Tako je v posebni izdaji poročal časopis Slovenski narod že nekaj ur po napadu na nadvojvodo Franca Ferdinanda, prestolonaslednika avstrijskega dvora, in njegovo ženo Sofijo, vojvodinjo Hohenberg, na kresno nedeljo, 28. junija 1914.

Prestolonaslednik Franc Ferdinand je bil na obisku v Bosni, kjer je opazoval dvodnevne vojaške manevre, ki so bili vsakoletna praksa in so se dogajali v različnih delih monarhije. Na vojaških vajah pod vodstvom generala Oskarja von Potioreka, upravitelja Bosne, so sodelovali vojaki 15. in 16. armadnega zbora avstro-ogrske vojske. Vojaške vaje so potekale v težkih pogojih; vreme jim ni bilo naklonjeno, pa tudi veliko snega je še vedno bilo po okoliških hribih.

Po končanih manevrih se je nadvojvoda Franc Ferdinand s soprogo Sofijo vojvodinjo Hohenberg, ki ga je zvesto spremljala pri večini pomembnejših poti, odpravil v Sarajevo, kamor je ob 9. uri in 50 minut z dvornim vlakom tudi prispel. Na postaji sta visoka gosta sprejela deželni načelnik Potiorek in zborni poveljnik general baron Appel. Po pozdravu se je nadvojvoda z avtomobilom odpravil proti mestni hiši, do koder pa ni prišel brez zapletov. Nekaj minut po deseti uri je proti avtomobilu, v katerem se je vozil nadvojvoda s soprogo, vrgel bombo 21-letni Nedeljko Čabrinović iz Trebinja. Francu Ferdinandu je uspelo s svojo roko odbiti bombo stran od sebe, tako da v napadu ni bil poškodovan, je pa bomba zadela drug avtomobil v sprevodu, v katerem sta se vozila grof Boos-Waldeck in podpolkovnik Merrici, ki sta bila v napadu ranjena, vendar ne smrtno. Bomba je poleg njiju poškodovala tudi več oseb iz občinstva, med njimi ženske in otroke. Atentator Čabrinović je po napadu skušal pobegniti s skokom v reko Miljacko, toda ni bil uspešen, nekaj ljudi se je pognalo za njim in ga predalo orožnikom. Kljub poskusu atentata se je prestolonaslednik odločil nadaljevati po začrtanem programu, kar pa se je na koncu izkazalo za usodno.

Ob prihodu v mestno hišo je visoka gosta sprejel župan Sarajeva Fehim Efendi Čurčić, ki bi moral začeti s pozdravnim govorom, vendar ga je Franc Ferdinand takoj ostro prekinil z besedami: "Prišel sem k vam v goste in pričakoval sem prijaznega sprejema, namesto tega se mi mečejo bombe. Tako, zdaj začnite!" Župan je nato s tresočim glasom začel z domoljubnim govorom, v katerem se je zahvaljeval Avstriji za vse, kar je storila za Bosno in njene prebivalce.

Po končanem sprejemu se je nadvojvoda s soprogo v spremstvu deželnega upravitelja Potioreka in grofa Harracha odpravil naprej po začrtanem programu. Potiorek in drugi visoki funkcionarji so prestolonaslednika prosili, da bi si premislil in odpovedal nadaljnje aktivnosti, tudi soproga, še vedno pretresena od bombnega napada, ga je poskušala prepričati, toda neuspešno. Dvajset minut čez enajsto uro je voznik avtomobila zapeljal v Franc Jožefovo ulico. Potiorek je opazil, da je voznik zavil napačno in ga opozoril na napako. Med tem, ko je voznik obračal, se je avtomobilu približal drugi atentator. Odjeknila sta dva strela, ki sta smrtno ranila vojvodinjo Sofijo in nadvojvodo Franca Ferdinanda. Po pričevanju grofa Harracha se je Franc Ferdinand obrnil do soproge z besedami "Soferl, stirb nicht, du musst leben für unsere Kinder" (Sofija, ne umri, živeti moraš za najine otroke).

Zelo verjetno je bila Sofijina smrt splet nesrečnih okoliščin, saj sta bila v avtu poleg zakoncev tudi grof Harrach in deželni upravitelj Potiorek, ki pa je bil v očeh srbskih nacionalistov podaljšana roka monarhije in s tem prav gotovo bolj privlačen cilj kot prestolonaslednikova žena, obenem mati treh mladoletnih otrok. Atentator je bil komaj 19-letni dijak Gavrilo Princip ali Prinčić, Srb iz Grahovega v Bosni. Princip je streljal na prestolonaslednika v bližini Latinskega mosta (v času Jugoslavije se je imenoval most Gavrila Principa), v centru Sarajeva, blizu Gazi Husrev-begove džamije iz 16. stoletja.

Ostareli cesar Franc Jožef (imel je 84 let) je bil o dogodkih v Sarajevu obveščen malo po dvanajsti uri. Ob novici naj bi generalnemu adjutantu grofu Paaru, ki mu je sporočil tragično vest, dejal: "Grozno, grozno, meni pač ni z ničimer prizaneseno."

Javnost so obvestili v posebni izdaji dunajskega časopisa Wiener Zeitung, ki ga je povzel tudi ljubljanski Slovenski narod.

"Njegova cesarska in kraljeva visokost, presvetli gospod nadvojvoda Fran Ferdinand je bil v nedeljo, dne 28. junija dopoldne v Sarajevu težko obstreljen in je kratko nato preminul."

Uradnega obvestila ob smrti žene Franca Ferdinanda, Sofije, ni bilo, ker po obstoječih zakonih vojvodinja Hohenberg ni bila članica cesarske hiše.

Prestolonaslednik na zadnji poti
Trupli pokojnega nadvojvode in vojvodinje sta bili balzamirani in začasno položeni na oder v sarajevski vladni palači. 29. junija ob 18. uri so krsti naložili na mrtvaška vozova in se odpravili na pot proti Metkoviću, kamor je sprevod prišel 30. junija zjutraj. Od tam so krsti prepeljali z ladjo v Trst, mimo pomorske baze v Pulju, kjer so pokojnega prestolonaslednika pozdravili s topovskimi salvami. 2. julija zjutraj je ladjevje prispelo v Trst, krsti so postavili na mrtvaški oder, da bi se zbrana množica lahko poslovila od njega. Ob 10. uri dopoldne so se s posebnim vlakom odpravili proti Dunaju. Vlak je na Dunaj prispel ob 22. uri. Po žalnem sprejemu so naslednji dan ob 16. uri krsti, ob cesarjevi navzočnosti, še enkrat blagoslovili in s posebnim vlakom ob 23. uri odpeljali proti kraju Pöchlarn ob Donavi. Tam so krsti prenesli čez reko Donavo in ju prepeljali v župnijsko cerkev v Artstettnu, ki si jo je pokojnik izbral za zadnje počivališče. 4. julija ob 11. uri so se začele pogrebne slovesnosti, ki so trajale dobro uro. Slovesnosti se je udeležil tudi novi avstrijski prestolonaslednik Karel Franc Jožef poznejši cesar Karel I., ki je po smrti cesarja Franca Jožefa, leta 1916, prevzel oblast kot zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj (kot Karel IV.).

Kdo je bil nadvojvoda Franc Ferdinand

Ozadje sarajevskega atentata
V slovenskem javnem življenju kot tudi v slovenskem zgodovinopisju je Avstro-Ogrska po prvi, predvsem pa po drugi svetovni vojni prikazana v glavnem v slabi luči, nemalokrat poimenovana tudi "ječa narodov". V nekdanji socialistični Jugoslaviji je sarajevski atentat prikazan pozitivno, saj je bilo vse, kar je kazalo na združitev južnoslovanskih narodov, dobro. Mesto atentata, sarajevski Latinski most je bil v "čast" atentatorjev preimenovan v most Gavrila Principa; številne ulice po nekdanji Jugoslaviji so nosile njegove ime, nekatere še danes.

Pojav nekritičnega jugoslavizma ni bil endemičen le za območje Slovenije, temveč je bil prisoten v vseh delih nekdanje Jugoslavije. Po slovenski osamosvojitvi (1991) pa je prišlo do nasprotne situacije, ko je vse, kar ima pridih jugoslovanskosti, nezaželeno. Pri jugoslovansko orientiranih avtorjih je sarajevski atentat predstavljen kot nujno dejanje pred pričakovanim avstro-ogrskim napadom na Srbijo. Vojaške manevre v Bosni in prihod prestolonaslednika na Vidov dan so videli kot provokacijo – na ta dan leta 1389 je srbska vojska izgubila proti Turkom na Kosovem polju in Srbi so za pol tisočletja prišli pod otomansko vlado. Franc Ferdinand tudi ni bil član vojne stranke in si ni prizadeval za priključitev Srbije, kot so verjeli srbski nacionalisti, tudi zato, ker se je bal morebitnega ruskega posredovanja v primeru napada na Srbijo. Med zagovorniki priključitve Srbije k Avstro-Ogrski so bili načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf, minister grof Leopold Berchtold in avstrijski ministrski predsednik Karl grof Stürgkh, ne pa Franc Ferdinand.

Tudi na prihod v Sarajevo ne moremo gledati kot na provokacijo, saj prestolonaslednik sprva ni imel namena priti, tako se je odločil šele na povabilo deželnega upravitelja Potioreka. Atentatorji, ki so bili vsi avstrijski državljani, so načrtovali ubiti enega visokega avstrijskega dostojanstvenika (zadovoljili bi se z deželnim upraviteljem Potiorekom), dobili pa so priložnost ubiti kar prestolonaslednika samega.

Priprave na atentat
Atentatorji so bili iz vrst tajne organizacije Mlada Bosna, ki je združevala predvsem jugoslovansko, oziroma srbsko orientirane dijake. V pripravah na atentat jim je pomagal šef srbske obveščevalne službe polkovnik Dragutin Dimitrijević - Apis. Njegova organizacija Črna roka – Združitev ali smrt (Crna ruka – Ujedinjenje ili smrt) je leta 1903 izvedla atentat na srbskega kralja Aleksandra Obrenovića; leta 1917 pa je bil Apis na montiranem procesu obtožen priprav atentata na regenta Aleksandra Karađorđevića in obsojen na smrt z ustrelitvijo. Sarajevski atentatorji so orožje dobili od Črne roke. Srbska vlada ni bila vključena v zaroto, predsednik vlade je sicer izvedel za zaroto, vendar je ni mogel ustaviti. V tistem času je bila Srbija izčrpana od balkanskih vojn in se nikakor ni želela zaplesti v vojno z velesilo, kot je bila Avstro-Ogrska. (Avstro-Ogrska je bila dežela s slabimi 53 milijoni prebivalcev, Srbija pa je imela le nekaj nad 3 milijone prebivalcev).

Katoliška bukvarna v Ljubljani je kmalu po atentatu izdala knjigo z naslovom Zločin v Sarajevu. Knjiga je bila leta 2004 ponatisnjena in je dostopna v knjižnicah – na žalost pa ne vključuje fotografij iz prvotne izdaje.

Posledice atentata
Atentat je bil za vojne stranke na Dunaju in v Berlinu dober povod za obračun s Srbijo. Avstro-ogrsko (tudi slovensko) dnevno časopisje je bilo enotno – glavni krivec je bila Srbija. Tudi sicer je bila v avstrijski javnosti pripravljenost na vojni spopad s Srbijo prisotna že od balkanskih vojn.

Spor med Avstro-Ogrsko in Srbijo glede Bosne se je znova razplamtel po aneksiji leta 1908. Bosna je, s podporo Nemčije, pripadla Avstro-Ogrski kljub nasprotovanju Srbije in Rusije. V nekaterih političnih krogih na Dunaju so sodili, da je prišel čas vojne s Srbijo, toda Avstro-Ogrska bi s priključitvijo Srbije le malo pridobila, povečala pa bi se slovanska manjšina v državi. Srbija je po drugi strani podpirala separatistične težnje predvsem v monarhiji živečih Srbov – v Bosni in v Vojvodini.

Atentat kot politično sredstvo
Eden od zarotnikov, ki so sodelovali v sarajevskem atentatu, je bil tudi Ivan Kranjčević. V svojih spominih orisuje prestolonaslednika Franca Ferdinanda kot "fanatičnega katolika in Nemca, ki je proti vsem narodnostim, z izjemo nemške". Kranjčević je v svoji knjigi opisal pogled članov Mlade Bosne na dogajanje okoli načrtovanih vojaških manevrov v Bosni – odlomek iz njegovih spominov:

"Manevri, ki so se izvajali v Bosni, so morali biti izjemnega pomena, če jim je moral prisostvovati Franc Ferdinand. Z verjetnostjo se je lahko predpostavljalo, da je njihova izvedba poslednja priprava na vojno proti Srbiji in da v prihodnje ne bodo izpustili priložnosti, še več, da bodo poskušali najti povod in priložnost za vojno. V takšnih pogojih nam ni preostalo drugega, kot da smo prišli do sklepa, da je nujno izvršiti atentat in da Franc Ferdinand ne sme živ zapustiti Bosne. Glavnega hujskača za vojno proti Srbiji je bilo treba odstraniti, saj bi drugi, ki bi ga zamenjal, lahko bil manj naklonjen vojni." (Kranjčević, Uspomene jednog učesnika u sarajevskom atentatu, 1964).

Ivan Kranjčević v svojih spominih takole opisuje varnostne ukrepe pred prihodom prestolonaslednika v Sarajevo:

"Že od meseca maja je bilo Sarajevo polno nekih lepo oblečenih tujcev, ki so pohajkovali po vseh koncih mesta. Že na prvi pogled se je videlo, da so to agenti, pripeljani z vseh koncev prostrane monarhije […] Dijakom je bilo naročeno, da morajo takoj po koncu šolskega leta zapustiti Sarajevo. Ostati pa sta uspela Vaso Čubrilović [poznejši srbski zgodovinar in akademik, op. a.] in Cvjetko Popović. Pozneje se je na vseh postajah budno pazilo, kdo prihaja v Sarajevo in kaj prinaša s seboj …"

Na poti do vojne
Avstro-ogrska politika je počasi reagirala na umor, tudi ostareli cesar Franc Jožef je bil previden. Vojni je bil bolj naklonjen nemški cesar Viljem II. Avstro-ogrska vlada je sprejela odločitev za vojno že 3. julija, v naslednjih dveh dneh pa je bila odločitev potrjena tudi v Berlinu. 7. julija je odločitev podprl skupni avstro-ogrski ministrski svet in 9. julija je cesar Franc Jožef sprejel odločitev za vojno. Italiji, ki je bila takrat še zaveznica Avstro-Ogrske, niso sporočili odločitve, saj ji niso zaupali. 23. julija so poslali ultimat Srbiji in ji dali oseminštirideset ur za odgovor. V ultimatu so med drugim od Srbije zahtevali:
- naj obsodi in onemogoči propagando proti Avstro-Ogrski
- prepove naj vse protiavstrijske organizacije
- očisti prosvetni in pedagoški kader takih oseb, ki so proti Avstro-Ogrski
- organi avstro-ogrske vlade naj skupaj s srbskimi organi uvedejo preiskavo z namenom zadušitve prevratniškega gibanja proti ozemeljski celovitosti Avstro-Ogrske.
Srbija je na ultimat odgovorila še pred iztekom 48-urnega roka in pristala na vse zahteve, razen na zadnjo. Skupna avstro-ogrsko-srbska preiskava na območju Srbije bi namreč pomenila vmešavanje v suverenost Srbije, kar je bilo za srbsko vlado seveda nesprejemljivo.

Po srbski zavrnitvi avstro-ogrskega ultimata so sledile vojne napovedi. Prva je vojno 28. julija, natanko en mesec po atentatu, napovedala Avstro-Ogrska Srbiji. Vojne napovedi so se vrstile skladno s sporazumi o sodelovanju in pomoči, ki so jih sklenile države še v času miru. 1. avgusta je Nemčija napovedala vojno Rusiji, 3. 8. še Franciji. Anglija je napovedala vojno Nemčiji 4. 8., 6. 8. je Srbija napovedala vojno Nemčiji in istega dne Avstro-Ogrska Rusiji, v dneh, ki so sledili, je Črna gora napovedala vojno Avstro-Ogrski in Nemčiji, Francija Avstro-Ogrski in Anglija Avstro-Ogrski. Turčija se je pridružila taboru Centralnih sil (te so tako sestavljale Nemčija, Avstro-Ogrska, Bolgarija in Turčija) konec meseca oktobra in takoj napovedala vojno antantnim silam, predvsem Rusiji, Angliji in Franciji.

Prva svetovna vojna je trajala štiri leta. V tem času je na bojiščih izgubilo življenje okoli devet milijonov vojakov in še okoli šest milijonov civilistov. V monarhiji živečim južnim Slovanom ni uspelo dobiti avtonomije v obliki trialistične ureditve države, samostojnost je prišla po koncu vojne z nastankom Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter pozneje z združitvijo s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Oglejte si tudi prispevek, ki ga je leta 1966 pripravil sodelavec TV Ljubljana Drago Kocjančič v oddaji Kalejdoskop. V njem je predstavil Razingerjevo hišo v Podkorenu, ki je v svoji pestri zgodovini gostila mnogo znanih in manj znanih osebnosti. Med obiskovalci je bil tudi sarajevski atentator Gavrilo Princip.