Osmerokotni prstan, ki je bil po naročilu nemškega cesarja Friderika II. na jugu Italije v bližini Barija končan okoli leta 1240, je danes ena redkih prič o srednjeveški trdnjavski arhitekturi, kar je le eden od razlogov, da si je leta 1996 prislužil zapis na Unescovo listino svetovne kulturne dediščine.

Če si umetnostni zgodovinarji še danes belijo glave, s kakšnim namenom je dal Friderik II. zgraditi to sijajno arhitekturo, pa je nedvomno, da zrcali cesarjevo razgledanost, njegovo ljubezen do filozofije, astronomije in geometrije. Da zasnova celote še zdaleč ni bila prepuščena naključju, priča že sam osmerokotni tloris stavbe, ki jo na vsakem vogalu krasijo še dodatni oktogonalni stolpi. Osmerokotno zasnovo lahko razlagamo kot orienatslko-antični simbol za popolnost vesolja, navezuje pa se tudi na srednjeveško tradicijo cesarske litrugije, saj posnema obliko krone. Osmerokotni tloris seveda v zahodni umetnosti ni bil novost, čeprav ga običajno omenjamo pri sakralni arhitekturi, kot sta San Vitale v Raveni in njegova naslednica Palatinska kapela v Aachnu.

Od lovskega dvorca do zapora
Morda je najbolj razširjena teorija o funkciji stavbe ta, da je služila kot lovski dvorec. Veliko pa jih njen namen povezuje prav z astronomsko in matematično zasnovo. Če ne vemo, kaj si je pri gradnji zamislil Friderik, pa je toliko bolj znana nadaljnja usoda stavbe. Dvorec je bil nenaseljen, namenjen zabavam in slavjem, večinoma je služil kot zapor in bil svoj čas tudi zatočišče pred kugo.

Oživljanje antičnega Rima
Ko se je Castel del Monte, ki se dviguje kar 25 metrov nad zemljo, še ponašal z vsem svojim sijajem, so njegove dvorane prekrivali mozaiki in intarzije, rebra obokov in kapiteli v posameznih sobanah so žareli v barvnih poslikavah, celoto pa je razgibala še cela vrsta antikizirajočih elementov - od kapitelov, konzol v obliki telamonov, kanelirani stebrov do rimske edikule nad vhodom na pročelju dvorca. Dvorec, ki so mu v raznih roparskih pohodih skozi stoletja slekli bogato okrasje, se je vsekakor ujemal s Friderikovim kulturnim programom, da bi ponovno oživil antični Rim.

Potem ko je bil dvorec več stoletij povsem opuščen, ga je leta 1876 italijanska vlada odkupila za 25.000 lir in ga začela 1928 tudi restavrirati.

Maja Kač