Običajno začenjamo zgodbe o življenju in delu velikih ljudi na začetku. Tokrat bomo taktiko spremenili, saj se v primeru Charlesa-Edouarda Jeannereta (1887-1965), ki si je leta 1920 po tedanji modi v avantgardni umetniški srenji nadel enobesedni vzdevek Le Corbusier, bistvo njegove arhitekture prikaže šele s projektom stanovanjske hiše Dom-Ino (1914-1915). Čeprav sta danes znani tudi njegovi zgodnji vili Fallet in Jeanneret-Perret, pa se tisto, kar je Le Corbusier pozneje povzel v svojih petih točkah arhitekturne teorije, prikaže šele v načrtu, ki je predvideval izgradnjo stanovanjske enote z odprtim pritličjem in zgornjim bivalnim volumnom, katerega so podpirali elegantni tanki betonski stebri.
Stanovanjska celica, ki ne krati osebne svobode
Le Corbusier je svetu svojo novo formulo sicer 'uradno' predstavil šele leta 1925, ko je na mednarodni razstavi dekorativnih umetnosti v Parizu postavil paviljon Esprit Nouveau – tako se je imenovala tudi revija za analizo problemov slikarstva in sveta vizualnih form nasploh, katero je Le Corbusier izdajal skupaj Amédéejem Ozenfantom in Paulom Derméejem in ki je skupaj z nizozemsko publikacijo De Stijl veljala za najpomembnejši 'organ' postkubistične avantgarde -, v katerem je povzel svoje zamisli o novi ureditvi življenja posameznika v sodobnem kolektivnem sistemu „po načelih antikonformizma in neobičajne prostorske svobode“ (Carlo Cresti). Načrt stanovanjske celice (immeuble villa) je Le Corbusier skozi leta dopolnjeval, njegova najznamenitejša manifestacija pa je veliki blok Unité d'habitation v Marseillu, čeprav naj bi bil vrhunec njenega udejanjanja načrt za ureditev Pariza oziroma desnega nabrežja reke Sene.
Oglejmo si torej pet vodilnih načel Le Corbusierove arhitekture:
Piloti
Hiša naj stoji na pilotih, kar omogoča uporaba armiranega betona. Običajna hiša se je 'vglabljala' v zemljo, česar posledica so bili vlažni in temačni prostori. Hiša na pilotih je zračna, pod njo pa je vrt.
Strešni vrtovi
Le Corbusier je vrt postavil tudi na streho, ki v zmernem ali hladnem podnebnem pasu ne sme biti tradicionalna streha s kapi. Takšna streha, ki odvaja deževnico, ni primerna v primeru gradnje z armiranim betonom in uporabe centralnega ogrevanja. Voda naj se odvaja v notranjost hiše, obenem pa mora biti streha vedno vlažna, ker vlaga utrjuje armirani beton. Najboljši ukrep je tako prekriti streho z vedno vlažnim peskom in zemljo, kar omogoča uspevanje bujnega vrta. „Tehnični, gospodarski, čustveni razlogi in želja po udobju nas navajajo na to, da sprejmemo terasasto streho,“ je Le Corbusierovo misel povzel avtor njegove monografije Carlo Cresti.
Prosto nadstropje
Zidovi niso več nosilci stavbe in njene teže. Talni načrt se več ne prilagaja nosilnim zidovom, katerih funkcijo prevzamejo stebri. Nadst
ropje je tako prosto oziroma je prost tloris, pri katerem lahko zdaj izrabimo prav vsak kvadratni centimeter površine.
Podaljšano okno
Ker stena ni več nosilni element, je prosta in okno lahko poteka od enega konca stavbe do drugega. To omogoča zadostno dovajanje svetlobe v stanovanje, kar je Le Corbusier imel za temelj dobrega počutja.
Prosto pročelje
Ta točka je vzporednica prejšnje. Ponovno gre za to, da v notranjost stavbnega volumna pomaknjeni nosilni stebri omogočajo svobodno oblikovanje pročelja, ki je le še opna ločnih zidov ali oken. Možnost velikih oken v stavbo vnaša bolj sproščeno vzdušje.
Misli se ne porodijo same od sebe
Čeprav se je Le Corbusier s tem teoretskim zamahom povzpel do slovesa arhitekturnega revolucionarja in očeta sodobne arhitekture, pa do spoznanj vendar ni prišel povsem sam. Gradil jih je na teoretskih in praktičnih dosežkih drugih arhitektov in urbanistov, bili pa so tudi rezultat bivanja v posebnem času ali kakor je dejal Le Corbusier sam: „Arhitektura je pogojena z duhom časa, duh časa pa so globine zgodovine, poznavanje sedanjosti in slutenje prihodnosti.“
Industrializacija arhitekturnega produkta
Le Corbusier je svojo prepoznavno estetiko, ki je bila tesno 'zvezana' s praktično vlogo objektov, izoblikoval iz več virov. Zagotovo je bilo pomembno njegovo srečanje s kubizmom – tudi sam je ustvarjal slike v kubistični maniri – in z njegovim sintetiziranjem podob iz osnovnih geometrijskih likov. Še večji vpliv pa sta imela dva arhitekta. Prvi je bil Auguste Perret, francoski pionir uporabe armiranega betona, ki je kot prvi našel „nova arhitekturna sredstva v neraziskani potencialnosti armiranega cementa“ (S. Gideon) in v čigar biroju je nekaj časa delal tudi Le Corbusier.
Še pomembnejši je bil Avstrijec Adolf Loos, ki je prvi uporabil načelo „o popolni izločitvi sleherne nestrukturalne prvine“ (L. Benevolo). Loss na ta način zada 'smrtni udarec' prazni estetizaciji dunajske secesije (ta je skupaj s predhodnim historicizmom Dunaj naredila za „mesto varljivih prividov“) in v svojem eseju Ornament in zločin poudari, da je „razvoj kulture soznačnica za izključevanje ornamenta z uporabnih predmetov“ (A. Loos). Gre torej za poudarjanje poetičnosti funkcije, za iskanje lepote v popolnoma funkcionalnih prvinah stavbe oziroma za industrializacijo arhitekturnega produkta. To je lepota, za katere vrhunec velja Le Corbusierova Villa Savoye v Poissyju v bližini Pariza.
Le Corbusierov socialni duh
Jedro Le Corbusierove estetike je bilo torej poenostavljanje risbe, neznaten posluh za zapeljivosti dekoracije in prizadevanje po racionalizaciji stvari; pri povzemanju arhitekturnega snovanja Le Corbusiera pa je nujno povedati še, da sta leta 1887 v Švici rojenega arhitekta, urbanista, umetnika in oblikovalca notranje opreme nenehno vodila tudi želja po ustvarjanju možnosti, da bi sodobni človek spet zaživel v sožitju z naravo, in stremljenje po odpravljanju socialnih problemov oziroma njihove manifestacije v neukročenih predmestjih bednih bivališč.
Tukaj se tako že srečamo z Le Corbusierom-urbanistom, na katerega je velik vtis naredila teorija industrijskega mesta (cité industrielle) Tonyja Garniera, pa tudi ideje utopičnega socializma z začetka 19. stoletja. Temeljna načela, katerih se je oprijel Le Corbusier, so bila: jasna ločitev med različnimi urbanimi funkcijami s predvidevanjem bodočega razmaha, odprtost zemljišča v nasprotju z enoličnostjo tradicionalnih urbanističnih razporejanj, neodvisnost poti za pešce od poti za vozove (pozneje seveda avtomobile in vlake), ureditev zelenih površin, namenjenih celotni skupnosti, zahtevne higienske norme.
Stanovanje-stroj v mestu-parku
Eden najbolj znanih projektov, v katerih je Le Corbusier povezal svoj novi urbanizem kot tudi svojo nocijo 'stanovanjskega stroja' (machine à habiter), je bil načrt za mesto s tremi milijoni prebivalcev. To je mesto, ki kljub svoji velikosti ne obremenjuje narave – je strnjeno – in ki obenem pušča prebivalcem veliko svobode in možnosti za gibanje v naravi – mesto je zasnovano kot mesto-park. Jedro mesta tvorijo 60-nadstropne stolpnice s križnim tlorisom, v katerih so nameščene vse javne funkcije, stanovanja pa so vpeta v 6-nadstropne stanovanjske zgradbe, ki so razporejene na zeleni površini parkov. Bistvo načrta je, da pešec nikoli ne more srečati avtomobila, saj so vse ceste odmaknjene na rob mesta, ali pa se križajo pod njim in nad njim. Tako v industrijski dobi in na prostoru z močno zgoščenim prebivalstvom vendar nastane mirno življenjsko okolje z obilico zelenja.
Sovjetska oblast in Društvo narodov – podobna zabloda
Teorijo sodobnega mesta za tri milijone prebivalcev je Le Corbusier nenehno dopolnjeval, svojo najbolj temeljno urbanistično teorijo pa je pod naslovom Sončno mesto (Ville Radieuse) objavil leta 1935. Bistvena razlika z zgoraj opisanim konceptom mesta in to je tudi razlika, ki nam pojasnjuje veliko drugih Le Corbusierovih prizadevanj, je odprava razrednih razlik. Vsem ljudem so namenjena enaka bivališča. Le Corbusier je bil vedno malo socialista, čeprav je upanje v možnost uresničitve socialističnega režima izgubljal. Eden od razlogov je bil med drugim tudi njegov poraz na natečaju za palačo sovjetov v Moskvi.
Namesto njegovega načrta, ki naj bi v betonu, železu in steklu povzemal ideologijo enakosti vseh ljudi, je sovjetska oblast izbrala načrt Rusa Jofanova, ki je zasnoval „nekakšno vulgarno torto z drugo nad drugim postavljenimi nadstropji, natrpano s stebri in stebrički, z nepogrešljivimi vznesenimi spominskimi kipi na vrhu, ki je otipljivi simbol oblasti in megalomanskega režima“ (C. Cresti). Izpridila se je torej tudi oblast dežele, ki naj bi v svet uvedla pravični socialistični režim, kot se je izpridilo tudi Društvo narodov, organizacija, ki naj bi skrbela za mir in pravičnost v mednarodni skupnosti in katere vodilni možje so prav tako zavrnili Le Corbusierov načrt za sedež organizacije. Utemeljitev: skica ni bila narisana s tušem, kot je bilo predpisano v natečaju.
Končno prisluhnejo Indijci
Kar mu ni uspelo v Sovjetski zvezi in v Ženevi, je Le Corbusier skupaj z Iannisom Xenakisom – pozneje je postal eden najpomembnejših modernističnih skladateljev - uspel uresničiti v indijskem mestu Chandigarh. Mesto, ki ga imenujejo tudi Lepo mesto – je prestolnica dveh indijskih zveznih držav, Punjaba in Haryane. Na začetku petdesetih je vlada Punjaba Le Corbusieru ponudila priložnost mestu dati popolnoma novo podobo. Zrasla je nova prestolnica, katere pa Le Corbusier drugače kot arhitekta Lucio Costa in Oscar Niemeyer, ki sta iz Brasilie naredila megalomanski arhitekturni in urbanistični spomenik, ni zasnoval zgolj kot nekaj, kar bo na obiskovalca naredilo vtis. Ustvarjal je mesto za ljudi in pri tem upošteval demografske, klimatske, gospodarske in socialne dejavnike, četudi je mesto zaznamoval s pomembnimi simbolnimi stavbami.
Le Corbusierova usoda arhitekta, ki je izšel iz značilno evropskega položaja, ki pa v Evropi ni mogel uresničiti svojih na evropskem humanizmu osnovanih zamisli, je obenem značilna za usodo Evrope kot politične danosti v času Le Corbusierovega življenja. Partikularizmi, nacionalizmi in predvsem ošabnost so preprečevali udejanjanje teorij, ki bi lahko prinesle boljše življenje vsem. Le Corbusier je svojo teorijo najbolje udejanil v Indiji, v naslednjih letih pa ga je za vzornika imelo mnogo arhitektov z vsega sveta, ki so povzemali in dodelovali njegove ideale. Na žalost predvsem tiste, ki se navezujejo na estetiko in tehnologijo gradnje; Le Corbusierovega socialnega duha pa je v delih teh naslednikov velikega modernista najti bolj malo.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje