V Narodnem muzeju Slovenije so namreč odprli razstavo z reprezentativnim izborom kopij fresk in odlitkov skulptur iz srbskih srednjeveških samostanov, katerih pomen še danes sodi v vrh takratne evropske kulturne dediščine. Razstavo Srbija, dežela fresk so pripravili ob letošnjem predsedovanju Republike Srbije Svetu Evrope in predstavitvi srbske kulture Evropski skupnosti, do zdaj pa je bila na ogled v Strasbourgu, Parizu in Celovcu.

Tisti, ki vas pot v bližnji prihodnosti ne bo popeljala po pravih srbskih manastirih, vas pa tovrstno ustvarjanje zanima, morate pohiteti, saj bo razstava na ogled le še do 7. novembra.

Če se le malo spoznate na srbsko srednjeveško stensko slikarstvo, vam bodo naslednja imena povedala, da gre za najimenitnejše poslikave bizantinske tradicije tistga časa. Na ogled so kopije del iz Studenice, Sopoćanov, Dečanov, Mileševa, Ljubostinja in Kalenić.

Vsak prizor je imel svoje mesto
Že v 11. stoletju je bila prostorska določitev poslikav natančno določena in je bila ikonografska razporeditev poslikave razporejena po nekem ustaljenem redu. Poslikava ladje je bila običajno razdeljena v tri pasove, od katerih je bil najnižji namenjen prikazovanju tuzemskih osebnostih, torej takratnih vladarjev, kot je na primer sloviti kralj Milutin (1282-1321). Srednji pas je osvetljeval biblijski svet, najvišji pa je bil namenjen nebeškemu cesarstvu. Oltarski prostor, namenjen liturgičnim obredom, je bil zaprt, srednji, ki je bil vernikom dostopen, pa je bil poslikan z evangelijskimi prizori. Poslikava preddverja pa je s svojo grozljivo poslednjo sodbo opozarjala na pomen izbire prave življenjske poti in strašno usodo tistih, ki se odločijo napačno.

Slikarski dragulj v Mileševu
Čeprav se vse te cerkve ponašajo s sijajnimi freskami, je med njimi zagotovo najbolj poznan Beli angel oziroma Angel na Kristusovem grobu v samostanu Mileševa, ki ga je dal leta 1230 nedaleč od Prijepolja zgraditi kralj Vladislav. Za stensko poslikavo je dal kralj poklicati mojstre iz Soluna, Carigrada in nekaterih drugih bizantinskih središč in tako so nastale freske, ki sodijo poleg Sopoćanov (1260) med najdragocenejše slikarske stvaritve srednjeveške Srbije. Še več, nekateri strokovnjaki jih ocenjujejo celo za največja dela bizantinskega in srednjeveškega slikarstva.

Prav Beli angel nekako najbolje zajame značilnosti in duha Mileševskega slikarstva. Gre za angela, ki sta ga dve ženi srečali ob Kristusovem praznem grobu. Angela z žarečim liričnim obrazom v snežno belem oblačilu je mojster poudaril tako, da je naslikan večji od obeh žensk in spečih rimskih vojakov. Virtuozno naslikani angel zaznamuje tako središče freske, ki se ponaša z barvno skladnostjo in umetelno risbo. Prav ta angelu namenjena pozornost pa dodatno poudari samo sporočilo prizora, torej samo Kristusovo vstajenje.

Nenačrtovano konserviranje
Zaradi propadanja in precejšnje poškodovanosti so tri stoletja kasneje prek fresk naslikali nove poslikave, mlajši omet prek starih fresk nanesel tako, da jih pri tem ni poškodoval. Nov omet se stene ni dobro prijel in je tako kasneje sam odpadel ali pa so mu pri odstranitvi pomagali drugi. Prav novim poslikavam pa se moramo zahvaliti, da so preprečile propadanje starih fresk, njihova dodatna zaščita pa je bila ključnega pomena zlasti v 18. in 19. stoletju, ko je bila cerkev brez strehe. Med kopijami fresk, ki so na ogled v Narodnem muzeju, je tako tudi lepota in poseben čar, ki ju oddaja Beli angel.

Maja Kač