Gre seveda za frankovskega kralja Karla Velikega, ki je današnje nemško mesto Aachen skušal napraviti za novi Rim, pri tem pa ga je vodila težnja po vnovični vzpostavitvi in povezavi vse obsežnejših ozemelj v novi sveti imperij. Med različnimi odlikami, ki so vladarja z velikimi črkami zapisale v evropsko zgodovino, je zagotovo tudi njegov posluh za umetnost in kulturo, kar je nenazadnje pripeljalo do razvoja bolj čitljive pisave karolinške minuskule in kulturnega razcveta na več področjih, kar danes povezujemo z oznako karolinška renesansa. Ta duh je mogoče še danes občutiti tudi v jedru aachenske katedrale, ki so jo na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine zapisali leta 1978.

Karel Veliki si je pri papežu Hadrijanu v letih 786 in 787 pridobil dovoljenje, da iz ravenskih cerkva sname okras in ga uporabi pri svojih delih in gradnja dvorne kapele se je začela. Leta 805 so dvorno kapelo posvetili Odrešeniku in Devici, in čeprav do leta 814 še ni bila dokončana, je bil veliki vladar v njej tudi pokopan. Gradnjo stavbe je nadzoroval stavbenik Odo iz Metza, ki je svoje znanje obogatil s študijem Vitruvija, večkrat pa se je odpravil tudi v Italijo, od koder je nato pripeljal antične stebre, ki so jih vpeli v novo karolinško celoto.

Drugačen pogled na antiko
Vsesplošno prepričanje, da barbarska ljudstva srednjega veka niso znala ceniti antike in so zato razvoj umetnosti in znanosti popeljala več stoletij nazaj, postavi na laž že karolinška renesansa, zmotnost takšnega razmišljanja pa potrdi tudi umetnost naslednjih let. Karolinški čas antike ni zavračal, še manj jo je pozabil, res pa je, da jo je razumel povsem na svoj način in je takšno ponesel tudi naprej.

Kaj je karolinška renesansa pustila za seboj?
Naslon na antiko (oziroma pozno antiko) se začne že pri samem tlorisu dvorne kapele, ki se zgleduje po znameniti ravenski San Vitale in tako temelji na osnovi oktogona z dvonadstropnim obhodom in kupolo na vrhu osrednjega dela. Kako pomembno kulturno središče je bil takrat Aachen, nam povedo tudi ohranjeni slonokoščeni izdelki iz tistega časa. Za dvor so seveda nastajale najsijajnejše rezbarije v tem finem in takrat izjemno cenjenem materialu. Dvorna šola pa je poskrbela tudi za bogato okrašene rokopise, ki so še danes velika dragocenost, ne le zaradi starosti, ampak tudi zaradi sijajnih iluminacij. Majhen vpogled v Karlov čas pa nudijo tudi bronasta vrata, skozi katera so nekoč vstopali, pred tem pa potrkali na tolkala, ki jih v svojih gobcih držijo levje glave.

Leta 1355 so v gotiki stari kor zamenjali z novim gotskim prezbiterijem, katerega steno, podobno kot znamenito pariško Saint-Chapelle, v celoti prekrivajo velika okna. Kar 600 let, od leta 936 do 1531, je bila aachenska katedrala, katere jedro je prav dvorna kapela, cerkev, v kateri so kronali cesarje Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti.

Maja Kač