Sébastien Le Prestre, Seigneur de Vauban, poznejši markiz de Vauban (1633–1707) je bil vojaški inženir, čigar delo je francoski kralj Ludvik XIV. najbolj cenil in o katerem so govorili: „Kar koli je oblegal, je padlo; kar koli je branil, je obstalo.“ Vauban je v svojem življenju sodeloval pri prenovi ali nadgradnji obrambe na desetine mest, vodil pa je tudi gradnjo okoli 130 novih utrdb in utrjenih pristanišč ter obzidij okoli mest. Kako zelo pomembno je bilo Vaubanovo delo v dobi pred uveljavitvijo motoriziranih oklepnikov in nenazadnje tudi letal v vojaški strategiji, torej preden klasične utrdbe postanejo zastarele, nam pove izsek iz študije vojaške strategije Vom Kriege (O vojni) znamenitega pruskega vojaškega teoretika in zgodovinarja Carla von Clausewitza: „Obrambna vojska brez utrdb ima na stotine ranljivih mest; je telo brez oklepa. /.../ Le v vojni sami se z ogledovanjem v živo dobi pravi pojem o dobrodejnem vplivu bližnjih utrdb v hudih okoliščinah. Dajejo streho bolnim, varnost zdravim in razsodnost prestrašenim.“ (von Clausewitz, Carl: O vojni (Studia humanitatis): 211.)
In še: „Utrdbe, ki jih branilec pusti pred seboj, lomijo kot ledene gore tok sovražnikovega napada. /.../ Sovražnik jih mora vsaj obkoliti in potrebuje za to, če so posadke sposobne in podjetne, morda dvakrat toliko sil, kot je novih. Ta nesorazmerna slabitev sovražne sile je prva in najpomembnejša prednost, ki nam jo daje oblegana utrdba s svojim odporom; toda ni edina. Od trenutka, ko je napadalec presekal linijo naših utrdb, so vsi njegovi premiki pod veliko večjim pritiskom; omejen je pri svojih umičnicah in mora vselej pomisliti na neposredno kritje obleganj, ki se jih loteva.“ (von Clausewitz, Carl: O vojni (Studia humanitatis): 211-212)
Od upornika do pomembnega državnega uradnika
Po tem kratkemu ekskurzu v utemeljitev pomena utrdb v besedah teoretika, ki se je rodil 150 let po Vaubanu, namenjamo nekaj besed genezi Vaubanove vojaške kariere. Sin nižjega plemstva bi se namreč skoraj hitreje kot na francoskem dvoru znašel na njegovem dvorišču, in sicer v kaj neugodnem položaju obsojenega na smrt. Mladenič, za katerega se je kot za večino sinov nižjega plemstva vojaška kariera zdela najbolj logična izbira, se je namreč pridružil uporniškim silam, ki so se med letoma 1648 in 1653 zoperstavile vladi kardinala Mazarina, ki je kot prvi minister v Franciji služil po letu 1642. Uporniško gibanje se je 'skotilo' v vrstah višjega plemstva ter parlamenta in prišlo je do prave državljanske vojne, ob koncu katere so Vaubana zajeli rojalisti. Čeprav je bil vojni ujetnik, Mazarin in njegovi sodelavci z Vaubanom niso obračunali, in prav ta Mazarinova prijaznost je tedaj dvajsetletnega Vaubana prepričala, da se je pridružil kraljevi strani in ji zvesto služil do konca življenja.
Majhno, a za Vaubana pomembno mesto Gravelines
Vaubana so zaposlili kot kraljevega inženirja (ingénieur du roi) in sprva se je kot strateg napada na utrdbe uril pod vodstvom viteza de Clervilla. Hitro je napredoval in samo pet let po vstopu v kraljevo vojsko je bil že glavni organizator obleganja Gravelinesa, severnega francoskega mesteca v bližini Atlantika, ki ga je Vauban pozneje želel narediti za ključno severno točko druge linije svojega sistema obrambe proti Severu, imenovanega Pré Carré. V primeru Gravelinesa je Vauban tudi izvedel svoj koncentrični sistem umetnih kanalov, ki bi jih v primeru prevelikega pritiska sovražnika lahko napolnili z vodo in tako poplavili mesto, ki bi si ga sovražnik želel zavzeti. V to malo mesto se je Vauban vedno znova vračal in le leto pred smrtjo je bil tudi imenovan za njegovega guvernerja.
Svoj glavni graditeljski opus, katerega del je vpisan tudi na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, pa je Vauban začel uresničevati šele po de Clervillovi smrti, ko mu je pripadel naziv commissaire-général des fortifications. Tako je šele na začetku osemdesetih let 17. stoletja predstavil sistem utrjevanja, ki ga danes poznamo kot prvi Vaubanov sistem in ki je z več izboljšavami kot standard obrambnega sistema veljavo izgubil šele pred kratkim.
Včasih je treba nekaj ozemlja tudi oddati
Francoske vojaške elite Vauban ni prevzel le kot odličen načrtovalec obleganj in zavzemanja utrdb ter kot graditelj utrdb, osupnil jo je s povsem novim in skoraj nezaslišanim predlogom. Nikakor namreč ni vztrajal pri tedaj veljavni doktrini - „Pograbi toliko ozemlja, kot je le mogoče!“ -, ampak je predlagal premišljeno pogajanje za meje, da bi le-te lahko oblikovali tako, da bi čim bolje služile tako v obrambnih kot tudi v osvajalnih vojnah. Zato je preprosto predlagal, naj Francija nekatere manjvredne predele odstopi sosedom.
Vaubanove misli nikakor niso bile namenjene le vojski. Bil je izredno pronicljiv mislec, ki je pisal o mnogo temah, od gojenja pujsov, monetarne politike, kolonizacije do gospodarjenja z gozdovi. Ti traktati so mu tudi odprli pot do naziva častnega člana francoske akademije znanosti. Čeprav je bil eden najljubših uslužbencev sončnega kralja in mož, čigar projekti so uživali podporo dolgoletnega francoskega finančnega ministra in znamenitega zagovornika merkantilistične teorije Jeana-Baptista Colberta, je Vauban vztrajno kritiziral francosko monetarno politiko, ki je bila zastarela in je državo potiskala v propad. Prosperiteta države je Vaubana izredno skrbela, saj je opazil veliko nasprotje med razkošjem, v katerem je uživalo visoko plemstvo, in revščino, ki je tlačila ljudstvo in tudi vojake.
Leta 1970 bo imela Kanada 30 milijonov prebivalcev
Ne le kot človeka, ki je opazil znamenja usihanja moči Francije, Vaubana danes prepoznavamo tudi kot vizionarja. Pronicljivi opazovalec političnega in gospodarskega razvoja je v študiji razvoja ameriških kolonij z naslovom Moyen de rétablir nos colonies d'Amérique (Kako obnoviti naše ameriške kolonije) uspel izredno natančno predvideti razvoj Kanade vse do leta 1970; povsem pravilno je predvidel, da bo v Kanadi tega leta živelo približno 30 milijonov ljudi. Nadalje Vaubana označujejo tudi kot enega prvih okoljevarstvenikov. Opazujoč, kako nerazsodno njegovi rojaki krčijo gozdove, je predlagal bolj racionalno ravnanje z njimi in načrtno pogozdovanje, prav tako pa se je zavzemal tudi za razvoj tehnik, ki bi po izsekanju gozda preprečevale, da bi veter in padavine odstranili rodovitno zemljo in tako preprečili ponovno zasaditev gozda.
Glavno Vaubanovo delo v kontekstu našega prispevka pa je seveda 143 maksim, ki naj bi jih pri svojem delu upoštevali vsi graditelji. Kljub svojemu poklicnemu uspehu je Vauban ostal trezen in pošten človek. Tudi v svojem življenju se je držal načela, ki ga je ponosno zapisal: "Prava slava ne leti kot metulj, ampak je pridobljena v pravih in težkih akcijah /.../ Ta slava je radodarna, razumna, pogumna v svojih sklepih, neustrašna v drznih dejanjih, usmiljena, nesebična ter vedno pripravljena odpustiti in se postaviti na stran pravice."
Polona Balantič