V Normandiji so srednjeveški gradbeniki na granitnem otočku piramidne oblike, Mont Saint Michel, zgradili opatijo Abbaye du Mont Saint Michel, v senci katere se je skozi stoletja razvila vasica. Pravzaprav vasica na obali ni tako zelo zanimiva, sicer je spletena iz ozkih srednjeveških ulic, ki ji pridajo svoj čar, a glavna znamenitost ostaja samostan.
Zgrajen na približno 80 metrov visoki skali, ki se je nekoč pred milijoni let držala kopnega, je benediktinski samostan, posvečen nadangelu Gabrielu, veličasten in enkraten primer srednjeveške gotske arhitekture. Posebnost njegove gradnje pa ni v gradnji ali arhitekturi sami, temveč v obdajajočem okolju.
Otok in grič obenem
Granitna skala, na kateri je zgrajen, stoji kilometer stran od severne obale Francije med peščenimi sipinami in živim peskom, ki so v močnem pasu bibavice. Podoba obal Normandije in Bretanije se vsakodnevno spreminja gleda na razliko med oseko in plimo, ki obsega osem metrov in več. To pa za samostan pomeni, da je njegov grič vsak dan odrezan od kopnega za več ur.
Da je nekaj časa le grič med morjem in ustjem reke Couesnon in nekaj časa otok, kilometer oddaljen od obale, je mistična značilnost Mont Saint Michela in hkrati tudi strateška odlika. Že v času bretonsko-romanske kulture je skala predstavljala pomembno obrambno mesto. Leta 708 pa naj bi se nadangel Gabriel prikazal Aubertu, škofu iz Avaranchesa, in mu naročil, naj na tem mestu postavi kapelo. Škof je (za čuda) sprva njegovo naročilo ignoriral, dokler ni nadangel vžgal luknje v škofovo lobanjo, kar je nepokornega seveda pripravilo do izpolnitve božjega ukaza.
Simbol francoske identitete
Prvotno se je kapela imenovala Mont-Tombe in je bila posvečena vztrajnemu nadangelu, kmalu pa je postala romarski kraj. Skozi znamenito stoletno vojno je samostan pridobil močno versko in predvsem vojaško vlogo, ker je stal na praktično nepremagljivem mestu in se je uspešno upiral angleškim poskusom osvojitve.
Samostan si je zaradi uspešnih vojaških "podvigov" prislužil status enega izmed simbolov francoske narodne identitete. Med francosko revolucijo pa so redovno skupnost samostana razpustili in njegovi prostori so do leta 1863 služili kot zapor, iz katerega ni bilo moč pobegniti, saj je obdan ali z morjem ali pa s sipinami, prepredenimi z živim peskom. A so se v drugi polovici 19. stoletja dvignili francoski intelektualci in zahtevali obnovo samostana, ki se je tudi uresničila, z nasipom pa so ga povezali tudi s celino.
Navdih za umor
Samostan je s svojo skrivnostno podobno navdihoval marsikaterega umetnika, med tistimi, ki so zahtevali obnovo, je bil tudi francoski romantik Victor Hugo. Ogromna razlika med plimo in oseko pa je navdihnila tudi angleško pisateljico kriminalnih romanov Agatho Christie, ki je svojega malega detektiva Hercula Poirota popeljala prav v Normandijo, za razkritje umora pa je bila najbolj pomembna prav bibavica.
Lejla Švabić
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje