Korenine tradicionalnega plesa iz Kambodže segajo več sto let nazaj, v kmersko dobo (okoli 11. stoletja n. š.), ko je bilo glavno mesto države Ankgor, prav zato je tudi pogosto poimenovanje kmerski klasični ples. Po drugi strani pa mnogi raziskovalci menijo, da se je ples, kot ga poznamo danes, razvil malce pozneje pod tajskim vplivom. Vsekakor gre za častitljivo staro umetnost, ki so jo prvotno izvajale velike skupine plesalk v verske namene le na dvoru pred očmi plemenitih veljakov. Najslabše se je plesu pisalo v 70-ih letih, ko je državi vladala vlada Pol Pota, ki je pomorila približno dva milijona državljanov, med katerimi je bilo mnogo plesalk, a so se preživele po padcu vlade povezale pod okriljem kamboške princese in ustanovile Kraljevi balet iz Kambodže.

Značilne kretnje
Ples je lahko za marsikoga nejasen in abstrakten, ker uporablja stilizirane gibe in kretnje za pripoved zgodbe podobno, kot to počnejo mimiki. Ustnice plesalk so ves čas ukrivljene v rahel nasmešek, pri čemer pa se nikdar ne smejo razpreti. Razpoznavna značilnost je gibanje rok, nekakšna abeceda, s katero prikažejo različne stvari, ponavadi povzete iz narave (sadje, rože, listje itd.). To gibanje je pogosto rabljeno v različnih kombinacijah, tudi z nogami. Način kombinacije in pozicije rok predstavljata značilne karakterje junakov zgodbe, z gestikulacijo pa se tudi izraža pomen.

Spretnost kretenj in gest plesalke pridobijo z leti šolanja in vadbe, ki se začne v zgodnjem otroštvu, zato da obdržijo gibčnost otroka. Predvsem sta pri tem plesu pomembni fleksibilnost rok in upogljivost zapestij - roke lahko upognejo do lakti, česar odrasla oseba navadno ni več zmožna.

Mitološko pravljične zgodbe
Klasičen kmerski ples pozna štiri glavne vloge; moškega (neay rong), dekle (neang), velikana (yeak) in opico (sva), medtem ko stranske vloge sežejo od človeških ribic, puščavnikov, konjev in jelenov do mitskih levov. Večino vlog še danes igrajo ženske, le redko se na odru pojavijo moški v tistih vlogah, ki zahtevajo bolj akrobatske sposobnosti, npr. opice ali živali, vprežene v vozove.

Zaplet se navadno suče okoli podobne ljubezenske tematike; glavni junak reši damo iz stiske, nekatere plesne drame pa v središče postavljajo žensko vlogo, kot na primer pravljičen mit o ljubezenski zgodbi med božansko Monoreo, polptico in polžensko, ter princem Preahom Sotuhunom. Sodobne zgodbe kmerskega plesa se od tradicionalne tematike oddaljujejo z bolj poudarjeno abstrakcijo čustev.

Edinstvena kostumografija
Tako kot posamezen karakter zaznamujejo točno določeni gibi in geste, ga določa tudi natančno oblikovan kostum. Plesalke nosijo enega izmed naglavnih okrasij, ki priča o sloju predstavljenega karakterja. Plemkinje in kraljevi predstavniki imajo na glavi veliko spiralasto krono, imenovano mokot, navadni ljudje so »označeni« z različnimi obročki, diademi ali tiarami, opice in druge živali pa nosijo maske.

Za desnim ušesom je obvezno zataknjen cvet rože (jasmina). Krone so izvezene tako, da spominjajo na replike reliefnih modelov iz templja Angkor Wat. Kostumi plesalk so narejeni iz svile z vlečko, ki pada nazaj čez ramena do svilenega spodnjega krila. Gre za narodne noše Kambodže, imenovane sampot, ki je v spodnjem delu spredaj naguban, zgornji del pa je pokrit s preprostim topom, ki napeljuje na misel, da je plesalka zgoraj gola. Kostumografijo bogatijo dragocene podrobnosti vsakega zlatega kostuma, ki jih pred nastopom prišijejo neposredno na plesalkinem telesu, da se oblačilo tesno prilega.

Glasba
Čudežno pravljičnost mitske podlage poudarja tudi glasbena spremljava Pin Peat orkestra, ki je sestavljen iz ksilofonov, bobnov, tolkal, svetlikajočih se gongov, oboe in drugih glasbil. Ob orkestru nastopa še zbor v funkciji razlagalca in opisovalca zgodbe, a se sodobne plesne drame tradicionalni zborovski spremljavi odrekajo.

Lejla Švabič