Vse te tri koledarske 'točke' preteklega tedna pa imajo tudi nekaj skupnega. Povezuje jih namreč melodija oziroma skladba, ki jo je na besedilo Franceta Prešerna zložil Stanko Premrl - naša državna himna Zdravljica.

Gregor Krek, rojen leta 1840, je bil kmečki fant, ki ga je želja po znanju iz vasice Četena Ravan v škofjeloškem pogorju popeljala v Gradec, prestolnico dežele Štajerske. Tamkaj je na univerzi vpisal klasično filologijo in študij leta 1864 uspešno sklenil z doktoratom. Ukvarjal se je tudi s poezijo in tako že leta 1862 izdal prvo pesniško zbirko. Njegove Pesmi so bile napisane po Prešernovem vzoru, zato ni smel manjkati niti Sonetni venec, ki ga je posvetil Polakovi Milici. Vendar pa to dekle ni bila končna izbranka njegovega srca. Ker Slovenci nismo imeli lastne univerze (srednjih šol pa tudi ne kaj dosti), so si namreč številni profesorji morali najti službo kar med nemškim svetom. Tako je tudi Krek ostal v Gradcu, kjer je zasedel stolico za slavistiko. Med domačinkami pa si je našel tudi nevesto. To je bila Laura Schilcher, ki mu je potem v prvem desetletju zakona rodila dva sinova: Bogomila in Gregorja. Slednji pa se je, da ga ne bi zamenjevali z očetom, v javnosti predstavljal za Gojmirja. Na svet je prijokal 27. junija 1875.

Pri štirinajstih podpisal prvo skladbo
Gojmir je odraščal tako kot vsi njegovi vrstniki v jezikovno mešanih zakonih. Oče je z njim govoril slovensko, mati pa nemško. Prave slovenščine se je zato začel učiti šele v gimnaziji.
Bogato štajersko mesto s šolami, knjižnicami, muzeji, gledališči in razvejano koncertno dejavnostjo je ključno zaznamovalo že njegova ljudskošolska leta. Velika očetova knjižnica mu je nudila mnogo zanimivih knjig, posebno s področja folkloristike, ki jih je prebiral dneve in dneve zaprt v zavetju svojega doma. Tako ni čudno, da mu je kmalu začela delovati domišljija in je že pri štirinajstih napisal samostojen sestavek ter ga poslal mladinskemu listu Der gute Kamerad, ki je izhajal v Stuttgartu. Objavili ga sicer niso, vendar pa so mladeniču namenili nekaj bodrilnih besed za nadaljnje delo. Drugo področje, ki ga je zanimalo, pa je bila glasba. Mati, ki je dobro igrala klavir, mu je nudila prve nauke in tako sta ob družinskih slavjih in drugih priložnostih velikokrat skupaj zaigrala štiriročno. Tudi na glasbenem področju je začel ustvarjati že v zgodnjih letih. Da bi se dobro izobrazil tudi v tej smeri, se je kot nižji gimnazijec vpisal v šolo društva Steirischer Musikverein. Učil se je violine, teorije in zborovskega petja. Kot štirinajstletnik je prvo skladbo zborček poslal slovenskemu listu Dom in svet, kjer pa spet ni dočakal objave, temveč le prijazno pisemce od urednika Frančiška Lampeta.

Z inštrumentalnimi skladbami, ki jih je začel zlagati, pa je poskusil pri Glasbeni matici v Ljubljani, kjer je bil izid seveda enak kot v prejšnjih dveh primerih. Kljub vsemu pa so že leta 1891 javno izvajali eno izmed njegovih inštrumentalnih skladb. Več sreče je nato imel leta 1892 pri listu Südsteirische Post iz Maribora, kamor je kot višjegimnazijec poslal zahtevnejši sestavek o slovenskih pravljicah. Bil je objavljen in tako je Krek postal večletni sodelavec tega, v nemščini pisanega lista.

On maturira, ona prijoka na svet
Julija 1893 je opravil maturo. Tega leta, natančneje 22. aprila, pa je bila rojena Friederika Kern njegova poznejša žena (Mira Krek). Po končani gimnaziji je želel študirati zgodovino in jezike, a ga je oče pregovoril, da se je vpisal na pravo. Vsa leta je pridno študiral ter se tudi slovstveno in glasbeno udejstvoval. Tako je v samozaložbi izdal knjižico Aus dem Süden, za očetov pesniški zbornik slovanskih pesmi Slavische Anthologie, ki je izšel leta 1895, pa je v nemščino prevedel 14 slovenskih in tri srbohrvaške pesmi. V glasbenem pogledu se je izkazal tudi kot pevec in zborovodja ter inštrumentalist in dirigent raznih priložnostnih društvenih zasedb.

Po koncu študija je decembra 1897 nastopil službo na sodišču, kjer je februarja 1898 postal avskultant. Dne 30. 6. 1898 pa je končno tudi opravil pravni doktorat. Spomladi 1900 je naredil še sodni izpit in bil potem 2. maja dodeljen sodišču v Ljubljani. Tako je v zadnjem tednu tega meseca kot sodni pristav prvič prišel v tesnejši stik z domovino svojega očeta Gregorja.

V Ljubljani se je Gojmir Krek dobro namestil. Stanoval je na Gosposki ulici in se vključil v krog izobražencev raznih strok. Med njimi se je najbolj spoprijateljil z založnikom Lavoslavom Schwentnerjem, ki se je v slovensko prestolnico malo pred njim preselil iz Brežic in julija 1898 odprl trgovino na Dvornem trgu. Schwentner je bil od leta 1892 tudi založnik slovenskega leposlovja in glasbenih del. Zanj je Krek že leta 1899 napisal nemško študijo o Antonu Aškercu. Ker so leta 1900 na Slovenskem praznovali stoletnico Prešernovega rojstva, je Krek v ta namen zložil nov samospev za bariton in klavir Pod oknom oziroma Luna sije, Schwentner pa je delo sprejel v svojo založbo. Že na začetku naslednjega leta pa se je njuno sodelovanje še izboljšalo.

Ob Krekovem prihodu v Ljubljano sta v prestolnici izhajala le dva glasbena mesečna lista: Cerkveni Glasbenik, glasilo Cecilijinega društva, in Glasbena Zora, ki jo je zasebno izdajal, zalagal in urejal Fran Gerbić, sicer ravnatelj in učitelj Glasbene Matice. Zora je začela izhajati julija 1899 in je sprva prinašala le note, januarja 1900 pa se je Gerbić odločil še za književno prilogo. Žal pa mu med letom ni uspelo zbrati dovolj naročnikov, zato je decembra prenehal izdajati ta list.

Priprave na nov glasbeni list
Gojmir Krek pa si je leta 1900 v Ljubljani že pridobil toliko znancev, da je v svojem stanovanju vsako nedeljo popoldne prirejal salonske koncerte. Pri takih nastopih so bili navzoči tudi drugi glasbeniki in razni literati kot npr. Anton Aškerc in Rudolf Maister. Ko januarja 1901 Glasbene Zore ni bilo več na spregled, se je dogovoril s Schwentnerjem, da začneta sama izdajati nov slovenski glasbeni list. Urejal naj bi ga Krek, zalagal pa Schwentner. Note pa bi tiskali na Dunaju. To odločitev je že 7. marca z veseljem sporočil svojemu očetu Gregorju v Gradec: "Kakor ti je menda znano nehala je izhajati Glasbena Zora. Schwentner namerava izdajati nov glasbeni list, urejevan v modernem duhu, tiskan na Dunaju. Urednik bom jaz. 1. številka izide 1. julija itd."

Navdih za naslov v Kettejevi poeziji
Spomladi sta nato s posebnim dopisom povabila večje število skladateljev, ki so obljubili novo glasilo zalagati s svojimi umetniškimi proizvodi. Začela pa sta zbirati tudi naročnike, ki sta jih nagovarjala: "Nobena slovenska muzikalna rodbina, nobena čitalnica, nobeno bralno ali pevsko društvo, nobena šola in sploh noben muzikalno naobražen Slovenec naj ne manjka mej naročniki Novih akordov." Oglaševanje je naletelo na ugoden odziv, tako da je 1. julija 1901 na svetlo končno res prišla prva številka novega slovenskega glasila Novi akordi. V podnaslovu je pisalo, da je to zbornik za vokalno in instrumentalno glasbo. Ime glasila pa sta si gospoda nedvomno 'izposodila' pri pokojnem pesniku Dragotinu Ketteju, ki je napisal pesem s tem naslovom. Bila je uvrščena v njegove Poezije, ki jih je uredil Anton Aškerc, založil pa - spomladi 1900 - prav Lavoslav Schwentner. Naslovnica v zelenem tonu je bila oblikovana v modernem secesijskem slogu. Novo glasilo za novo stoletje je obljubljalo, da bo izhajalo vsaka dva meseca, in tega se je potem tudi držalo vse do svojega žalostnega konca trinajst let pozneje.

Edino merilo je glasbena stroka
Gojmir Krek se je odločil, da bo glasilo urejal po najsodobnejših evropskih vzorih, kot sta bila denimo lista Oestrerreichische Musikzeitung in Neue Zeitschrift für Musik.
Novi akordi so prvo leto (1901/1902) izhajali nemoteno. Gojmir Krek je pridno zbiral gradivo in list zalagal z novimi skladbami. Pošiljali so mu jih skladatelji še stare dobe kot denimo Benjamin Ipavec, ki je svoje skladbe začel pisati že leta 1843, torej več kot pol stoletja prej, kot tudi popolni začetniki. Krek ni hotel takoj začeti objavljati skladb v modernističnem slogu, saj je bil mnenja, da skladatelji, izvajalci in tudi občinstvo še niso zreli za kaj takega. Odločil se je torej za postopno uvajanje proizvodov v smislu modernistične evropske glasbe. O tem je pozneje zapisal: "Treba je najprej ustvariti zdravo in čvrsto podlago. Diletanta moramo polagoma in za njega neopaženo voditi proč od stvari, ki ugajajo njegovemu nerazvitemu okusu, in kvišku k onim tvorbam, ki ustrezajo napredku v umetnosti."

O pevskih zborih, ki so tedaj predstavljali najbolj značilno in najbolj množično obliko glasbenega delovanja na Slovenskem, pa je menil: "Treba je popolnoma reorganizirati naša pevska društva, ki se pečajo deloma s politiko, večji del pa z zabavo. Prirejajo se Silvestrovi večeri, maškerade, Miklavževi večeri in podobno: Umetnost je pri teh prireditvah zadnja, prva sta ples in tombola."

Ker je prišel iz velemestnega Gradca, ga politične zadeve na Kranjskem niso zanimale. Tako se tudi ni menil za slovenske strankarske zdrahe, ki so se naselile celo v glasbene vrste, in je list urejal demokratično, zgolj po merilih glasbene stroke. Njegovo načelo je bilo: "Politiko iz templja glasbene Muze, ven na cesto!"

Odličen pravnik
Krek pa zaradi glasbenega dela ni prav nič zanemarjal svojega sodniškega poklica. Prav nasprotno. Kot že prej v Gradcu se je tudi zdaj ukvarjal z raznimi teoretičnimi in praktičnimi pravnimi vprašanji in je zato dobil štipendijo Ministrstva za uk in bogočastje, ki naj bi mu pomagala do akademske kariere. Konec novembra 1902 je tako odpotoval v Leipzig in tam leto dni obiskoval predavanja iz nemškega civilnega prava. Ob vsem tem pa je nemoteno urejal tudi Nove akorde, ki so tudi med njegovo odsotnostjo izhajali redno. Poleg tega je pisal tudi glasbene kritike za razne časopise in tudi sam nadaljeval skladateljsko delo. Njegove skladbe so bile napisane za klavir, glas s spremljavo klavirja, orgle in inštrumentalne ali pevske sestave.

Leto, ko je Zdravljica dobila glasbeno podlago
V Ljubljano se je Krek vrnil avgusta 1903 in tu ostal leto in pol. Decembra 1904 pa je zopet zapustil slovensko prestolnico. Tokrat so ga potrebovali v tajništvu vrhovnega sodišča in kasacijskega dvora na Dunaju. V tem mestu je tisti čas glasbo študiral Stanko Premrl, duhovnik ljubljanske škofije, ki je s svojimi skladbami v prejšnjih letih že sodeloval pri Cerkvenem Glasbeniku, Glasbeni Zori in celo že pri Novih akordih. Ker je bilo naslednje leto - 1905 - spet v znamenju Franceta Prešerna, v Ljubljani so namreč septembra odkrili njegov spomenik, je Premrl na počitnicah v rodnem Šentvidu pri Vipavi uglasbil njegovo Zdravljico za mešani pevski zbor. Skladbo je jeseni po vrnitvi na Dunaj takoj ponudil v objavo uredniku Kreku in ta jo je dokaj hitro tudi uvrstil v svoj novoakordovski izbor. Pod naslovom Zdravica, kot je leta 1844 izvirno zapisal tudi sam France Prešeren, je izšla je v četrti številki letnika 1905/06 z datumom 1. januar 1906. Pri izbiri besedila se je Premrl odločil le za tri kitice (Prijatli obrodile ..., Komu najprej veselo ..., Bog živi vas Slovenke). Kmalu po izidu so jo mešane pevske zasedbe sprejele v svoj program.

Delovni dan Gojmirja Kreka je večinoma potekal v uradu, kjer je delal do štirih popoldne. Šele zvečer se je tako lahko prepustil skladanju ali urejanju Novih akordov. Kljub dokaj natrpanemu urniku pa je v službi deloval vestno, tako da so ga oktobra leta 1907 imenovali za svetniškega tajnika, štiri leta pozneje pa je postal dvorni tajnik.

Razpad monarhije, odhod v Ljubljano
Tudi izhajanje Novih akordov je ves čas dobro teklo, zato se je Krek že leta 1909 odločil za uvedbo književne priloge. Prva številka je tako izšla na začetku leta 1910 in je potem redno spremljala vse notne izdaje, ki so seveda po ustaljenem redu izhajale še naprej. Že leta 1911 je slikar Saša Šantel izdelal posebne vinjete za posamezna zaglavja, kar je bistveno popestrilo likovno podobo lista. Spremenila pa se je tudi naslovnica notnega dela, ki je dobila novo obliko in modro barvo. Glasbeno-književna priloga Novih akordov je na približno osmih straneh vsake številke dobra štiri leta edina prinašala strnjen pregled glasbenega dogajanja na Slovenskem, deloma pa tudi v tujini. Tiskali so jo nasledniki J. Blasnika, v zadnjem letniku pa Učiteljska tiskarna.
Žal pa je vse to plodno delovanje prekinila prva svetovna vojna. Slovenski skladatelji, pevci, organisti in drugi godbeniki so morali odriniti na fronto in zato časa za igranje in prepevanje ni bilo več. Gojmir Krek, ki so ga že v gimnazijskih letih potrdili kot nesposobnega za vojaško službo, je na Dunaju še naprej opravljal svoj pravniški poklic.
Leta 1918 pa se je odločil obnoviti tudi delo Novih akordov. Žal pa mu to ni uspelo. Septembra 1918 je dobil naslov svetnika višjega deželnega sodišča, dva meseca pozneje pa je sledil zlom Avstro-Ogrske. Kot Nenemec je bil novembra odslovljen iz sodne službe na Dunaju, vendar so ga rojaki takoj poklicali v Ljubljano in mu zaupali pomembne položaje v pravni stroki. Postal je profesor prava na novoustanovljeni univerzi in bil potem nekaj časa tudi njen dekan. V tisku so za jugoslovansko in nemško območje še naprej izhajala njegova strokovna pravniška dela, končno pa je leta 1938 postal tudi član novoustanovljene Akademije znanosti in umetnosti, kjer so ga malo pred smrtjo imenovali za glavnega tajnika.

Že leta 1920 pa se je tudi poročil z 18 let mlajšo Friederiko Kern in imel z njo dva otroka. Kljub takratni bolezni pa mu je uspelo zgraditi tudi vilo in družini zagotoviti topel dom.

Čas je za Novo muziko
Ves čas po vojni je tudi skladateljsko deloval, prizadeval pa si je tudi za obnovitev Novih akordov. Ker založnik Schwentner ni bil več pripravljen prevzeti založništva, se je v letih od 1922 do 1927 o tem dogovarjal z Glasbeno matico v Ljubljani. Ker pa tudi z njimi ni našel skupnega jezika, je Matica uredništvo predala skladatelju Emilu Adamiču, nekdaj najplodovitejšemu sodelavcu Novih akordov. Spremenili pa so tudi ime lista. Tako je na začetku leta 1928 zaživela Nova muzika. Adamič pa seveda ni bil kos temu opravilu, zato je ta 'muzika' igrala le dve leti. Gojmir Krek je to komentiral: "Novi akordi so bili urejani demokratsko, Nova muzika pa aristokratsko!" Ob tem pa je neki kritik malo po Krekovi smrti leta 1943 zapisal: "Še danes čakamo zaman na slovensko glasbeno revijo, ki bi nadomestila in nadaljevala Nove akorde."

Prizadevanj za obnovitev Novih akordov z isto programsko politiko in pod Krekovim vodstvom je bilo torej konec, zato je sam skladateljsko odtlej skromneje deloval. Nekaj skladb pa mu je pred smrtjo, ki ga je doletela 1. septembra 1942, le še uspelo spraviti v javnost. A nič ne de: navsezadnje je že s svojim novoakordiškim delom pred svetovno vojno presegel meje mogočega. V trinajstih letih je objavil več kot štiristo skladb za klavir, samospeve s spremljanjem klavirja in razne pevske sestave, med njimi mnogo svojih del. Ali ni bilo že to nekaj nenadkriljivega? Tak podvig do takrat in tudi pozneje ni uspel nobeni drugi slovenski zasebni založniški hiši. Dr. Gojmir Krek kot urednik in Lavoslav Schwentner kot založnik sta svoje podjetje, imenovano Novi akordi, skrbno brez kakršne koli državne, deželne ali društvene podpore vodila več kot desetletje. Bila sta odvisna le od svojih naročnikov in ti so se dobro odzivali na njuna prizadevanja.

'Bodočnost, polna lepih nad, je pred nami'
Obema rodoljuboma je v kratkem času torej uspelo izboljšati glasbeni okus skladateljev, predvsem pa domačega občinstva. Dobo Novih akordov zato številni imenujejo dobo slovenskega glasbenega prebujenja. Leta 1901 so skladbe zvenele še v starem čitalniškem slogu, a že po desetletju je v glasilu prevladal drugačen duh. O tem je Gojmir Krek leta 1911 povedal: "Če vzamete staro šolo, na primer Schuberta - ne Schuberta, on je že preveč moderen!- Ampak kogarkoli naših starih, boste videli, da je melodija na besedilo le prilepljena. Moderni hočemo drugače: glasba in besedilo naj se medsebojno ponikneta, da sta kakor ena misel, ki bije v dveh srcih."
To takrat še ni bilo jasno marsikateremu slovenskemu skladatelju, a Krek je vendarle upal: "Bodočnost imamo. Na šolah je nekaj naših mladeničev, ki bodo še lepo delali in živeli samo umetnosti, ne kakor mi, ki se ves dan pečamo z drugim heterogenskim delom in komponiramo zvečer, ko pridemo trudni iz urada." In imel je prav. Nov pogled na glasbo je rodil skladbe v modernističnem slogu in ob predstavitvi ene izmed njih, ki mu jo je v objavo poslal mladi skladatelj Marij Kogoj, je zapisal: "Če skladateljski naraščaj začne s takimi proizvodi, smemo gledati v bodočnost polni lepih nad." Kogojev Trenutek za mešani zbor na besedilo Josipa Murna pa je bil žal objavljen že ob zatonu Novih akordov, ki ga je povzročil izbruh prve svetovne vojne, zato vrli Kanalec ni mogel imeti veliko posnemovalcev. Novi akordi so tako dobro opravili svojo zgodovinsko vlogo. Njihov odmev pa čutimo še danes - in to ne samo 25. junija, ko praznujemo dan državnosti.

Najslavnejša skladba Novih akordov
Izmed vseh objavljenih skladb iz Novih akordov se je namreč najbolj proslavila prav Premrlova Zdravica, danes imenovana Zdravljica, naša državna himna. Ob svojem izidu sprva še ni bila toliko opažena, priložnost za prodor v širšo slovensko javnost pa se ji je ponudila leta 1917 v času Majniške deklaracije. Trem kiticam po Premrlovem izboru so tedaj dodali še eno: "Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan ..." To je bilo pravo besedilo za slovenske ljudi, utrujene od triletne svetovne vojne, hrepeneče po svobodi. Prav zato so jo mnogokrat prepevali na prireditvah tistega časa. Po vojni, leta 1921, je Pevec, glasilo Pevske zveze, ponatisnil Premrlovo skladbo iz Novih akordov in dodal še priredbo za moški zbor. Matej Hubad pa je skladbo leta 1922 uvrstil v ponatis Pesmarice Glasbene matice. Tako se je to Premrlovo delo razširilo po vsem slovenskem prostoru, čeprav so isto besedilo pred njim - in tudi po letu 1906 - uglasbili tudi že (še) nekateri drugi skladatelji. Kljub vsemu pa se je Premrlova melodija še najbolj usidrala med ljudmi. Zato ni čudno, da je ta skladba igrala pomembno vlogo tudi v času ponovnega slovenskega narodnega in političnega prebujenja v letih od 1988 do 1991. Po osamosvojitvi pa je 7. kitica Zdravljice (Žive naj vsi narodi) postala državna himna novoustanovljene Republike Slovenije.

Premrlova uglasbitev Prešernove Zdravljice se tako danes prepeva kot državna himna, ki upošteva le eno kitico, ali pa kot zborovska skladba na koncertih raznih pevskih zasedb. V teh primerih pevci radi dodajo še kako kitico iz Prešernove bere: Sicer pa: ena, dve ali več kitic, to sploh ni več vprašanje, zaradi katerega bi si bilo treba beliti glavo. Premrlova Zdravljica namreč 'vžge' tudi brez besedila. Kar spomnimo se: ko se kakšen slovenski športnik povzpne na tretje, drugo ali celo prvo mesto na zmagovalni stopnički, se slovesno oglasijo zanosni Premrlovi akordi. Brez besedila, brez kakršne koli kitice. In morda nam himna prav takrat še najbolj seže v srce.

Andrej Mrak