Če nam je Botticellijev konec poznan do dneva natančno, pa je manj jasen datum rojstva, ki ga umetnostni zgodovinarji umeščajo med marec leta 1444 in marec leto pozneje. Rodil se je kot Alessandro di Mariano di Vanni Filipepi očetu strojarju, ki je imel še sedem otrok. Ljubkovalni vzdevek Botticelli se ga je prijel pozneje, nanj pa se verjetno prenesel od starejšega brata, ki so ga zaradi njegove okrogle postave klicali Botticello – sodček.
Botticelli je živel v obdobju, ko je svež veter renesanse dobival svoj zagon in počasi previharil italijansko umetnost. Zibka vseh teh svežih likovnih in arhitekturnih idej ter humanistične misli so bile Firence in prav v teh je bivala tudi Botticellijeva družina. Leta 1464 so imeli dovolj kapitala, da so si kupili hišo v območju, ki je danes znano kot Via della Porcellana, nedaleč stran od cerkve Ognissanti. Z nekaj vmesnimi izjemami (med letoma 1481 in 1482 je delal za papeža v Rimu) je slikar prav tu ustvarjal in živel vse do svoje smrti leta 1510.
Zgledovanje pri drugih in izoblikovanje lastnega sloga
Kot marsikateri slikar tistega časa je tudi Sandro začel najprej kot vajenec v zlatarski delavnici, preden se je posvetil študiju slikarstva. To se je zgodilo na začetku leta 1460, ko je vstopil v delavnico takrat verjetno najvplivnejšega slikarja v Firencah, Fra Filippa Lipija. Slikarski slog tega karmeličanskega meniha je razumljivo imel pomemben vpliv na Botticellijevo delo. Pri Lippiju, dediču sienske šole, se je naučil čistih linij, radovedno pa pogledoval tudi k drugim umetnikom, kot so Fra Angelico, Antonio in Piero Pollaiulo – tudi v njuni delavnici je preživel nekaj časa kot vajenec -, mojster anatomije Signorelli, srednjeveški ornamentiki še nekoliko zvesta Cosme Tura in Carlo Crivelli, pa tudi beneška mojstra Bellini in Giorgione. Gotovo je poznal dela številnih od teh, si sposodil njihovo tehniko in tiste pristope, ki so mu ustrezali, te pa dopolnil s svojo domišljijo.
Vse večje povpraševanje po Botticellijevem delu
Glas o Botticellijevem slikarstvu, v katerem je prepletal stare pristope in nove, vse bolj glasne renesančne zamisli, se je med florentinskimi naročniki hitro razširil. Delno gotovo tudi zaradi enega njegovih prvih naročil, in sicer podobe morilcev, ki so leta 1478 v florentinski katedrali ubili Guliana de' Medicija in ranili njegovega bratranca Lorenza. Naslikal jih je obešene za vrat v stavbi poleg Palazze dell Signoria, njihove pomočnike pa obešene za noge.
Njegova najbolj produktivna leta so bila tista v 80. letih 15. stoletja. Še pred odhodom v Rim se je uveljavil kot eden najbolj zaželenih slikarjev, po papeževem naročilu pa se je njegov sloves le še povečal. Takrat so nastala tudi njegova najslavnejša profana dela, kot so Pomlad, Venera in Merkur ter Rojstvo Venere.
Pozna leta v znamenju strahu pred prelomom stoletja
Vasari v svojih slavnih 'Življenjih' Botticellija uvršča med goreče Savonarolove privržence. Fanatični mehih, ki se je pojavil sredi burnega časa, ko so po smrti Lorenza Veličastnega njegovega naslednika Pierra Medičejca pregnali iz Firenc, si je sicer pridobil kup privržencev, a leta 1498 je dočakal konec na grmadi. Pravzaprav o tem obdobju Botticellijevega življenja ne vemo veliko.
Politična in religiozna kriza 90. let 15. stoletja je nedvomno vplivala na Botticellijevo pozno delo, saj se je posvečal predvsem votivnim podobam in majhnim oltarjem, v njih pa je v celoti prevladala sakralna motivika. Večjo strogost opazimo tudi v njegovem slogu. Vendar pa bi bilo pripisovanje te spremembe zgolj vplivu, ki ga je imel nanj Savonarola, kakor navaja Vasari, prehitro in preveč poenostavljeno. Slavni avtor slikarjeve biografije piše, da ga je zanemarjanje svojega dela privedlo do upada naročil in priljubljenosti med florentinskimi naročniki. Vendar je treba Vasarijeve besede obravnavati s pazljivostjo. Botticelli si je prav v tistem času kupil hišo in zemljo na podeželju, kar kaže, da je bil dobro situiran. Prav tako je nadaljeval delo tudi po letu 1500, kar dokazujejo številni dokumenti, pa tudi ohranjena dela (čeprav številčno skromna). Njegovi naročniki so bili tako zagovorniki kot nasprotniki Savonarole, kar kaže na to, da se vendarle ni tako strastno zavezal eni sami strani.
A kot rečeno, je imel čas konca 15. stoletja gotovo močan vpliv na Botticellijevo delo, vendar je treba razlog za to iskati tudi v duhu časa ob približujočem se letu 1500, letnici, za katero so mnogi takrat verjeli, da prinaša konec sveta, apokalipso. Pravzaprav zaznamo strah v opusih številnih Botticellijevih sodobnikov, naj omenimo le Dürerja in njegove grafične cikle Kristusovega pasijona.
Zadnje počivališče na pokopališču Ognissanti
Leta 1504 je bil Botticelli eden izmed članov komisije, ki je odločila, kam postaviti Michelangelovega Davida. Eden glavnih mojstrov visoke renesanse je ravno doživljal svoj vrhunec, ko se zgodnjerenesančni utrjevalec poti počasi poslavljal. O zadnjih dneh Botticellijevega ni veliko znanega. Vemo, da je umrl 17. maja 1510, pokopali pa so ga na pokopališču Ognissanti.
Stoletja po slikarjevi smrti so bila do njegove umetnosti bolj ali manj brezbrižna. Šele v 19. stoletju so se nad njegovim delom znova navduševali angleški prerafaeliti in Botticelli se je počasi uvrstil med osrednje umetnike središča renesančne umetnosti 15. stoletja.