Imenitna zadeva, tale železnica. Lepo se zlekneš na sedežu in se predajaš brezdelju. Včasih pa so morali ljudje v potu svojega obraza požirati prah po brezkončnih cestah. Belokranjci pri tem nikakor niso bili izjema. Ovinkasti klanci čez Gorjance so večini prebivalcev zagrenili popotovanje, pa naj so se čez ta greben odpravljali v svet ali pa se iz drugih krajev vračali na svoje domove. Od konca meseca maja 1914 pa je bilo povsem drugače. Železna proga je zapeljala tudi v to odročno pokrajino in pomagala odpreti novo poglavje njenega prihodnjega razvoja.

Tudi Jurij Adlešič, še samski mladenič pri tridesetih letih, sicer doma iz belokranjske vasi, ki se je ponašala z enakim imenom kot njegov priimek, se je veselil te novotarije. On še posebej, saj se je že isti konec tedna po odprtju proge iz Ljubljane odpravil v svojo rodno vas. V Adlešiče pa ni odpotoval zgolj zaradi bližnjih binkoštnih praznikov, pač pa ga je tja vodila še posebna naloga. Med njegovo osebno prtljago se je namreč tokrat znašel tudi ličen kovček, v katerem je bila spravljena posebna naprava - fonograf. Z njegovo pomočjo je nameraval "ljubljanskim srajcam" predstaviti lepoto petja v najbolj odročnem kotu slovenske domovine.

Po železnih tirih - vse do belokranjske proge leta 1914
Na Slovenskem so bili železnice sprva deležni le Štajerci in Kranjci, in to od leta 1849, ko je proga z Dunaja pripeljala do Ljubljane. Potem so jo do leta 1857 podaljšali še do Trsta in tako odprli svet tudi Notranjcem in Primorcem.

Konec tega leta so potem začeli graditi progo s Pragerskega v Čakovec. Tako so do leta 1860 zbližali Slovence in Hrvate.

Malo dlje (že od leta 1855) je trajala gradnja proge iz Zidanega Mosta do Zagreba, kamor je prispela leta 1862. Poseben krak pa je leta 1857 krenil tudi iz Maribora v Celovec in ga dosegel leta 1863, potem pa se leto pozneje ustavil še v Beljaku. Dosegel ga je pred 150 leti, natančno 30. maja 1864.

Leta 1870 so zasebniki gradili gorenjsko progo iz Ljubljane v Trbiž. Sledile so razne krajevne povezave Pivke (nekdanjega Šempetra) z Reko v hrvaškem Primorju (1873), Divače s Puljem (1876) in Trsta s Hrpeljami (1887).

Devetdeseta leta so prinesla povezavo Radgone in Ljutomera (1890), Ljubljane s Kamnikom (1891), Celja z Velenjem (1892), Ljubljane s Kočevjem (1893), Grosuplja z Novim mestom (1894), Brezovice z Vrhniko (1899) in istega leta še Velenja z Dravogradom.

Tudi na začetku novega stoletja je stara Avstro-Ogrska prizadevno utrjevala svojo železniško mrežo na slovenskih tleh. Nastalo pa je tudi nekaj krajših krajevnih povezav. Leta 1902 sta se v tem pogledu zbližali Prvačina in Ajdovščina, leta 1903 Grobelno in Rogatec, leta 1907 Hodoš in Murska Sobota ter leta 1908 Kranj in Tržič. Vmes je leta 1906 stekla tudi slikovita alpska proga, ki je od Beljaka do Gorice in do Trsta mimo Bohinja povezala kar štiri dežele, Koroško, Kranjsko, Goriško in Primorje.

Tudi pojav ozkotirne proge na Slovenskem ni umanjkal.

Prav lepe povezave. Le Bela krajina, speča dežela onstran Gorjancev, je še po prvem desetletju novega stoletja ostala odmaknjena od preostalega slovenskega sveta. Sčasoma pa so tudi tamkajšnji kraji prišli na vrsto.

Prvi vlak in Jure prvič z njim v Beli krajini
Belokranjska proga se je rojevala kar dolgo. Načrtovali so jo že leta 1907 in pevsko društvo Ljubljana je v tamkajšnjem hotelu Union že pred pustom leta 1908 pripravilo zabavno prireditev - maškarado, na kateri je bilo vse v znamenju te novotarije. Hrvaški slikar Rašica je celotno dvorano spremenil v belokranjsko pokrajino z živahnimi železniškimi kolodvori.

Dela za progo pa so se v Novem mestu dejansko začela šele aprila 1912. Treba je bilo premagati mnoge naravne ovire. Železna cesta je namreč vodila skozi štiri predore: Kapitelj, Ruperč vrh, Peščenik in Semič. Pri Otovcu, malo pred Črnomljem, pa so si pomagali z 225-metrskim viaduktom.

Od nekdanje avstrijsko-ogrske meje je proga peljala dalje do hrvaškega Karlovca.

In tako je nekega popoldneva kočijaž zadnjič pripeljal pošto čez Gorjance. V ponedeljek, 25. maja, pa je njegovo stoletno vlogo že nadomestila lokomotiva s svojimi slovesnimi vagoni. Do konca tedna je v domače Adlešiče že pripotoval mladi Jure iz hiše številka štirinajst, ki je tako med prvimi preizkusil prednosti te nove belokranjske pridobitve.

Pri Adlešičevih
"Za praznike spet bom doma," poje neka sodobna popevka, ki zvesto izpričuje želje vsakega Slovenca, kadar nastopijo prosti dnevi.

Cerkveni praznik, binkošti, ki dejansko obsega kar dva dneva, binkoštno nedeljo in binkoštni ponedeljek, je leta 1914 sovpadel z 31. majem in 1. junijem. Jure Adlešič se je odločil, da bo kar oba dneva, ko so ljudje doma in se po cerkvenih pravilih ne smejo lotevati večjih del, izkoristil za fonografsko snemanje domačega petja. O tem, da mu bodo radi ustregli, sploh ni dvomil, saj je izhajal iz dobre družine, ki je v Adlešičih pognala globoke korenine.

Adlešičevi so domovali na vaški številki štirinajst. Imeli so kar obsežno posestvo, ki je po takratni oceni merilo polovico grunta, torej kakih 30 parcel.

Jurijev praded Ivan, rojen leta 1799, se je poročil z leto mlajšo Katarino Jankovič. Imela sta več otrok, za njima pa je gospodarstvo prevzel sin Ivan, rojen leta 1824. Ta je poročil Barbaro (Barbo) Grabrijan, rojeno leta 1820, in z njo tudi imel številčno družino. Kot kaže, so pri Adlešičevih želeli ohraniti gospodarjevo ime, kajti po dveh predhodno imenovanih Ivanih je spet dedoval sin Ivan Adlešič.

Najnovejši Ivan Adlešič je bil rojen 22. decembra 1842. Ob božiču 1865 je dopolnil 23 let starosti in se potem v predpustnem času, 7. februarja 1866, poročil z Marijo Horvat, hčerko kmeta iz vasi Dolenci (številka 18), prav tako v adlešiški fari, ki je premogel tri četrtine grunta. Nevesta je bila leto dni starejša od ženina.

Ivanu in Mariji se je rodila vrsta otrok. Kot je bila navada med kmeti na podeželju, je tudi Marija rojevala blizu dvajset let. Najprej je 15. novembra še istega leta na svet prijokala Marija, dve leti pozneje (1868) pa ji je sledila Ana. Nato pa leta 1870 Barbara, 1973 Magdalena, 1875 Janez (Ivan), 1877 Josip in leta 1878 Mihael. Leto 1880 je prineslo dvojčici Katarino in Nežo, leta 1882 pa Ivano.

Kot zadnji (enajsti) pa se je 7. maja 1884 rodil še sin Jurij. Še istega dne sta ga botra Ivan Veselić in njegova žena Ana odnesla h krstu, kjer mu je adlešiški kaplan Peter Kramar podelil prvi sveti zakrament.

Radovedni Čeh Ljudevit Kuba
Jurij Adlešič je bil še premlad, da bi se mogel spomniti, kako je bila v njegovih najrosnejših letih adlešiška vasica priča obiska znamenitega gosta.

To je bil češki umetnik, profesor, slikar, narodopisec in še kaj bi se našlo: Ludvik Kuba. Rojen je bil leta 1863 v kraju Podebrady in se že v mladosti izobrazil za organista. Zasebno pa se je učil tudi slikarstva. Kuba je med poletnimi počitnicami potoval po južnoslovanskih deželah in s teh svojih izletov vsakič prinesel kopico melodij, ki jih je zapisal med domačini. Vse te narodne motive je potem priredil za večglasno petje, posebej pa tudi za klavir. Besedila je dal prevesti v češčino. Sad njegovih prizadevanj je bilo več knjig, ki jim je dal skupen naslov Slovanstvo ve sv ých zpěvech s podnaslovom Sbornik národnich a znárodělých (významných) pisni všech slovanských národů. Gre torej za zbornik narodnih, ponarodelih (znanih) pesmi vseh slovanskih narodov.

Kuba je seveda obiskal tudi mnoge slovenske kraje, pomagal pa si je tudi z nekaterimi zasebnimi zbirkami narodnih pesmi ter tiskanimi izdajami Josipa Kocijančiča, Janka Žirovnika in Franja Kuhača. Tako je leta 1890 izšel že sedmi zvezek njegove zbirke, ki prinaša povsem slovensko gradivo. Besedila mu je v češčino prevedel Bohumil Dadourek. Celotna zbirka obsega 123 slovenskih narodnih in ponarodelih pesmi.

V Adlešičah ali Adlešičih
V starih matičnih zapisih, kjer najdemo podatke o rodbini Jurija Adlešiča, se ime njegove vasi zapisuje kot Adlešiče (nemško: Adleschizh). Ta stara župnija s cerkvijo sv. Nikolaja je obsegala vasi Adlešiče, Vrhov(i)ce, Dolen(j)ci, Goren(j)ci, Fučkov(i)ci, Pribin(i)ci, Beden(j), Sela, Tribuče in Marindol.

Vas leži ob reki Kolpi, v času Jurijeve mladosti, ko jo je obiskal Kuba, pa je štela 23 hiš.

Prizadevni češki zbiratelj je v Adlešičih zapisal vrsto narodnih melodij, peterico pa je uvrstil v svoj zbornik. Spored pevcev je bil očitno raznolik, saj se mešajo pesmi, znane po vsej Sloveniji, s tistimi, ki so značilne le za te kraje. Poglejmo naslove: Od kod si dekle ti doma? (Odkud jsi divko rozmilá?), Lep je vrtec ograjen(Zahrádka je hrazená), Solnce čez hribček gre (Slunce již vycházy), Vse tičice lepo pojo (Všichni ptáci krasne pěji) in še V ovi crni gori (V ovom čérnem lese).

Po Kubovi zaslugi so te pesmice iz Adlešičev spoznali tudi v drugih slovanskih deželah, saj je bila zbirka v tistih časih zelo popularna.

Novo zanimanje
Dobrega četrt stoletja pozneje pa so bili Adlešiči spet v središču pozornosti raziskovalnega sveta. Po Čehu Kubi se je tamkaj znašla Rusinja Jevgenija Edvardovna Linjova. Jevgenija, z dekliškim priimkom Papric, se je rodila v Brest-Litovsku 9. januarja 1854. V mladosti se je preživljala kot operna pevka. Poročila se je z inženirjem Aleksandrom Linjovom, ki je bil zaradi revolucionarnih dejavnosti strpan v zapor. V času, ko je Ludvik Kuba izdal slovenski zvezek svojega zbornika (1890), je Linjov pobegnil v London. Tudi žena je odšla za njim in leta 1892 sta oba odplula v Ameriko. Žena se je tudi tam odrezala s svojim glasbenim delom. Spoznala pa je tudi najnovejšo pridobitev tedanjega časa - fonograf, napravo za snemanje zvoka. Zakonca sta se potem leta 1896 vrnila v Rusijo, kjer je Jevgenija leto pozneje naredila več zanimivih posnetkov tamkajšnjega petja.

Radovednost pa jo je vlekla še v druge dežele. Po štirih letih snemanja v Rusiji je zato leta 1903 zašla še v Ukrajino, Kavkaz in končno tudi v dežele Avstro-ogrske. V današnji Sloveniji in Hrvaški je posnela 120 pesmi.

Linjova na slovenskih tleh
Kot mnoge tuje turiste starih in sodobnih časov je tudi Rusinjo Linjovo v naše kraje privabil Bled. Obiskala ga je leta 1913, potem ko so zdravniki njenemu možu svetovali, naj sezono preživi v tem znanem letoviškem in zdraviliškem kraju. O tem sama pripoveduje: "To poletje me je usoda slučajno zanesla v domovino Slovencev, v prelepo Kranjsko na jugozahodu Avstrije."

Na Bled torej ni pripotovala iz zbirateljskih ali snemalskih nagibov, pač pa le zaradi počitnikovanja. S sabo je vseeno ponesla svoj fonograf. Ko je navezala stik s tamkajšnjim kaplanom, ji je ta preskrbel vrsto domačinov, ki so ji zapeli narodne pesmi. Odzvali so se tudi železniški delavci ter nekateri posamezniki in skupine iz blejske okolice.

V Ljubljano in Belo krajino
Po obisku Bleda se je Linjova podala še v Ljubljano, kjer je tudi hitro navezala stike. Na pobudo enega izmed znancev pa je konec poletja obiskala še v Belo krajino, ki je bila takrat, pred odprtjem proge, še zelo odmaknjena od preostalega sveta. Že vožnja do tja je zahtevala precej napora.

Linjova pripoveduje: "Iz Ljubljane smo prispeli po železnici do postaje Rudolfsvert (Novo mesto, op. avtorja), od tam pa smo se šest ur vozili v poštni kočiji do Črnomlja. Tam sem se seznanila z zelo simpatično učiteljico ljudske šole iz vasi Vinica, Leopoldino Bavdek. Tudi ona je rada pela ljudske pesmi Kranjske in zbirala starinske vezenine. Takoj sva našli skupno zanimanje."

Linjova je nekaj pesmi posnela že v Črnomlju, nato pa se je skupaj z novo znanko odpravila v Vinico, kjer je posnela kakih trideset pesmi.

Tudi tam je hitro navezovala stike in med njenimi znanci se je znašel tudi Jurij Adlešič, ki je po znamenitem katoliškem shodu prebival v domačih krajih. Linjova se ga spominja: "V tisti vasi (misli seveda Vinico, op. avtorja) sem srečala dr. Adlešiča, ki je bil po rodu iz vasi Adlešiči, in on je nenavadno hitro in energično pripravil tam snemanje, zbral veliko skupino mladine, najprej deklet, potem pa še fantov."

Rusinja Jevgenija Linjova je po vrnitvi v domovino pripravila obširen referat z naslovom Popotovanje na Kranjsko poleti 1913.

Svoje besedilo je 29. novembra 1913 predstavila v etnografskem odseku Ruskega geografskega društva v Sankt Peterburgu, zatem pa še po novem letu, 28. januarja 1914, na zasedanju glasbeno-etnografske komisije etnografskega odseka Društva ljubiteljev prirodoslovja, antropologije in etnografije na Univerzi v Moskvi. Ob tej priložnosti je zapisala: "Nepopolni trije meseci, ki sem jih tam preživela, so bili prekratki za posebno raziskavo nove dežele malo znanega jezika. Toda določeni vtisi, ki sem jih doživela, in nekatere strani življenja so tako zanimive, da štejem za svojo moralno dolžnost, da jih posredujem in povem o tem, kar sem videla in izvedela."

Nadaljevanje sledi prihodnjič.