Johannes Vermeer (1632-1675) je sicer na svoja platna raje prenašal podobe figur, zlasti ženskih, v interierju, in vendar zaseda njegovo delo Delft eno ključnih mest, ko govorimo o nizozemski krajini 17. stoletja.

Zlati rez nizozemske krajine
Veduta, ki sicer predstavlja redkost v takratnem nizozemskem slikarstvu, sledi tradiciji tamkkajšnje krajine. Nebo torej zavzema večino platna, spodnja tretjina pa pripada mestu, reki in brežini na sprednjem delu slike. Poseben čar pa daje sliki še za Vermeerja značilna nepristranost in nevsiljivost, ki jo občutimo tudi na njegovih žanrskih podobah. Zdi pa se, da na svojih delih slikar posebej ne poudarja nobenega predmeta ali dogodka in takšen duh izžareva tudi podoba Delfta.

Pred nami se razgrinja pogled na mesto z njegove južne strani, osvetljeno s hladno svetlobo. Ta je nadomestila temačnost nevihte, katere oblaki so se pred nekaj trenutki umaknili iznad mesta, prečiščeno ozračje pa je izrisalo ostre detajle. Tudi v veduti lahko torej zaznamo baročno navdušenje nad hipnostjo trenutka, ki ga začutimo v še vedno v senco ujetih hišah na eni in prodirajočih se sončnih žarkih na drugi strani.

Skromen opus velikega mojstra
Leta 1994 so ob restavraciji slike odkrili, da je Vermeer za podlago uporabil debelo plast svinca, ki ga je zmešal s peskom in tako dal delu občutek skoraj reliefne strukture. Vermeerjeeva umetnost je pred leti ponovno zbudila pozornost s knjigo Dekle z bisernim uhanom pisateljice Tracy Chevalier, po kateri so posneli tudi film. In čeprav je zgodba romana, ki se pripoveduje o domnevni portretiranki z znamenite Vermeerjeve istoimenske slike bolj kot ne izmišljena, marsikje črpa iz povsem resničnih dejstev. V delu spoznamo, kako počasi so nastajale slike tega velikega nizozemskega umetnika in to je tudi resnično bilo značilno za njegov način ustvarjanja. Vermeerjeva slikarska tehnika je bila izjemno počasna, posledica česar je tudi številčno relativno skromen opus, ki obsega le okoli 34 del.

V protestantski družini rojeni Johannes je leta 1652 podedoval očetovo gostilno in bogastvo ter se leto kasneje poročil s Catharino Bolnes iz katoliške družine, s katero sta imela 11 otrok. Kljub njegovemu slovesu pa so slikarja, ki se je ukvarjal tudi z ocenjevanjem in preprodajo umetnin, vse do svoje smrti neprestano spremljale finančne težave. Potem ko je svet umetnosti do prve polovice 19. stoletja na Vermeerja bolj kot ne pozabil, pa ga je v drugi polovici omenjenega stoletja uvrstil med veliko trojico nizozemskega 17. stoletja, ki jo tvorijo Hals, Rembrandt in Vermeer.

Maja Kač