Gorjansko je bilo res lepa vas, a že precej načeto zaradi razmer prve svetovne vojne, ki so tja do konca soške fronte oktobra 1917 dodobra spremenile njegovo podobo. Prebivalci so bili večinoma pregnani in razseljeni v druge dežele, v sami vasi pa je bilo nameščeno vojaštvo, ki si je zgradilo tri velike vodne zbiralnike. Ti so omogočali delovanje zasilni vojaški bolnišnici. Poleg tega pa je tamkaj zraslo tudi veliko vojaško pokopališče, kjer je do konca spopadov našlo zadnje počivališče več kot deset tisoč pripadnikov avstro-ogrske armade. Mimo pa je tekla tudi vojaška železnica.

Znani jezikoslovec, dr. Karel Štrekelj, pa gorja in sprememb, ki so zadele njegovo rodno vas, ni dočakal. Umrl je namreč v Gradcu, in sicer natanko štiri leta in mesec dni preden je telegrafist Prestor s svojo četo prispel v tiste kraje. Tako so mu bile prihranjene slabe vesti iz domačega kraja, na katerega ga je vezala vrsta spominov iz mladostnih let.

Kraševec Karel Štrekelj
Karel Štrekelj je na svet prijokal v Gorjanskem pri Komnu 24. februarja 1859. V preteklem tednu je torej potekla 155-letnica njegovega rojstva. Oče Jožef Štrekelj je bil trden kmet in vinogradnik, ki si je v zakonu z Marijo Pavletič iz Gabrij pri Mirnu omislil precej številno družino. Med njunimi štirinajstimi sinovi in hčerami je bilo kar nekaj nadarjenih, med katerimi sta se še posebej odrezala Karel in Anton. Prvi je bil znani jezikoslovec, drugi pa kmetijski strokovnjak.

Čeprav se je Karel Štrekelj pozneje odlikoval po svoji znanstveni dejavnosti, pa je v šolo odšel zelo nerad. Hišno izročilo pravi, da ga je tjakaj morala nesti kar domača dekla.

Prvi razred ljudske šole je potem kar dobro izdelal, naslednje pa je obiskoval v Gorici. A tudi tokrat ni šlo po običajni poti. Ko se je v Gorico po počitnicah odpravljal njegov starejši brat Franc, so Karla vprašali, ali se mu ne bi pridružil tudi on. Pritrdil je in potem od leta 1867 obiskoval goriško mestno ljudsko šolo, realko.

Po treh letih pa je prestopil na goriško gimnazijo in med letoma 1870 in 1878 uspešno izdelal vseh njenih osem razredov.

Nadarjeni mladenič
Štrekljevo šolanje na goriški gimnaziji sovpada v čas velikega slovenskega narodnega prebujenja. Zanimanje za domače dežele, za ljudi in običaje je zato zajelo tudi mladega Karla.

Ljudsko življenje, predvsem pa zahodno slovenska narečja, je na Goriškem tedaj raziskoval tudi rusko-poljski znanstvenik Jan Baudouin de Courtenay. Svoje ugotovitve je objavljal tudi v goriškem listu Soča. Navdušil je nekatere slovenske rodoljube, ki so mu potem radi odstopili svoje narodopisne zbirke. Za zbiranje narodnega blaga pa je navdušil tudi mladega Štreklja, ki mu je kot komaj dvanajstletni fantič izročil nekaj gradiva.

Poleg tega pa so v gimnaziji delovali tudi trije znani slovenski profesorji, pisatelji in rodoljubi; Fran Levec, Fran Erjavec in Simon Rutar.

Levec je bil na goriški gimnaziji zaposlen kot suplent v letih 1871-1873. Štreklja je torej učil slovenščine v njegovem drugem in tretjem gimnazijskem razredu. Dijake je navduševal za narodno delovanje, sam pa je potem odšel za profesorja na ljubljansko realko, kjer je pozneje za pisateljevanje pridobil mladega Vrhničana Ivana Cankarja. Igral pa je tudi pomembno vlogo v poznejšem življenju mladega Kraševca Štreklja.

Drugi Štrekljev pomemben profesor je bil Fran Erjavec, kateremu je ta kot sedmošolec izročil gradivo iz Gabrij pri Mirnu, od koder je bila doma njegova mati Marija.

S tretjim profesorjem, Simonom Rutarjem, ki se je tudi živo zanimal za zgodovino Goriške in goriških Slovencev, pa je Štrekelj prišel v stik že ob koncu svojega gimnazijskega šolanja.

Slovstveni začetki
Karel Štrekelj je svoje šolanje v Gorici izkoristil tudi za učenje tujih jezikov. Najprej se je seveda izpopolnjeval v italijanščini in furlanščini, jezikih obeh sosednjih narodov v deželi. Navduševal pa se je tudi za ruščino in začel kar prevajati njene pisateljske mojstre.

Kot je bila navada med slovenskimi dijaki, pa se je posvetil tudi pesništvu. O tem je pisal tudi nekdanjemu profesorju Levcu. A je menda že leta 1874 pesnjenje opustil, saj Levcu sporoča: "Sedaj niti sam ne vem, kako je s pesnikovanjem: ali je črnilo zmrznilo ali se je pevska žila posušila! Pegaz počiva v senci."

Vendar pa, kot kaže, svojega pesnikovanja ni opustil. Še več. Uspelo pa mu je tudi objaviti eno izmed svojih pesmic. To je bila štirikitična Jesensko cvetje. Izšla je leta 1877 v mariborskem leposlovnem listu Zora. Njenemu uredniku Janku Pajku je prej poslal že nekaj svojih "proizvodov", vendar ti niso bili vredni objave. Zdaj pa mu je Pajk sporočil: "Vaše »Cvetje«, koje sem danes prejel, vse porabljivo, kar se mi preje izmej poslanega nij zdelo porabljivo, bilo je tako zavoljo predmeta nekaj bolj navadnega. Novo poslano »Cvetje« se odlikuje čistostjo mislij in jezika in hodom mislij, ki je naraven in previden."

Ker je bilo dijakom objavljanje pesmi prepovedano, se je Štrekelj podpisal kot Gorjanec. Pesem je seveda ljubezenska in pravi:

Na nebu solnce ne sije,
Snežen je zakriva oblak,
Nobena trava ne klije,
Osul se je cvet že vsak.
Kaj to, če trava ne klije
In vsak če osul se je cvet?
Spomladi vendar povije
Lep venec dekletce si spet.

Oh res, oh res, da povije
Spomladi nov venec dekle;
Pa kaj ko ljubemu bode
Razburjeno mirno srce!
Saj meni ravno tak venec
Prinesel je nekdaj gorje;
Mej cvetjem bile so skrite
Prav drobne pa bridke solze!

Karel Štrekelj je torej že v času goriškega gimnazijskega šolanja dobil veliko spodbud za svoje poznejše znanstveno in slovstveno delovanje. Najbolj pa se mu je vtisnil v spomin profesor Levec, kateremu je tedaj zapisal:

"Vi ste me navdušili za svoj materinski jezik in svoje ubogo zaničevano ljudstvo. Da Vam teh dobrot nikoli ne bom mogel povrniti čutim globoko …."

Na Dunaj
Karel Štrekelj je leta 1878 uspešno opravil maturo na goriški gimnaziji. Razmišljal je o tem, da bi se odločil za duhovniški poklic, a je na koncu zmagala ljubezen do slovenščine. Odpravil se je na Dunaj in se vpisal na modroslovno (filozofsko) fakulteto tamkajšnjega vseučilišča (univerze).
Po svoji stari navadi je vestno obiskoval predavanja in se takoj vključil tudi v Slovensko literarno društvo, ki ga je v začetku leta 1879 izbralo za svojega tajnika.

To društvo pa ni bilo namenjeno le sestajanju članstva ali zapravljanju časa po dunajskih kavarnah in gostilnah, pač pa si je naredilo zahteven program, ki med drugim pravi:

"Največji zaklad vsakemu narodu je njegov jezik, in hrepenenje po popolnosti njegov prvi ideal. Namen našemu društvu bode bližati se temu idealu. S knjigami, pisanimi v materinem jeziku, ustvarjajo si narodi svoje literature, ki so najlepša priča njih duševnega življenja in glavno poroštvo narodnem obstoju. K literaturi spada tudi tradicionalna literatura; to so narodne pesmi, povesti i.t.d. Tradicijonalna literatura nam kaže duševne zmožnosti in sploh kulturno omiko naroda. Zaradi tega bo naš prvi namen, da bomo nabiranje narodnega blaga začeli v prvej vrsti in je pospeševali. Kadar si narodno blago zberemo in izdamo na svetlobo, takrat bodemo šele videli, na kakej stopnji duševnega razvoja je naš narod. Vsi omikani narodi zbirajo ali so uže zbrali narodno blago, pri nas pa imamo na tem polji tako malo delavcev! ..."

Mladi Štrekelj se je tako že prvo leto dunajskega študija zavzel za obiskovanje predavanj in sodelovanje v slovenskem literarnem društvu, kjer je dobil nov navdih za svoje rodoljubno delovanje. Sicer pa se na Dunaju ni dobro počutil. Že po nekaj mesecih je svojemu nekdanjemu profesorju Levcu potožil: "Vžil sem do sedaj na Dunaju bridkega toliko kot vse prejšnje življenje ne."

Po uspešno zaključenem prvem letniku filozofije pa se je oktobra 1879 podal k vojakom. Služil je v Galiciji. Pa tudi tam ni mogel iz svoje raziskovalne kože, saj se je od svojih poljskih tovarišev naučil še poljskega jezika.

Nadaljevanje študija
Po odsluženem letu vojaščine, ki ga je potrdila za rezervnega častnika, je Štrekelj nadaljeval študij na filozofski fakulteti. Vztrajal je tudi pri prevajanju iz ruščine, ki se ji je pridružila tudi poljščina. In že septembra 1880 je eden izmed njegovih prevodov zagledal luč v Slovenskem narodu.

V Ljubljani je leta 1881 začel izhajati leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon in Štrekelj je postal njegov dunajski dopisnik. Pisal pa je tudi še za leposlovni list Kres, ljubljanski dnevnik Slovenski narod in politično glasilo Slovenski list.

Ves čas pa je tudi redno hodil na predavanja, kjer se je marsikaj naučil od znanih profesorjev, med njimi tudi od priznanega slavista Frana Miklošiča.

Doktorski naziv in življenjska beda
Študij se je počasi bližal h koncu, tako da je Štrekelj leta 1884 že prijavil svojo doktorsko razpravo, ki se je tikala narečja njegove rodne kraške pokrajine. O tem piše v svojem življenjepisu: "L. 1884 opravim stroge preizkušnje in postanem doktor filozofije. Ker nisem užival za svojih študij nobene ustanove in sem bil brez vsakega premoženja, sem si moral pomagati z učenjem po hišah."

Zadela ga je torej usoda, s katero se morata sprijazniti tudi marsikateri sodobni (2014) Slovenec ali Slovenka. Dosegel je najvišjo mogočo izobrazbo, vendar zanj ni bilo primerne zaposlitve. Zato je denarno težko shajal. Že za pokritje stroškov, ki so zadevali njegovo disertacijo in pogostitev prijateljev, mu je denar posodil - kdo drug kot nekdanji profesor Levec.

Nova prizadevanja
Na začetku leta 1885 je bil Karel Štrekelj še vedno brez redne zaposlitve. Prav nič pa ga ni minila njegova raziskovalna vnema. Razmišljal je o tem, da bi zbral slovenske narodne pesmi, ki so bile razmetane po objavljenih tiskih in zapuščinah nekaterih slovenskih rodoljubov pretekle dobe. Denimo pri Stanku Vrazu ali Valentinu Vodniku.

Veliko časa pa je posvetil nadaljnjemu študiju. Jeseni 1884 tako piše Franu Levcu: "Za politiko se brigam zdaj presneto malo, ker se mi preveč studi. Rajši čepim v dvorni ali vseučiliški knjižnici ter iščem – romanskih in germanskih elementov v našem narečju … Kako prijetno je sedeti v te stvari zamaknjenemu v skrivnem svetišču dvorne knjižnice! Človek vsaj tam pozabi vsakdanjih potreb."

Od česa pa je mož potem živel? O tem januarja 1885 spet piše Levcu: "Dela imam sicer dosti: Na univerzi poslušam 4 predavanja, svojo disertacijo pripravljam za tisek in jo razširjam, Pri Miklosichu sem trikrat na teden vprežen, enega osmošolca podučujem (3 ure na teden) in – preloge "lifram" (prevajam, op. avtorja)."

Prva zaposlitev
Februarja 1885 so Štreklju ponudili suplenturo za hrvaški jezik v Pazinu, a se zanjo ni navdušil. Spomladi pa se mu je ponudila nova priložnost. Vesel je pisal prijatelju Levcu: "Dobil sem poziv za sodelovanje pri slovenskem slovarju, obenem pa tudi ponudbo, naj grem za domačega učitelja k vdovi bivšega poljedelskega ministra v Auerspergovem ministrstvu, grofinji Mansfeld, ki živi od maja do decembra v Dobrišu na Češkem, sicer pa na Dunaju. Plače je 70 gld. in vse prosto. Poučevati bi mi bilo 4 komtese v navadnih šolskih predmetih in starejšo v literarni zgodovini in poetiki. Stare so 17, 15, 12, 10 let. Meseca julija in avgusta bi dobil od grofinje kakih 14 dni počitnic …"

Karel Štrekelj se je odločil: namesto da bi odšel v Ljubljano, kjer bi sodeloval pri pripravi slovarja, je rajši izbral grofico Colloredo-Mansfeldovo in njene štiri hčere. Spet pa si je – na račun obljubljenih prihodnjih člankov in spisov - izposodil denar pri Levcu in se nato pražnje oblečen podal na novo službeno pot.

Domači učitelj in Amorjeve puščice
Tisto poletje in jesen leta 1885 je Štrekelj preživel v Dobrišu na Češkem. Tudi tamkaj ni mogel iz svoje kože in se je začel učiti češčine. Skrbel pa je seveda za šolski pouk mladih grofic, ki so mu bile zaupane. Te so po tedanji navadi imele tudi posebno guvernanto. Pri Masfeldovih je bila to neka Angležinja. In ta je Štreklju segla v srce. Tako je v njegovem nadaljnjem življenjepisu, še preden se je razcvetela jesen, sledila zveza pred oltarjem.

Predavatelj na univerzi
Poučevanje mladoletnih hčerk grofice Colloredo-Mansfeldove in občasne jezikoslovne radosti pa seveda niso mogle zadostiti velikim željam in zahtevam mladoporočenca Karla Štreklja. Zato si je na dunajski univerzi izprosil mesto zasebnega predavatelja. Tako je že naslednje leto mesečnik Slovan objavil razveseljivo novico: "Naš rojak, dr. Karol Štrekelj, privatni docent slovan. jezikoslovja, pričel je dne 18. oktobra t. l. predavati prvič na dunjaskim vseučilišči. Čita dvakrat na teden »O slovanskih starožitnostih« in po jedno uro na teden o »epski poeziji Velikih Rusov«. Mlademu učenjaku slava!"

Stare želje pridejo na vrsto
Karel Štrekelj je že kot član Slovenskega literarnega društva na Dunaju sprejel nalogo zbiranja slovenskih narodnih pesmi. Toda takrat je bil še študent in ni imel toliko časa na voljo. Zdaj, ko je bil že poročen mož in ko ni imel toliko službenih obveznosti, pa je stara želja lahko prišla na vrsto. Zbral je vse, kar je že bilo natisnjenega v tej smeri. Zapuščine slovenskih rodoljubov, ki so vsebovale tudi zbrane narodne pesmi pa so bile v rokah nekaterih ljudi, ki so bili blizu krogom ljubljanske Slovenske matice. Njen odbornik je bil tudi Fran Levec in temu je zaupal svoje misli. Kmalu je dobil odgovor: "Vašo misel, nabirati narodno blago pesniško in ga dati potem na svetlo, je pozdravil knjižni odsek z veseljem in radostno Vas bo gotovo podpirala Matica."

Štrekljevo denarno stanje je bilo vedno slabše in moral se je zopet zadolžiti. Tokrat mu je pomagalo Pisateljsko podporno društvo v Ljubljani.

Sam pa je neumorno snoval dalje. S pomočjo Slovenske matice je pridobil zapuščino Stanka Vraza, moral pa je dobiti še drugo starejše gradivo. Spomladi 1887 je že računal, da bi izdal posebno povabilo rodoljubom, ki naj bi mu pošiljali na novo zbrane narodne pesmi. Levcu je pisal: "Meseca julija bi začel podrobneje študirati narodne pesmi. Ako bodo črni gospodje (misli na duhovnike, op. avtorja) pri Matici Slovenski moj predlog sprejeli ne vem, kolikor morem zdaj pregledati vso stvar, bi se dala natisniti vsa zbirka na kakih 800 straneh. Kar se tiče ljubezenskih pesmi se ne mislim v ničemer vdati »gospodnuncem«, da brezmiselnim, nepoetičnim, umazanim ali »klamfarskim« ne bo prostora, se razume samo ob sebi. Po mojih mislih ne gre izdajati samo St. Vrazove zapuščine, ampak je najbolje, ako se pridenejo še vse druge pesmi … Pesmi seveda ne mislim popravljati, ker je tako delo jako problematične vrednosti in proti vsej kritiki. Obdrže naj lice in obliko, v kateri jih je zajel prvi zapisovavec iz vedno tekočega in izpreminjajočega se potoka narodnega duševnega delovanja."

Na koncu pa še piše: "Ako bi jih Matica ne sprejela, upam, da dobim kakega založnika ali kak slovenski list, ki bi jih proti manjši vsoti naročnikom, proti večji nenaročnikom prinašal v mesečnih ali dvomesečnih zvezkih."

Slovenska matica deluje prepočasi, a Štrekelj se ne da
Fran Levec bi kot odbornik Slovenske matice rad ukrenil vse potrebno, a tu so bili tudi drugi člani, ki niso dojeli zgodovinske priložnosti, ki jim jo je ponujal dunajski docent Štrekelj.
Levec mu je tako le odgovoril: "Namera vaša zaradi narodnih pesmi je izvrstna. Kar na delo. Samo teh iluzij ne smete gojiti, da bi založila knjigo Matica."

Izgubljene iluzije
Štrekelj je zdaj sprevidel, da se bo moral opreti na lastne sile in na prijatelja Levca v Ljubljani. Sestavil je posebno povabilo, ki mu je dal naslov Prošnja za narodno blago. V besedilu je natančno opredelil, kaj pomeni slovensko narodno blago in prosil posameznike naj mu pomagajo pri njegovem zbiranju.

Sestavek je oktobra 1887 izšel v deseti številki Ljubljanskega zvona, katerega urednik je bil seveda Fran Levec. Štrekelj je tudi izrazil prošnjo, da bi vabilo ponatisnili tudi drugi slovenski listi, pri čemer sta mu z veseljem ugodila tudi dnevnik Slovenski narod in leposlovni štirinajstdnevnik Slovan.

Odzivi in boj za kruh
Štrekljeva Prošnja je med slovenskimi ljudmi naletela na dober odziv. Že meseca novembra se tako hvali prijatelju Levcu, da je že dobil nekaj gradiva. Obenem pa si je tedaj obetal dobiti mesto knjižničarja v Ljubljani, kjer je ravnokar umrl Fran Levstik, ki je to delo opravljal zadnja leta. Kljub priporočilu Frana Miklošiča in grofice Colloredo-Mansfeldove, pri kateri je služboval, pa je bilo to mesto oddano drugemu.

Nekoliko več sreče pa je Štrekelj imel dve leti pozneje (1889), ko je umrl Matej Cigale, uradni prevajalec civilnopravnih zakonov. Z januarjem 1890 je tako nastopil službo urednika slovenske izdaje državnega zakonika na Dunaju. Pri enaintridesetih je tako končno prišel do svojega redno zagotovljenega kruha.

Predavanja na univerzi je tudi še obdržal. Njegova ljubezenska tematika - slovenske narodne pesmi - pa so vedno bolj silile v ospredje njegovih prizadevanj.

Končno na pravi poti
Leta 1893 pa je Karlu Štreklju spet prineslo neverjeten preobrat. Meseca januarja je namreč umrl Josip Marn, duhovnik in kanonik, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Na njegovo mesto pa je bil izvoljen dotedanji podpredsednik, Štrekljev prijatelj Fran Levec. Pot do izdaje slovenskih narodnih pesmi pri tej starodavni založbi s tridesetletnim stažem, je bila tako odprta. Konec leta je Matičin odbor na svoji seji 12. decembra 1893, sklenil sprejeti Štrekljevo zbirko pod svoj izdajateljski okvir.

Sreča in nesreča
Veselje ob novih možnostih pa je Karlu Štreklju leta 1893 zagrenila smrt žene, ki je umrla ob rojstvu njune druge hčerkice. Morda ga je v bridkosti rešilo prav delo za izdajo slovenskih narodnih pesmi.

Vendar pa se je zbiranje gradiva kljub temu še nekoliko zavleklo in šele spomladi 1895 je oddal rokopis za prvi snopič Slovenskih narodnih pesmi. Pripravil je besedila slovenskih narodnih pesmi, vendar brez melodij. Nekaj not je priložil le pri Vrazovih zapisih. Za preostale primerke pa je navedel, kje so bili izvirniki ali priredbe skladb morebitno že objavljeni.

Gradivo so temeljito preštudirali trije člani Matice. Ocenjevalci niso našli hujših odstopanj, a brez opazk seveda ni šlo. O tem mu piše Levec aprila 1895: "Vaš rokopis sem natančno pregledal sam, zdaj ga ocenijo še ravnatelj Hubad, dr. Lampe in ravnatelj Wiesthaler. Meni jako ugaja. Dr. Lampe se bo izpodtikal najbrž ob tista »dva lepa bela cuzika« …"

Dr. Lampe je res malo pogodrnjal, a je besedilo vseeno že avgusta pristalo v tiskarni. V svojem Letopisu pa je Slovenska matica Štrekljevo delo označila kot eno izmed petih knjig, ki so jih članom namenili za redno zbirko leta 1895.

Težave se začnejo
Štrekelj je svojo knjigo Slovenske narodne pesmi nameraval izdati v štirih obsežnejših delih. Vsak izmed njih pa naj bi bil sestavljen iz več snopičev, ki bi izhajali po eden letno. Leta 1895 je torej izšel prvi snopič, ki je vseboval prvo bero pripovednih pesmi. Te pa so naletele na mešan odmev. Duhovščini niso bila všeč nekatera "kosmata" besedila. Fran Levec je o tem februarja 1896 potožil v pismu Karlu Štreklju: "Zaradi Vaših »Narodnih pesmi imam pri »Matici« veliko otepanja s črnuhi (misli na duhovnike, op. avtorja). »Pokaži črni kiti dve, dva lepa bela cuzika …« To je Kržiču (duhovniku in uredniku mladinskega lista Vrtec, op. avtorja) et Comp. javno pohujšanje …"

Medtem je Štrekelj pripravil že gradivo za drugi snopič. Tokrat pa se je zataknilo že pri ocenjevalcih in moral je izločiti petnajst "pohujšljivih pesmi". Drugi snopič je izšel leta 1896.

Tega leta pa se je Štreklju spet nasmehnila sreča. V Gradcu je namreč umrl Vatroslav Oblak, docent tamkajšnje univerze, ki je bil tudi vodja slovanske stolice. Štrekelj je prosil za izpraznjeno mesto – in ga tudi dobil. Svojo novo službo izrednega profesorja je nastopil 1. aprila 1897. Tako se je z Dunaja preselil v štajerski Gradec.

Napredovalo pa je tudi njegovo delo pri izdajanju slovenskih narodnih pesmi. V letu 1897 je izšel tretji snopič. In naslednje leto še četrti. Vsi prvi štirje snopiči so vsebovali 1.006 slovenskih narodnih pesmi pripovednega značaja.

To je bil za Slovence velik uspeh, kajti le redko kateri narod, med Slovani pa prav nobeden, se je lahko pohvalil s tako bogato bero.

Največje presenečenje pa je šele sledilo, saj so se Štrekljevemu pozivu medtem odzivali številni zbiralci narodnih pesmi, tako da se mu je nakopičilo obilo gradiva za naslednje izdaje.

Med slovenskimi rodoljubi
Za razumevanje odnosov med slovenskimi rodoljubi starega časa še tale medklic: profesor Levec je imel sam šest otrok, izmed katerih je leta 1896 eden (sin Vladimir) študiral že na univerzi. Zato je Karla Štreklja vljudno prosil, naj mu vrne denar, ki mu ga je posodil že pred dvanajstimi leti, ko je ta opravljal doktorski izpit. Zdaj je Štrekelj zadevo vzel resno in spoštovanemu profesorju v Ljubljano poslal dolgovanih 81 goldinarjev in se obenem opravičil: "Ne zamerite mi, da ste morali toliko časa čakati, a sami veste, s kako težavo se plačujejo stari grehi, če tudi tega niste skusili osebno. Jaz se jih še dandanes nisem mogel popolnoma otrebiti in treba bo še marsikaj si postrani prislužiti, da se zatro popolnoma."

Knjiga zaljubljenih
Druga knjiga Štrekljeve zbirke, ki se začenja s petim snopičem in zaključuje pri sedmem, vsebuje kar 3.722 zaljubljenih pesmi. Peti snopič je izšel leta 1900, šesti 1901 in sedmi 1903. Pesmi nosijo številke od 1.007 do 4.729. Štrekelj je v uvodniku opredelil objavljeno gradivo:

"Pesmi drugega dela se nanašajo na razmere med moškim in ženskim spolom; imenoval sem jih z besedo, katero rabi zanje narod: zaljubljene. Razdeljene so po stopinjah, kakor se ljubezensko razmerje želi, začenja, nadaljuje, goji, vživa in naposled neha ali z zakonom ali drugači, veselo ali žalostno. Pesmi prehajajo od hrepenenja po ljubezni k izbiranju drage ali dragega in k izpovedovanju ljubezni. Druge nam kažejo ljubezni dobroto, požrtvovalnost, moč, tolažilo in strup. Slikajo nam postavo, kakovost, značaj izbrane device ali izbranega ljubca,. Zaljubljeni se radi skušujejo ali dražijo. Mnogokrat se stavijo ljubezni ovire; izbrana oseba sama zavrača ljubezen ali pa ji drugi branijo ljubiti. Često je ljubezen neodkritosrčna, navidezna, sebična. Pa tudi srečna povzroča bolečine, ker ljubeči se osebi ne moreta biti vedno vkupe: življenje terja, da se za nekaj časa ločita, pri našem narodu največkrat zato, ker mora ljubi iti k vojakom. Pa tudi ločena ne nehata misliti drug na drugega in hrepenita po združbi, po vkupni zabavi. To nahajata zlasti pri godcih in v vasovanju,. Včasih traja ljubezen dolgo in je zvesta ter naposled venčana z zakonom, sedaj srečnim, sedaj nesrečnim; še večkrat pa se v pesmi ta ali drugi del naveliča drugega in se začne ozirati po drugih. Posledek je očitanje in prepir. Ljubezen ohladi in od vsega ostane le kes, pokora in spomin."

O vseh teh ljubezenskih zadevah govorijo pesmi v drugi knjigi (oziroma treh snopičih) Štrekljeve narodne zbirke.

Hude kritike zaljubljenih pesmi
Štrekljev strokovni predgovor, s katerim je opisal glavne tipe ljubezenskih pesmi, pa ni kaj dosti omajal ocenjevalcev in kupcev njegovih knjig. Zdaj je bil šele ogenj v strehi.

Najbolj je završalo kar v odboru Slovenske matice, kjer pa se je duhovniškim kritikom zdaj pridružila tudi liberalna stran. Na začetku leta 1903 predsednik Levec tako piše Štreklju v Gradec:

"Zoper Vaše »Narodne pesmi« je nastal upor od dveh strani. Duhovniki v matičnem odboru (dr. Opeka, dr. Ušeničnik, dr. Lesar, dr. Janežič, Sušnik etc.) so zoper natisek zaradi njih vsebine ki je baje kvarna naši mladini. Vendar so po svojem govorniki drju. Opeki izjavili, da nimajo nič zoper Vašo osebo, da vedo ceniti vaše delo pri urejanju »Narodnih pesmi«. Ne bili bi zoper natisek, ko bi izdajala pesmi kakšna akademija za znanstveni svet. So pa zoper to, da bi se dale pesmi v roko slovenskemu narodu brez obzira na stan in starost posameznih bravcev,. Njih nasprotstvo ima moralne pomisleke."

Prav tako pa so se izdajanju uprli tudi »neduhovniški« člani Matičinega odbora. Levec dalje piše: "Druga stranka, ki Vam je nasprotna in, ki je hujša od duhovske, je po mojem mnenju čisto osebna. Rector magnificus dr. Požar je izjavil, da je knjiga »neestetična in svinjska«; zato naj se ne imenuje »Narodne pesmi« ampak »Narodne kvante«. Dr. Ilešič mu je sekundiral, da je »svinjarija internacionalna«, in da torej te kvante nimajo nobene specifično slovenskonarodne vrednosti. Nabiranje narodnih pesmi ni nobeno znanstveno delo in nobena zasluga. Sploh se je narodno pesništvo že davno preživelo; čemu bi mi »post festum« spravljali take ostanke na dan."

Posebne in pobožne pesmice
Kljub nekaterim opazkam pa je delo za zbirko slovenskih narodnih pesmi tudi po letu 1903, ko je bila zaključena knjiga zaljubljenih, teklo dalje. Osmi snopič je izšel leta 1904, deveti leta 1905, deseti 1906 in enajsti leta 1907. Prinesli so pesmi za posebne prilike in nabožne pesmi. Vsega gradiva je bilo dovolj za tretjo knjigo Slovenske narodne pesmi, ki nosi letnico 1907. Vsebuje pa pesmi od številk 4.720 do 6.732.

Vsebina teh besedil za stare ocenjevalce torej ni bila več sporna, zato je gradivo lahko nemoteno izhajalo dalje.

Dunajska pobuda
Leta 1905 pa se je tudi avstrijsko ministrstvo za nauk in bogočastje odločilo, da izda pesmi vseh narodov avstro-ogrske monarhije. Pobudo za delo z naslovom Das Volkslied in Österreich (Narodna pesem v Avstriji) je dala dunajska delniška družba Universal – Edition. Gradivo naj bi obsegalo besedila in tokrat tudi melodije posameznih pesmi. Za vsako narodnost so izbrali poseben odbor. Za vodjo slovenskega je bil naprošen dr. Karel Štrekelj, ki je potem že leta 1905 prevzel tudi to zahtevno nalogo. Naredil je uspešen načrt in delo - zbiranje pesmi po posameznih slovenskih deželah - je hitro steklo. Poleg učiteljev, duhovnikov, uradnikov in drugih izobražencev, so odboru nabrane pesmi pošiljali tudi kmetje in obrtniki. Tako se je kar kmalu nabralo obilo narodnega blaga.

Štrekljev nedokončani načrt
Prizadevni Karel Štrekelj je ob urejanju narodne zbirke ves čas predaval na graški univerzi. Leta 1908 je bil izbran za njenega rednega profesorja. Vestno pa je objavljal tudi svoje jezikovne razprave. Zaradi zaslug je bil imenovan za častnega člana številnih znanstvenih organizacij, predvsem v slovanskem svetu.

Posebno pozornost pa je v znanstvenem svetu dosegel, ko je ugotovil, da ima marsikatera italijanska ali nemška beseda slovenski ali vsaj slovanski izvor.

Za zadnjo, četrto knjigo pa je Karel Štrekelj pripravil stanovske (poklicne) pesmi ter tiste s šaljivo in zabavno vsebino. Snopiči so spet izhajali po ustaljenem redu. Leta 1908 je iz tiskarne prišel dvanajsti, leta 1909 pa trinajsti. Potem so eno leto izpustili in leta 1911 je bil na vrsti že štirinajsti snopič. Karel Štrekelj je uvodnik zanj napisal meseca novembra.

Tedaj pa je neutrudnega snovalca, pisatelja in predavatelja že morila huda bolezen. Meseca junija ga je v posteljo položila vodenica.

Kljub težavam pa je še vedno delal dalje. V bolezni mu je stregla druga žena, ki jo je spoznal v neki cerkvi, kamor je hodil k maši za svojo prvo ženo.

Pri Štreklju doma
Dr. Karel Štrekelj je bil kljub svoji izobrazbi sila preprost človek. Anton Breznik, njegov učenec in oboževalec, se ga spominja tudi v tej njegovi zadnji dobi: "V sobi, kjer je imel svojo knjižnico, je prebil svoj prosti čas. Sredi dela sem ga našel vedno, kadar sem prišel k njemu. S kakimi čustvi se je moral sedaj ob bolezni odtrgati od svoje knjižnice, kjer se je bilo nagrmadilo toliko jezikovnih zakladov in kjer je prebil vse svoje življenje. Gospa soproga mi je pravila, da je silil v knjižnico, dokler je le še mogel s postelje. Kadar ga je pustila samega, mu je šlo na jok in slišala ga je večkrat vzdihovati. Ko se je vrnila v knjižnico, ga je našla navadno pri skladah knjig, katere je le še po hrbtih in platnicah gladil, ko jih odpirati in prebirati ni več mogel."

Zadnje dejanje
Anton Breznik, poznejši vodilni slovenski jezikoslovec, pa nam je ohranil še nekaj spominov na zadnje dneve doktorja Karla Štreklja: "Dasi ni svojim domačim o smrti nikoli niti besedice črhnil, je vendar ukrenil vse potrebno. Uredil je natančno in premišljeno svojo rokopisno ostalino. Zložil je vse listke in papirje po posameznih strokah in jih povil v posebne snopiče. Uredil je tudi vsa pisma in sploh vse gradivo, ki ga je smatral vrednim, da se shrani. Pred domačimi pa je vse to tako skrival, da ni gospa o tem ničesar vedela in smo spoznali vse to šele po njegovi smrti, ko smo pregledovali njegovo literarno zapuščino."

Kljub upanju na ozdravitev pa je prizadevni rodoljub v noči s sedmega na osmi julij leta 1912 zapustil ta svet. Bil je še dokaj mlad, star komaj 53 let.

Ob slovesu
Kot je navada, so tudi ob smrti Karla Štreklja izšli številni zapisi, ki so ocenjevali pokojnikova zaslužna dela. Pri Štreklju pa so opisali tudi njegovo zasebnost in njegov značaj. Katoliški Dom in svet pravi: "Dr. Karel Štrekelj je živel le svojim studijam; zato je teklo njegovo življenje popolnoma tiho in javnost o njem ni vedela drugega, kakor njegove publikacije. Bil je strogo verskega mišljenja, trden kraški značaj. Tako nam je umrl mož na katerega smo lahko ponosni."

Slovenski narod poudarja:"Najbolj poznan je postal dr. Štrekelj kot urednik monumentalne izdaje »Slovenskih narodnih pesmi«. To je delo, ki dela čast Štreklju, čast »Slovenski Matici« in čast vsemu slovenskemu narodu. Štrekelj je urejeval to izdajo strogo po znanstvenih načelih in vsa evropska znanstvena kritika je pripoznala, da je ustvaril vzorno delo. Podobne izdaje narodnih pesmi nima menda noben drugi slovanski narod. Značilno za naše razmere je, da so zelotski duhovniki nasprotovali izdajanju narodnih pesmi ravno tako srdito, kakor različni beletristi; prvi, ker bi radi »Slov. Matico« pomohorili (naredili podobno družbi sv. Mohorja, op. avtorja), drugi pa, ker mislijo, da so povestice za slovensko kulturo važnejše kakor po znanstvenih načelih urejena zbirka narodne poezije … Štrekelj ni imel dosti znanstva in prijateljstva v svoji domovini. Bil je samosvoj človek in je živel vedno samo znanosti. Po svojem mišljenju je bil zelo konservativen, tako, da so ga nekoč celo razkričali za klerikalca, dasi ga tej stranki pač ni bilo prištevati. V politiko se ni vtikal: služil je svojemu narodu z znanstvenim delom in si s tem delom pridobil v zgodovini slovenske znanosti in slovenske kulture častno mesto."

Katoliški Slovenec pa izpričuje: "S Štrekljem je legel v grob eden najodličnejših slovanskih jezikoslovcev. Z njim ne žaluje samo slovenska znanost, temveč jezikovna veda nasploh. S svojimi študijami ni obogatil rajnik samo slovanskega jezikoslovja, temveč je prispeval mnogo tudi romanistični in germanistični jezikovni znanosti s tem, da je mnogo njihovim besedam pokazal slovanski izvor in slovensko domovino … Njegova zabava je bila edino knjižnica. V svojem stanovanju si je odločil posebno sobo, kjer je napolnil vse štiri stene visoko do vrha s knjigami. Za knjižnico je žrtvoval velikanske vsote, v njo je vtaknil vse svoje premoženje. Mnogokrat mi je rekel: 'Drugega premoženja razun tele knjižnice nimam'."

Usoda Štrekljeve zbirke narodnih pesmi
Po Štrekljevi smrti je delo za slovenske narodne pesmi zastalo. Njegovo gradivo je prevzel dr. Jože Glonar, ki je leta 1913 pripravil petnajsti snopič. In potem še šestnajstega, ki pa je izšel šele deset let pozneje. Mnogo je bila temu kriva tudi prva svetovna vojna in razmere pri urejanju nove države, pa tudi položaj Slovenske matice, ki se je po letu 1914 znašla v negotovih razmerah. Leto 1923 torej pomeni zaključek velike slovenske zbirke z naslovom Slovenske narodne pesmi. Zadnja, četrta knjiga prinaša številke od 6.733 do 8.686. Toliko gradiva se je torej nabralo v skoraj dvajsetih letih izhajanja. In koliko gradiva je še ostalo neobjavljenega.

Še usoda neke druge Štrekljeve zbirke
S Štrekljevo smrtjo pa je bilo delno oteženo tudi delo slovenskega odbora za zbiranje avstrijskih narodnih pesmi. Tudi tu so prizadevni zbiralci do njegove smrti našli in ohranili več kot 13.000 primerkov raznih besedil in njihovih melodij. In tudi to je pomenilo neizmerno kulturno bogastvo, katerega nam je lahko zavidal marsikateri narod tedanje avstro-ogrske monarhije.