Jacques Prevert je znal na preprost način spregovoriti o tako zapletenih rečeh, kot sta življenje in ljubezen. Ni se oziral na slovnico, pisal je tako, kot je govoril. In prav zato so njegove pesmi tako lepe in tako resnične. Najbolj znane so tiste iz zbirke Paroles (Besede), ki je izšla leta 1946 in osvojila Francijo, pa tudi ljubitelje poezije drugod po svetu ...

Ta slavni francoski pesnik in scenarist se je rodil 4. februarja 1900 v Neuillyju ob Seni, odraščal pa je v Parizu. V šolskih klopeh se je dolgočasil, a užival je v gledališču, kamor je redno spremljal očeta, ki je bil gledališki kritik, ljubezen do branja pa mu je vcepila mati. Takoj ko je pridobil potrdilo o opravljeni prvi stopnji izobrazbe, je šolo obesil na klin in se zaposlil v pariški veleblagovnici Le Bon Marché. Leta 1918 so ga vpoklicali v vojsko in ga poslali na Bližnji vzhod.

Pozneje je dejavno sodeloval v nadrealističnem gibanju, poleg Raymonda Queneauja in Marcela Duchampa je bil član gibanja Rue du Château. Njegove pesmi so izšle v zbirkah Paroles (1946), Histoires (1963), Spectacle (1951), La Pluie et le beau temps (1955), Fatras (1971) in Choses et autres (1973).

V slovenščini so izšle zbirka Prevertove poezije v prevodu Janeza Menarta leta 1971, izbor pesmi pod naslovom Barbara leta 1986 in 1991 v prevodu Aleša Bergerja, ki je leta 1994 prevedel tudi izbor Ta ljubezen in Prevertova zbrana dela leta 2004. V slovenščino sta prevedeni tudi zbirki kratke proze Levič v kletki (1981) in Pismo s Potepuških otokov (1990); pod prevoda se je prav tako podpisal Berger.

Nekaj Prevertovih pesmi, kot na primer Les Feuilles mortes (v prevodu Jesensko listje), so uglasbili priznani glasbeniki in izvajali slavni francoski izvajalci, kot so Yves Montand, Édith Piaf in Serge Gainsbourg (njihove izvedbe šansonov s Prevertovimi besedili si oglejte v videoposnetkih desno spodaj), pa tudi ameriška folkrokerica Joan Baez.

Morda niste vedeli, da je Prevert napisal tudi več filmskih scenarijev, in sicer kot del ustvarjalne naveze z režiserjem Marcelom Carnejem, med njimi so Drôle de drame (1937), Quai des brumes (1938), Le jour se lève (1939), Les Visiteurs du soir (1942) in Les enfants du paradis (1945), ki ga večkrat omenjajo kot enega največjih filmskih dosežkov vseh časov. Prevertove pesmi so se uporabile kot zasnova filma La Seine a rencontré Paris (1957) režiserja in dokumentarista Jorisa Ivensa. V filmu jih je interpretiral pevec Serge Reggiani (desno spodaj si oglejte njegovo izvedbo Barbare).

Jacques Prevert je umrl v kraju Omonville-la-Petite 11. aprila 1977, njegove pesmi pa živijo naprej na papirju in v srcih. Če jih še ne poznate, je tu njegova najslavnejša, Barbara, v celoti:

Spomni se Barbara
kar naprej je deževalo na Brest tisti dan
in ti si šla nasmejana
razigrana pokapljana oprana
po dežju
spomni se Barbara
kar naprej je deževalo na Brest
in srečal sem te na Siamski cesti
smejala si se
in tudi jaz sem se smejal
spomni se Barbara
nisem te poznal
nisi me poznala
spomni se
pod obokom je vedril mlad fant
in zaklical je tvoje ime
Barbara
in stekla si k njemu po dežju
pokapljana nasmejana razigrana
in se mu vrgla okrog vratu
spomni se tega Barbara
in naj te ne jezi če ti rečem ti
ti pravim vsem ki jih imam rad
čeprav sem jih le enkrat videl
ti pravim vsem ki se imajo radi
čeprav jih ne poznam
spomni se Barbara
ne pozabi ga
tega modrega in srečnega dežja
na tvojem srečnem obrazu
nad tem srečnim mestom
tega dežja nad morjem
nad orožarno
nad ladjo pred Brestom
Barbara
vojna je vila svinjarija
kaj je s tabo zdaj
ko z neba se zliva
jeklo ogenj kri
in kaj je z njim
ki te ljubeče je objel
je mrtev pogrešan je preživel
o Barbara
kar naprej dežuje na Brest
kot je deževalo takrat
a zdaj je drugače vse je v ruševinah
zdaj pada dež gorja in bolečine
niti več ne lije
jeklo ogenj kri
le oblaki se podijo
in crkajo kot psi
kot psi ki jih jemlje hudič
in jih nese voda mimo mesta
in bojo zgnili daleč
daleč daleč stran od Bresta
od katerega ni ostalo nič.

Alenka Klun
alenka.klun@rtvslo.si