V državi, ki jo vodi svinja, so vsi prašiči vertikalno mobilni in ostali smo naj***li, dokler se ne spravimo skupaj. Ne zato, da bi Zmagali, ampak predvsem zato, da ne Zgubimo Popolnoma.
No, toliko o Objektivnem Novinarstvu. Pod mojim podpisom se ga niti ne trudite iskati - pa tudi drugod ne, če smo že pri tem. Z morebitno izjemo športnih izidov in poročil z borze Objektivno Novinarstvo ne obstaja. Že sama besedna zveza je naduto protislovje.
V očeh vsega sveta smo postali nacipošast, narod nasilnežev in pankrtov, ki raje pobija, kot živi v miru. Nismo samo Kurbe za moč in nafto, temveč ubijalske kurbe s sovraštvom in strahom v srcih. Človeški izmečki smo, in kot take nas bo sodila zgodovina. Umaknite se nam s poti, ali pa vas bomo pobili. Kdo voli za te lažnive drekače? (…) Poščijem se na te nacije. In prestar sem, da bi me skrbelo, ali jim je to všeč ali ne.
S halucinogeni prepojene dogodivščine Hunterja S. Thompsona so navdihnile enega od ključnih romanov 20. stoletja, ikonoklastična nepokorščina oblasti pa je iz njega naredila vzor generaciji, ki ji upornikov že tako ali tako ni manjkalo.
“Ko stvari postanejo čudaške, gredo čudaki med profesionalce”
Dr. Thompson (svoj doktorat iz božanskosti je naročil po pošti) se je v zgodovino zapisal predvsem kot ključna figura v ameriškem novinarstvu 60. in in 70. let: če so bili Tom Wolfe in “ortodoksni” zagovorniki t. i. novega časnikarstva zgolj opazovalci, je šel sam korak dlje. Krstil in iznašel je “gonzo novinarstvo” in se, namesto da bi o dogajanju le poročal, vanj (z neverjetno količino LSD-ja v krvi in oborožen s safarskim jopičem, polnim pijače in orožja) tudi zagnal. Prepričan je bil, da spoštljivi in nepristranski ton, ki je bil norma takratnega novinarstva, ni drugega kot manifestacija banalnosti in dvoličnosti cele družbe.
“Resnica nikoli ne pride na dan v delovnem času, med deveto in peto”
Ker se ni mogel (ali hotel) prilagoditi kalupu dela v kakršni koli ustanovi ali uredništvu, je “svoj glas” – nekaj najbolj inovativnega v sodobni ameriški literaturi – deset let iskal na lastno pest. Novinarski kruh si je začel služiti z nekonvencionalnimi portreti preprodajalcev, hipijev, klošarjev in priseljencev. Če so bili citati, ki naj bi jih navedel v člankih, preveč dolgočasni, si je izmislil druge. Če pokrajina ni bila dovolj slikovita, se je to dalo popraviti. Domišljijo je imel za ravno toliko verodostojen vir kot dejstva; prekršil je vsako pravilo novinarstva in si na uredništvu New York Timesa prislužil vzdevek njihovega “uradnega norca”. Če je pisal o politikih, jih je prikazal kot lopove ali šarlatane, še najraje kot oboje naenkrat. Še posebej velik trn v peti mu je bil Richard Nixon, ki ga je med predsedniško kampanjo l. 1968 označil za “suroveža, ki bi ga bilo treba iztrebiti”, ker “nagovarja volkodlaka v nas”.
Thompsonova prva knjiga, Hell’s Angels (1967), je bila izjemen primerek slikovitega novinarstva, ne pa še popolnoma “gonzo”. Da bi jo napisal, je sicer leto dni preživel z zloglasnimi motoristi, a se je z majhnimi “triki” od njih tudi distanciral – namesto Harleyja Davidsona je imel motor BSA, prav tako pa se je odpovedal “uniformi” črnega usnja.
Sožitja s Hell’s Angels je bilo konec v trenutku, ko so ti posumili, da pisatelj zaradi njih služi, in zahtevali svoj delež denarja. Thompson je bil brutalno pretepen, a je kljub temu izdal knjigo, v kateri je tolpo odpisal kot “pomilovanja vredno” in strahospoštovanje, ki ga uživa v družbi, pripisal Američanom, ki so iz motoristov naredili hudobce mitoloških razsežnosti. Silni uspeh knjige mu je odprl vrata še tistih uglednih revij, ki so do takrat nanj gledale zviška.
"Odbita" politična kampanja, ki se je skoraj obnesla
Leta 1970 je izšel legendarni članek The Battle of Aspen, prva iz serije njegovih slavnih objav za The Rolling Stone. Če gre verjeti anekdoti, je na njihovo uredništvo v San Franciscu vkorakal s šesterčkom piva pod pazduho in razglasil, da bi rad pisal o svoji kanditaturi za šerifa okrožja Pitkin v Koloradu. Pod sloganom “Freak Power” je obljubljal dekriminalizacijo drog, prepoved gradnje visokih stolpnic, ki bi ovirale pogled na gore, in preimenovanje Aspena v “Fat City”, češ da bi to odvrnilo tuje vlagatelje. Na volitvah je sicer izgubil - a z manj kot 500 glasovi zaostanka za svojim republikanskim nasprotnikom.
“Obdobje gonzo” je torej nastopilo z objavo že omenjenega “potopisa”, Strah in groza v Las Vegasu, v katerem se novinar iz komentatorja dokončno prelevi v igralca manične tragikomedije svojega časa. Knjiga, ki je zrasla iz dveh dolgih člankov za Rolling Stone, je bila poskus umestiti radikalni aktivizem in kulturo mamil 60. let v kontekst prevladujoče ameriške izkušnje tistega časa. Raziskuje zamisel, da je bilo leto 1971 prelomno leto v hipijevski kulturi in kulturi mamil v Ameriki, ko je protikulturno gibanje izgubilo svoj pomen, nedolžnost in optimizem, zaradi česar se je vse skupaj prevesilo v cinizem. V romanu anarhična glavna junaka ponižujeta, zlorabljata in uničujeta simbole ameriškega potrošništva in pretiranega izobilja, Las Vegas pa je simbol za vse, kar je v Ameriki pokvarjenega in dekadentnega.
"V zaprti družbi, kjer so vsi krivi, je edini zločin to, da te ujamejo"
Na stara leta je Thompsona zasenčil kult lastne osebnosti; marginaliziralo ga je to, da je ostal nespremenjen v času, ko se je “njegova” generacija - ljudje, ki so nekoč opletali s sloganom “seks, droge in rokenrol” - ukvarjala z vprašanji zemljiških davkov, zdravstvenega zavarovanja in podobnim. Predstava, ki jo je javnost imela o njem – zapit in zadrogiran momljajoč kritik ostrega jezika s pilotskimi očali in cigareto v kotičku ust –, je postala stripovska karikatura. In to dobesedno: Stric Duke, junak v stripu Doonesbury Garryja Trudeauja, je bil narisan po Thompsonu, kar možu samemu ni bilo niti najmanj všeč. “To, da iz tebe naredijo risanko, ni ravno sinonim za uspeh,” se je pritožil v nekem intervjuju v osemdesetih.
Novinarji, ki so ga obiskali v njegovi koči v Koloradu (tja se je preselil v šestdesetih, da bi lahko nemoteno živel v svojem anarhičnem redu), so kmalu videli, da bi bil vsak poskus držati njegov tempo uživanja substanc samomorilski. E. Jean Carroll v pisateljevi biografiji dokumentira povprečen dan: 15.00 - vstane. 15.05 - Chivas Regal in jutranji časopis, cigarete Dunhill. 15.45 - kokain. 15.50 - še ena merica Chivasa, cigarete Dunhill. 16.15 - kokain. 16.54 - kokain. 17.05 – kokakin ... 21.00 – začne resno snifati kokain. 22.00 – LSD. 23.00 – Chartreuse (francoska žgana pijača, op. n.), kokain, trava. 23.30 - kokain itd. itd. ... Od 12.05 do 6.00 - Chartreuse, kokain, trava, kava, Heineken, cigarete iz nageljnovih žbic, grenivke, cigarete, pomarančni sok, gin, pornografski filmi.
Poslednja zavesa
20. februarja 2005 je Thompson vse skupaj končal s pištolo, kakršno je imel od nekdaj pri sebi - Smith and Wesson 45. Svoje poslovilno sporočilo je naslovil Nogometne sezone je konec: “Konec iger. Konec bomb. Konec hoje. Konec zabave. Konec plavanja. 67. To je 17 let čez 50. 17 več, kot sem jih kdaj hotel ali potrebaval. Dolgčas. Ves čas sem pasji. Ni zabavno – za nikogar. 67. Postajaš pohlepen. Obnašaj se svoji visoki starosti primerno. Sprosti se – Tole ne bo bolelo.”
Hunterjev pogreb je dal nov pomen besedni zvezi “spektakularen odhod” – njegov pepel so izstrelili iz topa.
Ana Jurc
V državi, ki jo vodi svinja, so vsi prašiči vertikalno mobilni in ostali smo naj***li, dokler se ne spravimo skupaj. Ne zato, da bi Zmagali, ampak predvsem zato, da ne Zgubimo Popolnoma.
No, toliko o Objektivnem Novinarstvu. Pod mojim podpisom se ga niti ne trudite iskati - pa tudi drugod ne, če smo že pri tem. Z morebitno izjemo športnih izidov in poročil z borze Objektivno Novinarstvo ne obstaja. Že sama besedna zveza je naduto protislovje.
V očeh vsega sveta smo postali nacipošast, narod nasilnežev in pankrtov, ki raje pobija, kot živi v miru. Nismo samo Kurbe za moč in nafto, temveč ubijalske kurbe s sovraštvom in strahom v srcih. Človeški izmečki smo, in kot take nas bo sodila zgodovina. Umaknite se nam s poti, ali pa vas bomo pobili. Kdo voli za te lažnive drekače? (…) Poščijem se na te nacije. In prestar sem, da bi me skrbelo, ali jim je to všeč ali ne.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje