Ko so ameriški vojaki leta 1945 v zavezniškimi silami stopili na nemška tla, so bili osupli: po 12 letih nacistične oblasti so se tamkajšnji otroci v polni bojni opremi igrali "kavbojce in Indijance". In še danes vsako pomlad na posebnem festivalu v Radebeulu pri Dresdnu na stotine odraslih počne isto. "Krivec" za ta fenomen je Karl May, sin saškega tkalca, jetniški ptič, samooklicani lingvist in mož, ki je lastnoročno "izumil" Divji zahod za cele generacije Evropejcev.

Slavni (in zloglasni) oboževalci
In čeprav je v angleško govorečem svetu še vedno precej slabo poznan, je May najbolje prodajani nemški pisatelj vseh časov - Nemci imajo celo rek, "Poznamo Goetheja, beremo pa Karla Maya". Albert Einstein je izjavil, da je najstniška leta preživel pod urokom možakove domišljije, Adolf Hitler prav tako (v Mojem boju je za svoj slab šolski uspeh "okrivil" obsedenost z Mayevimi romani); Herman Hesse je njegovo literaturo označil za "fikcijo kot izpolnitev želje".

Nič kaj herojsko zaledje
Karl Friedrich May se je kot peti izmed štirinajstih otrok leta 1842 rodil v Hohenstein-Ernstthalu, mestu z okrog tri tisoč prebivalci blizu Chemnitza na Saškem. Fant je bil prva štiri leta zaradi vnetja na očeh slep; čas je prebijal s poslušanjem babičinih zgodb, kar je pozneje navajal kot ključen faktor pri svoji odločitvi za pisateljsko kariero. Ker je bil njegov oče tkalec in ker je zaradi uvoza iz Anglije tisti čas proizvodnja zelo trpela, se je družina pogosto spopadala z lakoto.

May mlajši – edini sin, ki je dočakal polnoletnost – je imel v mladih letih na vesti cel kup manjših goljufij in prevar, ki so biel vzrok tudi za večkratne izlete za zapahe (med triletnim "postankom" v ječi v Zwickauu je na primer zaradi dobrega vedenja postal upravitelj knjižnice v kaznilnici, kjer je imel prost dostop do knjig, tudi do potopisne literature – a spreobrnitev žal ni bila dolgoročna, kajti pozneje se je še za štiri leta ustavil v zaporu v Waldheimu).

O daljnih deželah precej bolje podkovani Karl je po prihodu na prostost očitno našel svoje poslanstvo: napisal je par precej odmevnih prvoosebnih povesti o dogodivščinah z Orienta, toda šele serija zvezkov Winnetou na 2 tisoč straneh, ki jo je zaključil leta 1893, je iz njega naredila resnično zvezdo. Pustolovski roman je z njimi zakoličil na novo: prvoosebni pripovedovalec, neizkušen Nemec, ki si v novem svetu prisluži ime Old Shatterhand, v veščinah, iznajdljivosti in prebrisanosti prekosi tako jenkije kot staroselce. Dodajte še junakovo nesmrtno zavezništvo s plemenitim apaškim poglavarjem Vinnetoujem in rodila se je patriotska epopeja, ki je obenem tudi hvalnica umirajoči rasi.

Nekje na prelomu stoletja je vse to igranje vlog terjalo svoj davek; pisatelj je večino zadnjega desetletja svojega življenja preživel v pravnih sporih okrog izdajateljskih pravic in se reševal iz škandalov. Leta 1908 je družina vendarle odpotovala v Ameriko - a Mayu je bilo očitno usojeno, da ostane teoretik: nikoli mu ni uspelo priti zahodneje od Buffala.

Sloves, ki je segel čez železno zaveso
Mayev popis Divjega zahoda nima veliko skupnega z resničnostjo - kar je najbrž velik del njegovega šarma in razlog, da je še danes zanimiv za bralce z vseh vetrov. Čeprav je Klaus Mann (sin slovitega Thomasa in tudi sam pisatelj) Maya obtožil, da je bil mentor samemu firerju (ta je ves Nemčev opus namreč po vzponu na oblast prebral še enkrat), je njegova dediščina - tudi po zaslugi filmov, ki so jih v šestdesetih posneli v Jugoslaviji in v katerih je Vinnetouja igral Francoz Pierre Brice) - v Zahodni Nemčiji našla ogromno privržencev. Vzhodnonemška oblast je "šovinističnega" pisatelja, kot so mu prej rekli, rehabilitirala v začetku osemdesetih in vrata vile Shatterhand odprla za javnost na svoji strani železne zavese. Mayeve knjige so bile prevedene v več kot 30 jezikov (ker je seveda manj kot 1200, kot je sam nekoč izjavil, da jih obvlada). V Litvi so mu posvetili muzej, v Nikaragvi pa je Tomás Borge, zadnji še živeči od začetnikov sandinistične revolucije, Nemca navajal za svoj navdih.