na desetine različnih prehranskih dodatkov, preparatov in drugih reči, ki naj bi bili porok za zdravo in srečno življenje.
Dovolj o sedanjosti, vrnimo se raje sto let nazaj. Slovenci smo takrat živeli pod Avstro-Ogrsko, razdrobljeni po avstrijskih dednih deželah. Politično so se naši predniki takrat delili na liberalce in klerikalce, oboji pa so imeli tudi svoj politični časopis, klerikalci Slovenca in liberalci Slovenski narod.

Tistega ponedeljka, kot tudi vsaki drug dan, so bile zadnje strani vseh treh slovenskih časopisov, Slovenca, Slovenskega naroda in Edinosti, rezervirane za naznanila občanov, oglase manjših pa tudi večjih trgovcev, ki so v upanju na čim boljši zaslužek poskušali prepričati bralca v smotrnost nakupa ravno njihovega proizvoda. Bilo je tudi nekaj oglasov delavcev, ki so iskali službo, precej pa je bilo delodajalcev, ki so ponujali delo za krajši in daljši čas ali pa za vajeništvo pri različnih mojstrih – obrtnikih. Delavec je velikokrat že v samem oglasu izvedel, kolikšno plačo lahko pričakuje. Ta je bila s sodobnega gledišča nepoštena, saj je predvidevala razlike glede na spol delavca (v škodo žensk).

Struktura malih oglasov
Oglase tistega oblačnega ponedeljka pred sto leti bi v grobem lahko razdelili v tri glavne skupine. V prvo skupino lahko razvrstimo oglase glede zaposlitve; delodajalce, delojemalce, vajence, ki so iskali mentorstvo pri raznih obrtnikih, in obrtnike, ki so iskali vajence. V drugo večjo skupino spadajo reklamna sporočila raznih podjetij in posameznikov, v katerih so oglaševali izdelke, ki so bili na prodaj, ter storitve, ki so jih nudili, v tretjo pa oglasi posameznikov, ki so dajali nepremičnine v najem, in tistih, ki so želeli najeti stanovanje ali pa le sobo s hrano.

Velikost in obseg oglaševanja
Število malih oglasov in reklam se je razlikovalo in ni bilo vsak dan enako; kadar je bilo več oglasov, so časnikom dotiskali dodatne strani. Tako je imel časopis Slovenski narod 29. septembra 1913 male oglase na dveh straneh, časopis Slovenec prav tako na dveh straneh in Edinost na treh straneh. Celotna številka Slovenca in Slovenskega naroda je imela šest strani, Edinost pa je bila na štirih. Nekaj dni pozneje, 4. oktobra, pa zasledimo oglasni prostor v Slovenskem narodu na kar dvanajstih straneh, celotna številka pa je tistega dne obsegala dvajset strani. Oglasi so bili različni glede na velikost, najpreprostejši so bili mali oglasi, v katerih so posamezniki po navadi prodajali razne stvari, iskali zaposlitev in podobno. Nekateri večji oglasi so bili slogovno lepo oblikovani, tudi ilustrirani, da bi tako pri bralcih vzbudili večjo pozornost. Zaradi različnih velikosti oglasov tudi ne moremo jasno določiti števila oglasov po posamezni številki, upoštevajoč le število strani, na katerih so tiskani - tako ima Slovenec 29. septembra na dveh straneh sedemnajst oglasov, Slovenski narod na prav tako dveh straneh štiriindvajset in Edinost na treh straneh devetinpetdeset oglasov in reklamnih obvestil. V vseh treh časopisih so največ oglasnega prostora zasedli razni prodajalci (zasebniki in podjetja) ter ponudniki storitev.

Od kod so prihajali oglaševalci?
Velika večina oglasov se je nanašala na lokalno okolje, praviloma je to pomenilo znotraj deželnih meja. Slovenec in Slovenski narod sta imela težišče na Kranjskem, Edinost pa v Trstu (ki je bil v tem času svobodno trgovsko mesto, neposredno podrejeno avstrijskemu cesarju) in na Goriškem ter v Istri. Bili pa so tudi taki, ki so presegli deželne meje. Tako je mlinar Bela Weiss iz Beltincev, takrat Belatinz na Ogrskem, iskal po Kranjskem "gospodično, ki je že poslovala v trgovini z mešanim blagom, slovenščine in nemščine zmožna, ki zna knjige voditi v nemškem jeziku in je dobra računica".
Če bi takratni Kranjec potreboval novo lovsko puško ali pa le popravilo svojega starega revolverja, se mu je v ličnem oglasu, v katerem je polovico oglasnega prostora znotraj oglasa zasedala slika puške, priporočala "Družba P. Wernig" iz Borovelj na Koroškem, ki so bile v tistem času priznano puškarsko središče. Neki Dunajčan je iskal poslovno priložnost v Ljubljani. Želel je kupiti ali najeti srednje veliko trgovino poljubne stroke (razen trgovine z živili) ali pa postati deležnik pri večjem podjetju. Prostorsko nekoliko bolj oddaljen od Kranjske je bil oglas prusko-šlezijske izvozne tvrdke iz Krakova (današnja južna Poljska), ki je zaradi nakupa velike zaloge ur razpošiljalo prekrasno pozlačeno "36 ur idočo precizijsko-anker-uro" z lepo verižico za samo 2,20 krone. Koliko denarja je bilo to v letu 1913, najbolje ponazori naslednji oglas, objavljen v Slovencu in Slovenskemu narodu, v katerem podjetnik Andreas Šuligoi išče delavce za svoja obrata v Trbovljah in Kočevju. Plača za moške od 16. do 40. leta starosti je bila od 3 do 3,40 krone na dan (za deseturni delovnik), za ženske od 17. do 40. leta pa od 2 do 2,30 krone na dan. Cena posamezne številke časopisa se je v letu 1913 gibala med 6 in 10 vinarji (0,06–0,10 krone), mesečna naročnina Slovenca je veljala ravno toliko kot ura z verižico v oglasu (2,20 krone), mesečna naročnina Slovenskega naroda pa okrogli dve kroni. Časopis Edinost je imel obračunsko obdobje naročnine na tri mesece, tako je trimesečna naročnina nanj veljala šest kron.
Tržaška Edinost je na svojih straneh v glavnem objavljala oglase iz lokalnega, primorsko-kraškega prostora, med bolj oddaljenimi kraji pa zasledimo oglas mlina Sofia iz Novega Sada, takrat v Banatu na Ogrskem (dan. Vojvodina v Srbiji), v katerem so se pohvalili z dnevno produkcijo petindvajsetih vagonov najboljše moke, svetovno znanega žita iz Banovine.

In kaj so še oglaševali …
"Povodom jesenske in zimske dobe priporoča se tovarna peči Anton Kovačič, Marije Terezije cesta v Ljubljani za postavljanje novih peči, kakor tudi za vsa popravila peči, štedilnikov, itd." Letnemu času primeren je bil tudi naslednji oglas za Kuč – zdravniško priporočeno "kritvoreče vino", ki daje moč in zdravje. Vzorec štirih steklenic (5 kg) je po poštnem povzetju veljal 4 krone in pol.

Tudi služb je bilo v tistem času kar nekaj na voljo. Čevljar Pavlič iz Št. Vida nad Ljubljano je iskal čevljarskega pomočnika. Krojaški mojster Mikolič iz Novega mesta je za "boljše in trajno delo" iskal krojaškega pomočnika, trgovka Marija Cuderman iz Kamnika pa je iskala učenko za modno trgovino, ki ima 5 ali 6 razredov osnovne šole in veselje do ročnih del. Še nekaj je bilo oglasov za delo v ponedeljkovi izdaji Slovenca. Znani ljubljanski hotel Union je oglaševal prosto delovno mesto za od 14 do 16 let starega fanta, ki je zmožen slovenskega in nemškega jezika za službo pri hotelskem dvigalu. Družinsko poreklo je bilo tudi pomembno, tako je neka papirna trgovina iskala učenca poštenih staršev za delo v trgovini.
Dve gospodični sta iskali stanovanje s hrano pri boljši rodbini, če le mogoče s klavirjem. Ali sta gospodični dobili sobo s klavirjem, ne vemo, bilo pa je za novembrov termin na voljo stanovanje z dvema sobama, kuhinjo in "pripadki", tudi z možnostjo najema vinske kleti. Če pa gospodičnama kuha ni dišala, je še vedno obstajala možnost, da obiščeta gostilno Leon, na Florijanski ulici številka 6, v kateri so nudili razno divjačino, okusno narejeno, sin sicer "vso jesensko sezijo" [sezono, op. a.] vsak dan. Tam so verjetno poznali "Nauk o serviranju" saj, če je verjeti oglasu, "vsaka gostilna, sploh vsaka hiša, ki mora kdaj streči gostom, potrebuje nujno bogato opremljeno strokovno knjigo Nauk o serviranju, ki stane v platno vezana K 5, po pošti K 5,50 in po povzetju K 5,70. Pošilja se samo proti naprej nakazani naročnini ali po povzetju. Naroča se pri upravništvu 'Gostilničarskega Vestnika' v Ljubljani". Morda pa je naši dami prepričal oglas podjetja Bergmann & Co. iz Dečina na Češkem, ki pravi takole: "Lilijskomlečno milo s konjičkom ostane prejkoslej nedosežno po svojem učinku proti pegam, dalje neutrpljivo za racionalno negovanje kože in lepote, kar potrjujejo vsak dan prihajajoča priznalna pisma. Dobiva se po 80 h po lekarnah, drogerijah, parfumerijskih trgovinah itd. Istotako se obnaša Bergmanna lilijina krema 'Manera' čudovita za ohranitev nežnih damskih rok; v lončkih po 70 vinarjev povsod."

Kupujte slovensko
V Trstu je bil precej pomemben slovenski izvor prodajnih artiklov in storitev, saj lahko pri nekaterih oglasih opazimo, da so trgovci apelirali na narodno zavest prebivalcev. Navajamo nekaj primerov: "Slovenci! Vaš narodni urar in zlatar Alojz Povh se nahaja na trgu Barriera 3."

"Trgovci, peki! Drože (kvas) iz odlikovane slovenske tovarne drož, so dosegle dosedaj vsepovsod najboljši sloves. Narodnjaki, naročajte pri domači tvrdki, ki vam postreže po konkurenčnih cenah. Priporočam se vdani J. J. Suban, Trst, G. Vasari 10."
Tudi pri pohištvu je bil pomembno poreklo. Tako je Anton Breščak, iz Gosposke ulice (G. Carducci) 14 v Gorici, trdil, da je v njegovi lasti "prva in največja slovenska zaloga in tovarna pohištva na Primorskem. V zalogi ima vedno nad 50 modernih in jedilnih spalnih sob. Cene od 300 do 3.000 K soba" pa tudi "… Edina slovenska delavnica tapetarij. Velika izbera slik, stolic kakor tudi železnega pohištva. Sprejema naročila za opreme hotelov itd."

Če so trgovci, ki so apelirali na narodno zavest Slovencev, ustvarili več prometa, ne vemo, s precejšnjo verjetnostjo pa lahko trdimo, da je bilo vsaj pri delu narodno zavednega prebivalstva tovrstno oglaševanje dobro sprejeto.

Velezanimiv slikozor – samo za moške
V obsežni številki Slovenskega naroda z dne 4. oktober 1913 so oglasi zasedali kar dvanajst strani časopisa. Med njimi najdemo tudi take, ki so za današnjega človeka nenavadni, morda tudi smešni, pa tudi take, ki so še vedno aktualni in ne bi nikoli uganili, da so stari že sto let.
Tako nas zbode v oči oglas za "velezanimiv slikozor z mehanično menjavo slik. Samo za moške. Zraven 50 velepikantnih fotografičnih posnetkov zastonj. Zaradi posebne ostrosti okularjev pridejo slike posebno lepo in plastično do veljave in to panoramo z mehanično menjavo slik gospodje zaradi nje pikantnosti radi kupujejo. Popolna panorama s 50 fotografijami samo K 3,90. Edina razpošiljalnica diskretno po povzetju, H. Svoboda, Dunaj."

Pred splošno razširjenostjo avtomobilskega prometa so imeli pri zasebnem prevozu glavno vlogo konji in konjske vprege. V Ljubljani, na Slomškovi ulici št. 6, je bilo moč najti jermenarja in sedlarja Josipa Stupico, ki je v oglasu zapisal: "Priporočam svojo bogato zalogo najrazličnejših konjskih oprav, krasno opremljene kočije, druge vozove in najrazličnejšo vprežno opravo, katero imam vedno na zalogi, kakor tudi vse druge, v sedlarsko obrt spadajoče potrebščine, že obrabljene vozove in konjske oprave."

Zdravje in lepota sta šla z roko v roki, saj lahko zasledimo kar nekaj reklamnih oglasov s tega področja. Käthe Menzel z Dunaja v oglasu ponuja preparat za žene: "Lepe prsi dobe deklice in žene vsake starosti, ako rabijo moje najnovejše mazilo ali vodo za prsi, rabi se samo na zunaj, edino resnično učinkujoče sredstvo, zajamčeno neškodljivo. Cena 3, 5 in 8. Zraven spadajoče milo 60 vin [vinarjev]." Oglas je bil opremljen s sliko dame pred uporabo preparata in po njej, tako da so se žene in deklice lahko prepričale o njegovi učinkovitosti.

Uporabljali so tudi preverjeno metodo oglaševanja – priporočila tistih, ki so preparat že preizkusili. Tako gospa vdova višjega deželnega sodnika svetnika Hana Piolova iz Hanna na Češkem v oglasu za prašek proti naduhi Astmol piše: "Prašek proti naduhi Astmol se je prav dobro obnesel. Prav zelo mi je koristil in je vse hvale vreden. Ne pozabim ga povsod priporočati. Cena K 3 – velika pločevinasta škatlja po lekarnah."
"Zdrave, rdečelične otroke hočete imeti? Potem jim dajte uživati izboljšano aromatično ribje olje iz lekarne pri zlatem orlu. Vsak otrok uživa z lahkoto to ribje olje, iz katerega je popolnoma odstranjen zoperni duh in vonj. 1 steklenica K 1,80."

Videz je pomemben, zato prhljaj in mastni lasje ne pustijo dobrega prvega vtisa. Na srečo pa "te neljube pojave, se najbolje zatre z rednim, tedensko 1–2 kratnim izmivanjem las in lasišča s Katranovim Shampoonom s črno glavo. Glava se oprosti prhljaja, lasje postanejo polni in se svetijo, redki lasje se navidezno zgoste."

Obrazna poraščenost pri damah je lahko nadvse neugodna. K sreči je obstajal odstranjevalec kocin dr. A. Rixa, ki je jamčil, da "nadležne kocine na obrazu ali rokah odstrani v 5 minutah […] Zajamčeno neškodljivo, gotov uspeh. Pušica za 4 K zadostuje. Razpošiljanje strogo diskretno."

Za gospode je bilo britje preprostejše, saj je neko podjetje s Češkega ponujalo "brilni aparat s posrebrenim držajem iz masivne kovine; kompletno K 1,50 komad. Klinje po 20 h , tucat [ducat, op. a.] K 2,20."

"Vdanost do groba"
Pravijo, da je življenje lepše v dvoje. Zato med malimi oglasi zasledimo tudi nekaj ženitnih ponudb. Poglejmo si dve izmed njih.

"Trgovec v najlepši moški dobi, z jako dobro vpeljano trgovino ter simpatične vnanjosti, želi radi pomanjkanja znanja seznanitve z gospodično ali mlado vdovo, ki bi imela od 5.000–8.000 K premoženja, v svrho takojšnje ženitve. Resne ponudbe, ako mogoče s sliko, ki se takoj vrne, naj se odpošlje pod 'A. B. Ljubljana na upravništvo Slovenskega naroda'. Tajnost zajamčena."

"Resna ženitna ponudba. V svrho možitve želi inteligenten, mlad trgovec, posestnik v dobrih razmerah in z lepimi lastnostmi spoznati se z gospico nedolžne minulosti, z veseljem do trgovine, gospodinjstva in s premoženjem, katerega vrednost naj se navede. Ponudbe s popolnim naslovom pod 'Udanost do groba' na upravništvo Slovenskega naroda do 12. oktobra."
Rok Omahen