Tega dne so namreč umrle sanje o izdajanju prvega slovenskega kulturnega tednika, ki so mu njegovi prizadevni snovalci dali poetično ime Slavinja.

Nenavadni varuh slovenskega jezika
Novico o tem, da je njihov priljubljeni škof Avguštin Gruber iz Ljubljane prestavljen v Salzburg (po slovensko tudi Solšperg ali Solnograd), so verniki ljubljanske škofije sprejeli z veliko žalostjo. Mož je, čeprav po rodu trden Nemec, med svojim ljubljanskim službovanjem govorici domačega prebivalstva posvetil toliko pozornosti, da se je po tej svoji lastnosti bistveno razlikoval od nekaterih tamkajšnjih škofovskih predhodnikov.

Dunajčan Avguštin Gruber je stolni sedež v Ljubljani zasedel 10. novembra 1816. Slovenski učenjak Jernej Kopitar ga je ob tem imenovanju nekemu drugemu slovenskemu razumniku, Žigi Zoisu, opisal kot "najprevidnejšega prilagodljivca". Novi škof pa je to očitano lastnost (slabost?) izrabil slovenskim vernikom v prid. Takoj se je namreč začel učiti slovenščine in je že nekaj mesecev po svojem prihodu v Ljubljano posebno pozornost posvetil tamkajšnjemu liceju (gimnaziji), kjer je bila ustanovljena stolica za slovenščino. Pouk je februarja 1817 prevzel 27-letni profesor, sicer pa duhovnik Franc Metelko, potem ko je izpadel drugi znani kandidat, pesnik Valentin Vodnik.
Metelko je imel kot šenklavški kaplan, bogoslovni spiritual in ekonom, predvsem pa navdušen Slovenec, na škofa toliko vpliva, da je ta kaj kmalu dobro govoril in uradoval po slovensko. Po petih letih je v slovenščini tudi že lahko samostojno pridigal. Naključje je hotelo, da se je to zgodilo ravno na Breznici leta 1821. To je bila po novem rojstna župnija Franceta Prešerna. Ko se je Prešeren leta 1800 rodil, je namreč Vrba spadala še v faro Rodine. V času njegovega ljubljanskega šolanja so na bližnji Breznici zgradili novo cerkev in tjakaj prenesli tudi sedež župnije. Slovesen blagoslov novega svetišča je bil jeseni 1821, ravno tedaj, ko je France Prešeren že moral odpotovati na Dunaj (hodilo se je peš, kakih štirinajst dni), kjer je želel študirati pravo. Tako ni mogel prisluhniti pridigi človeka, ki je z vpeljavo slovenskega šolskega pouka vplival tudi na njegovo spoznavanje domačega jezika.

Avguštin Gruber je v naslednjih dveh letih po slovensko pridigal tudi v drugih župnijah svoje škofije. "Serčna ljubezen do naroda, tiste dežele, v kteri so živeli, je stariga na Nemškim rojenega gospoda spodbodla, de so se njegovega jezika naučili. Nej bojo ta gospod vsim tistim lep izgled, ki se našiga jezika strašijo in mislijo, de se ga ni moč naučiti," je na Gruberjev primer pozneje zgovorno spomnil knjižničar Jurij Kosmač.

Metelkov krog
Gruberjev učitelj slovenščine, Franc Metelko, rojen 14. julija 1789 v župniji Šentjernej na Dolenjskem, je po novi maši septembra 1814 najprej služboval kot kaplan v Gorjah pri Bledu. A je že po letu dni postal katehet v ljubljanski stolnici. Od maja 1815 do velike noči 1817 je bil tudi hišni gospodar in duhovni voditelj v bogoslovnem semenišču. Zaradi svojih prizadevanj je bil 14. februarja 1817 imenovan za profesorja slovenščine na novoustanovljeni stolici za slovenski jezik, ki je začela delovati na ljubljanski gimnaziji (liceju). Dne 16. aprila je začel predavati. Poleg rednih slušateljev, dijakov in bogoslovcev so pouk pri njem obiskovali tudi nekateri zunanji interesenti. Med njimi je že takoj na začetku v šolskem letu 1817/18 najbolj izstopal mladi Andrej Smole, sin bogatega ljubljanskega trgovca, ki se je potem s slovenskim slovstvom, čeprav ne kot ustvarjalec, posredno ukvarjal vse do svoje smrti leta 1840.

Med Metelkovimi običajnimi slušatelji - v prvem letniku jih je bilo 17- najdemo imena, ki so pozneje pomenila cvet slovenskega pesništva in proze. To sicer ni nič posebnega, saj so se tedaj lahko šolali le najbolj nadarjeni mladeniči, ki se potem niso odlikovali le pri svojem poklicnem delu, temveč tudi v narodnopolitičnem, gospodarskem in političnem delovanju. France Prešeren, Matija Čop, Anton Martin Slomšek in Blaž Potočnik so le nekateri izmed njih.

Pesniški "karbonarji"
Večina dijakov iz šestletne gimnazije je študij nadaljevala še v dveh razredih filozofije, potem pa so jo nekateri mahnili na Dunaj, drugi pa so večinoma ostali v ljubljanskem bogoslovju. Tamkaj se je ravno v času po ljubljanskem kongresu, ki je od januarja do maja 1821 potekal v Ljubljani, zbrala peščica bogoslovcev, ki so se še posebej posvetili slovenskemu jeziku. Duša tega kroga je bil mladi Belokranjec Jurij Grabrijan, ki je za svoje zamisli kmalu pridobil še nekaj študijskih tovarišev.

Sestajali so se na slovstvenih in političnih pomenkih, se vadili v slovenskem govorništvu in osnovali poseben časopis, ki ga je potem od sobe do sobe raznašal eden izmed njih. Njihovo delovanje se je preostalim slušateljem v bogoslovju zdelo nekako "prevratno", zato so jih označili kar za "karbonarje", to pa so bili v tistem času najnevarnejši sovražniki avstrijske države. Karbonarstvo kot gibanje mladih Italijanov za osvoboditev in združitev v samostojno državo je bilo trn v peti tudi avstrijski državi, ki je zasedala velik del italijanskega ozemlja in revolucionarje obsojala ter trpala v ječe.

Tudi znani pisatelj Silvio Pellico je bil deležen take usode. Leta 1822 je bil obsojen na smrt, pozneje pa mu je cesar Franc prvi kazen znižal na petnajstletno ječo. Kazen bi moral prestajati v najzloglasnejšem zaporu Spielberg na Moravskem. Pri vožnji z vozovi čez slovensko ozemlje so se ustavili tudi v Ljubljani in prenočili na gradu. Ob tem postanku je bil Pellico deležen obiska ljubljanskega mestnega tajnika, karbonarskega simpatizerja, česar se je pozneje spomnil v svoji znameniti knjigi Moje ječe (Le mie prigioni). Karbonarstvo je našlo nekaj somišljenikov tudi med slovenskimi ljudmi.

Gruberju v slovo
Avguštin Gruber je bil za salzburškega škofa imenovan že aprila 1823, potem pa se je počasi pripravljal na selitev. Pesniški krog njegovih častilcev mu je v slovo pripravil posebno presenečenje. Tako je v petek 9. januarja 1824 nemški Illyrisches Blatt (Ilirski list) na naslovni strani prinesel pesem "Hvale polni občutljeji ob odhodu premilostljiviga gospoda Avguština, velciga škofa, iz Ljubljane v Solšperg".

Nepodpisani pesnik je bil bogoslovec Jurij Grabrijan iz druščine poznanih semeniških "karbonarjev". Grabrijan toži: "Od njih ločit se, -Njih zgubiti! Se nam iz žalnih src glasi…… Jokali bomo,- vzdihovali. Ker nam brez Vas ni nič sladko…" Gruberja imenuje z izrazi "oče, premili varh, naše blažene sreče vir …" Vse te časti si je Gruber prislužil zaradi svojega odnosa do slovenščine in podpore njenemu pouku na liceju in v bogoslovnici.

Teden dni zatem je bila pesem v čast Gruberju objavljena tudi v nemškem prevodu. Zanj naj bi po nekaterih ugotovitvah poskrbel mladi dunajski študent prava France Prešeren. Grabrijan in Prešeren sta se spoznala že v gimnazijskih letih in kot Metelkova učenca ter ljubitelja poezije skupaj skovala nekaj pesmi. Grabrijan je napisal slovensko različico, Prešeren pa je poskrbel za njen nemški prevod. Po Prešernovem odhodu na Dunaj sta pesnila vsak po svoje, obdržala pa sta pisemske stike.

Še druga žarišča ljubiteljev slovenščine
Grabrijanov krog v ljubljanskem bogoslovju pa ni bila edina druščina, ki se je zanimala za prebujenje domačega jezika. Tukaj so bili še razni študentje in izobraženci, ki pa se takrat še niso javno izpostavljali s svojimi objavami v tisku.

Vsekakor pa je pozornost v Gruberjevi dobi službovanja vzbudil tudi že prvi slovenski sonet, ki ga je leta 1818 v Ilirskem listu objavil pozneje tako znani Jovan Vesel - Koseski.
Po Gruberjevem odhodu se je leta 1824 zbrala tudi posebna druščina, ki so jo predstavljali trije mladi duhovniki: Janez Cigler, 32-letni duhovnik in kurat na ljubljanskem gradu (kjer se je dodobra spoznal tudi s karbonarji in bil zatožen, ker jim je posojal knjige), in že upokojeni duhovnik Franc Ksaver plemeniti Andrioli ter mladi kaplan Ignacij Holzapfel. Ker na Slovenskem tedaj ni bilo nobenega slovstvenega lista, se jim je zdelo najprimerneje, da za razvoj in razširjanje slovenščine, slovenstva pa tudi slovanstva najprej poskrbijo po tiskovni poti.

Prvo dejanje - prošnja ljubljanski deželni vladi
Na izdajanje samostojnega slovenskega časopisa v letu 1824 seveda ni bilo mogoče računati, zato so prijatelji prišli na odlično zamisel. V Ljubljani je že izhajal nemški Laibacher Zeitung, ki je ob petkih prinašal tudi posebno prilogo, imenovano Illyrisches Blatt (Ilirski list). Tudi nov slovenski list bi lahko izhajal na tak način, in sicer vsak torek v tednu na polovici tiskarske pole, to je na osmih straneh. O tem so se pomenili s posebnim tiskarjem in urednikom Laibacher Zeitunga ter začasno dobili zadovoljiv odgovor. To jih je opogumilo, tako da so se ob koncu poletne vročine, 9. septembra 1824, obrnili na deželno vlado s prošnjo, naj jim dovoli izdajati pravi Ilirski list, tak torej, ki bo pisan v slovenskem jeziku (dobesedno pravijo: v slovanskem jeziku, in sicer v kranjskem narečju).

Predstavili so se kot družba nekaterih svetnih duhovnikov, ki naj bi se še povečala. List naj ne bi bil politične, temveč le znanstvene narave, v korist in zabavo Kranjcem, in bi pripomogel k oblikovanju kranjskega jezika. Imenoval naj bi se Slavinja, izhajati pa naj bi začel z začetkom leta 1825. Pod prošnjo so se podpisali Johann Ziegler, Xaver v. Andrioli in Ignaz Holzapfel.

Brez težav na seji deželne vlade – gubernija v Ljubljani
Teden dni po napisani prošnji je o vlogi duhovniške trojice odločala deželna vlada, ki je dopis prejela 11. septembra. Glavni referat je imel svetnik, ljubljanski stolni kanonik Jurij Mayr. Po njegovem mišljenju ni bilo nobenega zadržka za to, kar prosi podpisana trojica: "Ker hoče list samo deželni jezik gojiti, ne pa obdelovati politične predmete in prinašati dnevne dogodke in mu je namen samo literaren, namreč pouk in zabava, se časopis brez vsakega zadržka lahko dovoli." Predlagal je, naj cenzuro prevzame književni revizor, profesor in prav tako duhovnik Jurij Pavšek.

Navzoči vladni (gubernijski) svetniki so soglašali z Mayrjevim poročilom in sklenili poslati vabilo cenzorju Pavšku. Sestavili so ga še istega dne, priložili pa so mu tudi prošnjo duhovniške trojice. Književni revizor Jurij Pavšek ni imel pomislekov, vendar je potreboval dolgo časa, da jim je odgovoril. Po treh tednih je zapisal, da "sprejme z največjo uslužnostjo ta posel, ako gubernij pričakuje, da ga bo opravljal z največjo zanesljivostjo".

Prvi pomisleki
Deset dni za Pavškovim odgovorom, ki ga je vlada prejela 14. oktobra, je nov slovenski tednik zopet prišel na dnevni red. Tako so 21. oktobra svetniki prisluhnili pomislekom, ki jih je izrazil svetnik Mayr, torej tisti, ki mesec dni prej ni videl ovir za izdajanje Slavinje. Mayr se je namreč začel sklicevati na neki star dvorni dekret, po katerem bi morali vse pomembne spise dati v pregled tudi dunajski cenzuri. Sklepal je: "Ker je periodičen časopis po svoji politični in religiozni tendenci vsekakor važen pojav, je treba predložiti prošnjo omenjenih prosilcev najvišjemu policijskemu in cenzurnemu dvornemu uradu. Prošnja naj se priporoči v ugodno rešitev ker je 1.) dobro mišljenje urednikov porok za vsebino in 2.) ker bo študij slovanskega jezika, ki pridobiva vedno več ljubiteljev, s pogostejšimi članki te vrste, kakršnih doslej ni bilo dosti, neoporečno veliko pridobil."

S tem mnenjem so se strinjali tudi drugi svetniki. Po končani seji so tako dvornemu policijskemu in cenzurnemu uradu na Dunaju poslali tri spise: prošnjo snovalcev Slavinje, Mayrjevo poročilo in privoljenje cenzorja Pavška.

Neučakani Slomšek
Tistega leta je bil med novomašniki tudi mladi Anton Slomšek, ki se je tedaj tudi že ukvarjal s pesništvom. Tudi on je bil navdušen nad slovenščino in je med šolanjem v celovškem bogoslovju dosegel, da je smel za svoje študijske tovariše prirejati posebne tečaje za učenje tega jezika. Že prej, v času kratkega šolanja v Ljubljani, ki ga je sicer opravljal le pol leta, se je srečal s podobnimi mladeniči z gimnazije in iz bogoslovja, med drugim tudi s Prešernom, ki je bil njegov sošolec. Slomšek se je v tistem času tudi seznanil s pesništvom. Navezal je celo pismene stike s svojim bivšim profesorjem Metelkom.

Metelko je sprva predaval še na osnovi Kopitarjeve slovenske slovnice, a je do leta 1824 pripravil tudi že gradivo za svoje tovrstno delo. Ko je Slomšek to izvedel, kar ni mogel čakati na to, da bo knjiga izšla v tisku, pač pa je profesorja Metelka prosil, naj mu sproti pošilja posamezne tiskane, a še nevezane pole. Metelko je tako tudi storil, obenem pa celovškega navdušenca opozoril na načrtovani list Slavinja. Slomšek je sklenil sodelovati tudi tam in je profesorju poslal dve svoji pesmi, obenem pa navdušil tudi koroškega pesnika Urbana Jarnika, ki je tudi poslal svojo najnovejšo pesem Ostrovica.

Še drugi kandidati
Slomšek je leta 1824 tudi obiskal Ljubljano, na počitnicah doma pa se je poleti 1824 mudil tudi dunajski študent France Prešeren, za katerega je znano, da je imel v tistem času napisanih kar nekaj pesmi.
Prav tako pa se je s pisanjem pesmi tedaj ukvarjal tudi mladi šentjernejski kaplan Blaž Potočnik, ki je na prvi duhovniški postaji dobil navdih za svojo poznejšo veliko pesniško uspešnico Dolenjska (Pridi Gorenjc z mrzle planine), za katero je napisal tudi glasbo. Imena teh treh pesnikov dajo slutiti, da bi novo slovensko glasilo že na začetku imelo dobre sodelavce.

Novi ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf
Po dolgem poslavljanju Avguština Gruberja in še daljšem brezvladju na ljubljanskem škofijskem sedežu je bil 31. oktobra končno umeščen nov vladika ljubljanske škofije, dvainštiridesetletni Anton Alojzij Wolf. Poleg reševanja zaostankov, ki so na številnih področjih nastala zaradi menjave v vrhu škofije, in skoraj tričetrtletnega premora mu je bila že takoj dana možnost, da se izkaže tudi na področju povsem neduhovniške narave, namreč pri reševanju prošnje za izdajo novega slovenskega tednika.

V času, ko so se Ljubljančani veselili umestitve novega škofa, trije duhovniki pa nestrpno čakali na izid svoje prošnje, ki so jo oddali že pred dvema mesecema, je dopis deželne vlade z vsemi dodatki vred priromal na Dunaj. Tam pa ga tudi niso takoj vzeli v obravnavo. Na vrsti je prišel šele v prvem tednu novembra. Josef von Sedlnitzky je bil mož pri šestinštiridesetih letih. Vlogo predsednika najvišjega (dvornega) policijskega in dvornega urada je opravljal že deveto leto. Razumljivo je torej bilo, da bo ljubljansko zadevo v zvezi z izdajanjem Slavinje temeljito preučil. Ko pa se je lotil spisa, je ugotovil, da ima za pravično odločitev premalo podatkov. Potreboval bi še dodatna pojasnila.
Dne 13. novembra 1824 je tako od guvernerja kranjske deželne vlade barona Josefa Schmidburga zahteval, naj mu pošlje "podroben načrt" (nem. ein detaillirter Plan) zaprošenega tednika. Predvsem bi moralo biti točno navedeno, o čem in kako se bo v njem pisalo.

Nadalje je istega dne poslal tudi pismo ljubljanskemu vladnemu zaupniku, policijskemu direktorju Schmidhammerju. Od njega je zahteval osebne podatke o vseh treh pod prošnjo podpisanih duhovnikih. Hotel je čim več izvedeti o njihovi vernosti, vedenju, političnem mišljenju in delovanju ter o njihovih drugih razmerah in zvezah. Ker pa je šlo za duhovnike, je eno izmed pisem naslovil tudi na njihovega najnovejšega škofa Antona Alojzija Wolfa.

Po prejemu pisma iz dvorne pisarne je predsednik deželne vlade Schmidburg od podrejenih takoj (23. novembra) zahteval, naj mu preskrbijo podroben program načrtovanega tednika. Svetnik Mayr se je tako 27. novembra obrnil na Ksaverja Andriolija, naj mu pripravi gradivo. Sam pa je na seji 2. decembra poročal o Schmidburgovi zahtevi, ne da bi omenil, da je že sam pisal Andrioliju.

Andrioli s svojimi "strici" pripravi odgovor
Dejstvo, da se je vladni svetnik Mayr v zvezi s programom Slavinje obrnil na Andriolija, gre v prid domnevi, da je bil ta verjetno določen za urednika novega lista. Lahko pa ga je k temu navedel povsem praktičen razlog - Andrioli je namreč deloval v okviru stolnega župnišča, Mayr kot stolni kanonik pa tudi v njegovi neposredni bližini. Poleg njiju pa je v duhovniško druščino pri stolnici spadal tudi profesor Franc Metelko. Prav zadnji je Andrioliju z drugimi bodočimi sodelavci pomagal pri sestavi obširnega programa za nov slovenski tedenski list. Določene predvidene točke so bile namreč že dotlej sad prizadevanj in neuresničenih načrtov Metelka samega.

Za natančen opis vsebine nove Slavinje je Andrioli s sodelavci potreboval več kot teden dni.

O čem vse naj bi pisal tednik Slavinja
Za miklavževo, 6. decembra 1824, je bilo vse gotovo in v lepi pisavi se je dalo iz sicer nemško pisanega rokopisa razbrati: "Pravi član c. kr. Kmetijske družbe na kranjskem Ksav.pl. Andrioli zatrjuje tukaj, da hoče biti nameravani 'kranjski' tednik edinole literaren list; zato se ne bodo prejemale vanj nobene politične novice. Glavna tendenca mu bo izobrazba uma in oplemenitev srca. Kajti vsebina Slavinje naj bo kolikor le mogoče čisto domovinska; zato bodo sprejemali uredniki le članke, ki zadevajo Kranjsko ter ostale Slovane, kakor tudi vse članke o Kranjski in Slovanih sploh iz ostalih avstrijskih časopisov, tako da bi tvorila Slavinja nekak repozitorij vsega domovinskega.

Posebno se bo obravnavala: 1. Deželna zgodovina, zlasti doba srednjega veka: doneski k cerkveni in škofijski zgodovini, životopisi deželnih mučenikov in svetnikov v vzpodbudo pobožnosti, biografije kranjskih junakov in patriotski opisi bitk, biografske notice o slovanskih učenjakih in njihovih delih za vzgled mladim kranjskim talentom, 2. Geografija, topografija in statistika domovine, opisi domačih naravnih znamenitosti, potopisi, izviri slovanskih krajevnih imen, 3. Domovinska botanika mineralogija, zdravilni vrelci, vremenska opazovanja in pravila. Stoletna pratika. Praktična kranjska kmečka vremenska pravila, 4. Domoznanska ekonomija, tvornice, topilnice, 5. Javna in privatna vzgoja. Opisi šol, šolskih slavnosti itd. v svrhi evidence rastoče kulture na Kranjskem, 6. Slovanski jezik, običaji in navade. Ljudske pripovedke in pesmi, kranjski pregovori in uganke v zabavo in razvedrilo, 7. Literarni vestnik vseh slovanskih del in spisov za kranjske ljubitelje knjig…"

Andrioli potem še dodaja, da je "ta list namenjen vsem brez razlike stanu, ki so zmožni 'kranjskega jezika, zato hoče uredništvo skrbeti, da pride vsakdo na svoj račun', da bodo sotrudniki iz kroga ljudskih izobražencev itd..."

Kje je Andriolijev dopis "počival" devet dni?
Andrioli je svoj program torej napisal 6. decembra in ga je vsekakor v najkrajšem mogočem času tudi oddal. Na ljubljanskem guberniju pa so ga vknjižili šele devet dni pozneje, 15. decembra 1824. Kdo se je v tem času ukvarjal z njim, ni znano. Vsekakor pa nekdo, ki je iz njegove vsebine povzel, da trije prosilci tega načrta ne bodo sposobni uresničiti.

Je bil program Slavinje za dunajskega "dvornega policista" Josefa von Sedlnitzkega predober ali preslab, ne vemo. Dejstvo pa je, da je ravno v času od Andriolijevega pisanja do vknjižbe njegovega dopisa, torej od 6. do 15. decembra, nastalo dvoje pogubnih poročil, ki ju je Sedlnitzky prejel na mizo okoli božiča.

Prvo nosi datum 9. decembra – tri dni po Andriolijevem programu. Podpisal ga je vodja ljubljanske policije Schmidhammer, ki o treh kandidatih, podpisanih na prošnji, med drugim piše, da je Ksaver pl. Andrioli star sicer šele 32 let, a je že upokojen, ker je zaradi svojih telesnih napak za dušno pastirstvo nesposoben. Holzapfel je bil šele pred kratkim posvečen v mašnika in je od preteklega meseca kaplan v Kamniku. Cigler je že eno leto kurat v ljubljanski prisilni delavnici. Moralno vedenje mož je njihovemu stanu primerno. O njihovem političnem mišljenju in delovanju pa se zaradi njihovega dotlej omejenega delokroga ne da še nič povedati. Znanstvene izobrazbe pa da nima nobeden izvrstne. Nato poudarja: "Izdaja tega lista je prenagljena, površna misel imenovanih individuov, ki še sami med sabo niso soglasni, po kakšnem načrtu naj bi se ravnali in kaj naj bi bil njihov glavni namen. Vsak je namenjen prispevati k listu z raznovrstnimi članki, kakor se mu bo ravno zdelo prav in koristno. Filozofski študijski ravnatelj in kanonik Ravnikar in pa doktor bogoslovja in profesor svetega pisma stare zaveze Jakob Zupan, dva zelo znanstvena moža in najboljša tu poznana slavista nista hotela pristopiti k podjetju, čeprav so ju večkrat vabili. Ako bi se tudi list dovolil, ne bo izhajal dolgo, ker mu bo kmalu pošlo zanimajoče gradivo. Tukajšnji tiskar in urednik Laibacher Zeitunga Karel pl. Kleinmayer sam mi je rekel, da ne prične poprej tiskati lista, dokler se mu na podlagi podrobnega načrta zagotovi, da bo list mogel izhajati dlje časa …"

Nato se ljubljanski vrhovni policist obregne še ob nameravanega cenzorja Pavška, za katerega pa pravi, da je zelo veren mož - kaj bi pa drugega bil, saj je bil po poklicu duhovnik -, toda omejen v talentih, da je propadel pri prvem natečaju za stolico teoretske in praktične filozofije in mu je uspelo šele v drugo, tako da mu cenzure ne bi bilo mogoče zaupati.

Drugo poročilo
Drugi dopis nosi datum 11. december, pet dni po izdelavi Andriolijevega programa. Napisal ga je sam samcat škof Anton Alojzij Wolf, ki o svojih duhovnikih sodi podobno kot policistz Schmidhammer: "Vsi trije imenovani duhovniki so bili med svojimi študijami odličnjaki. Kljub temu se more čisto odločno trditi, da bi mogel n. pr. Ignacij Holzapfel, ki je šele jeseni končal svoje šole, napisati kvečjemu kaj šolarskega, ne glede na to, da bi bilo zanj kot začetnika boljše, da bi se bavil s svojim poklicem. V koliko je razširil Ksaver pl. Andrioli, ki je bil skoraj po končanih študijah upokojen, svoje znanje preko mej šolskih predmetov, ordinariatu ni znano. Še manj pa je znano škofu, da bi se Andrioli kdaj bavil s slovanskim ali kranjskim jezikom. Vrhu tega je Andrioli rojen in vzgojen v Ljubljani, od koder ni skoraj nikoli prišel na deželo. Znano pa je, da se govori v Ljubljani najpokvarjenejša in najpomanjkljivejša kranjščina, v visokih, od mladosti nemško vzgajanih krogih, katerim Andrioli pripada, pa še najbolj pokvarjeno in pomanjkljivo. Samo prisilniški kurat Janez Cigler, ki je bil sicer tudi v Udmatu poleg šentpetrskega predmestja rojen, je služboval več let na deželi, kjer je mogel prodreti v kranjščino globlje pri veselju, ki ga ima do nje. Vendar pa ordinariat nič zanesljivega ne ve niti o tem, niti o njegovi slovstveni izobrazbi. Neki mali kranjski prevod, ki ga je izdal pri zakotnem tiskarju Kremžarju, ni bil celo brez pravopisnih in slovniških napak. V moralnem in političnem oziru ne more ordinariat imenovanim trem duhovnikom nič očitati, pač pa dvomi, dokler ga dejstva o nasprotnem ne prepričajo, o njihovi literarni usposobljenosti. Morebiti hočejo ti trije dati samo ime in se za njimi skrivajo drugi sotrudniki …"

Škof Wolf dodaja, da poučne spise prinaša že celovška Carinthija in da je težko razumeti, zakaj bi bil potreben kranjski - torej slovenski - tednik kot priloga nemškega časopisa, kajti vsi njegovi bralci že razumejo nemščino, kranjščine pa ne.
Šele 18. decembra, celih dvanajst dni po nastanku in tri dni po vknjiženju Andriolijevega spisa, je Mayr o poslanem programu novega tednika Slavinja poročal vladnemu prezidiju, štiri dni pozneje pa je vrhovni ljubljanski policist svoje in Wolfovo pismo poslal na Dunaj. O programu Slavinje pa je Mayr gubernijskim svetnikom poročal 23. decembra. O tem, kako se bo zadeva končala, je bilo odtlej odvisno od dvorne policijske in cenzurne pisarne.

Odločitev na novoletni dan
Stari avstrijski birokrati so bili zelo dosledni, zato je tudi Sedlnitzky uradoval celo na novoletni dan. Čeprav je imel pred sabo dvoje za snovalce Slavinje povsem uničujočih poročil, se je v svoji odločbi raje pridružil "zelo temeljitemu mnenju gospoda škofa Wolfa" (imena svojega zaupnega ljubljanskega poročevalca pač ni mogel razkriti javnosti) in je guvernerja kranjske deželne vlade Josefa von Schmidburga zaprosil, naj odbije prošnjo treh duhovniških navdušencev. Deželni predsednik Schmidburg je imel torej nehvaležno vlogo, da mnenje dunajskih birokratov posreduje dalje. S prezidialno noto je 9. januarja o tem obvestil gubernij in mu naročil, naj o izidu obvesti prosilce.

Na gubernijski seji 20. januarja 1825 je vse v zvezi z načrtovanim tednikom spet povzel gubernijski svetnik Mayr in prisotnim sporočil odklonilno odločitev z Dunaja. Še istega dne so potem napisali dopis vsem trem junakom nesojene Slavinje, ki se je končal z besedami "das diese Zeitschrift füglich unterbleiben könne", iz katerih so lahko povzeli, da izdajanje tega lista ni dovoljeno.

Izgubljena velika priložnost
Znano je, da se vsaj tri stvari nikoli ne vrnejo - čas, besede in priložnosti. V primeru načrtovanega lista Slavinja predvsem lahko obžalujemo izgubljeno priložnost. Priložnost, da bi Slovenci dobili zanimiv tedenski list, ki bi domačim bralcem in tudi drugim slovenščine veščim tujcem dodobra predstavljal podobo naše dežele in ustvarjalnost njenih ljudi. In to že od leta 1825 dalje. To izgubo so potem šele leta 1843 delno začele popravljati Bleiweisove Novice.

Prav tako pa bi tudi že leta 1825 lahko brali pesniške in prozne sestavke mladih ustvarjalcev, kot sta bila Slomšek in Prešeren. Zvezki Kranjske čbelice in Ahacljeva zbirka, ki so potem na začetku tridesetih let nadomestili sedmo točko načrtovane Slavinje, so bili namreč kljub svoji dobrohotnosti sad dobe, ko je pri teh dveh mojstrih in njihovih sovrstnikih veliki mladostni pesniški žar delno že ugasnil in izgubil večino svojega sijaja.

Usoda Slavinje
Tudi vsi trije junaki, podpisani pod prošnjo za izdajanje Slavinje, po neuspehu s tem listom niso počivali. Andrioli je nekaj izdal v samozaložbi, Holzapfel se je pridružil sodelavcem Kranjske čbelice, Cigler pa se je odlikoval še po drugih spisih, med drugim je dobro desetletje pozneje (1836) napisal tudi prvo slovensko povest Sreča v nesreči. Tednika, podobnega Slavinji, pa vsi trije možje, kot tudi pozneje drugi njihovi rojaki, niso dočakali, ne pod tem imenom in ne v taki obliki.

Prvo razkritje je prišlo iz Prage
Ker je poslovanje v zvezi z izdajo Slavinje potekalo zgolj v uradnih krogih, širša javnost o tem ni kaj dosti izvedela. Še manj pa o ozadju njenega neuspeha. Šele leta 1886 je mesečni leposlovni list Ljubljanski zvon objavil poročilo češkega ustvarjalca Jana Lega, ki je nekdaj deloval tudi na Slovenskem. Ta se je v svoji vnemi dokopal tudi do podatkov v zvezi s Slavinjo in jih posredoval prijateljem v Ljubljano. Tako je Anton Koblar, ki je bil - zanimivo - nekaj časa tudi škofijski arhivar, v eni od Zvonovih številk v drobnem tisku sporočil zanimivo razkritje: "H koncu leta 1824 so gg. Janez Ziegler, Ksaver pl. Andrioli in Ignacij Holzapfel prosili deželno vlado v Ljubljani, da bi smeli izdajati slovenski tednik 'Slavinjo'. Tega pa ni dovolilo policijsko ministrstvo in sicer zato ne, ker se je knezoškof A. A. Wolf vprašan zaradi kvalifikacije teh gospodov izrekel, da se jim iz moralnega in političnega stališča sicer ne more ničesar očitati, da pa vendar nimajo znanosti, katerih za izdajanje tacega tednika treba."

Eden izmed "stricev" iz zakulisja Slavinjinega neuspeha je bil tedaj torej tudi javno izpostavljen. Pozneje je o tem pisal tudi zbornik Slovenske matice, kjer je leta 1907 dr. Ivan Prijatelj poleg Wolfa izpostavil še vodjo ljubljanske policije Schmidhammerja. Druge dobre in škodljive "strice" pa lahko razberemo iz življenjepisov tedanjih osebnosti in ohranjenih dopisov v zadevi Slavinja.

Na razkritje "stricev", ki dandanes delujejo v ozadju političnega, gospodarskega in kulturnega življenja, pa bomo morali še počakati.

Andrej Mrak