Kulturna društva utrjujejo svoj naštudirani dramski ali glasbeni program. Založniki in knjigotržci pregledujejo stare zaloge in iščejo knjige o Prešernu, pozabljene ob zadnjem praznovanju, ki pa bi jih bilo vsaj letos dobro spraviti v promet.
Slovenski kulturniki ta dan pričakujejo z upanjem, da je slovenski narod končno prepoznal njihove visoke zasluge in se jih bo spomnil vsaj z nagrado Prešernovega sklada, če že za ono, glavno, niso dopolnili zadovoljivega števila let.
Povsem običajni ljudje, zaposleni v podjetjih, pa se veselijo, ker letos ta praznik pade ravno na petek in si bodo tako lahko pošteno privoščili podaljšani konec tedna.
O Prešernu samem, o njegovem življenju in delu, pa razmišlja le malokdo. Zdi se, da je bilo o njem že vse zapisano, vse povedano in da torej v tej povezavi ni mogoče ničesar več dodati.
Toda, ali res? O njem je bilo dejansko prelito že mnogo črnila, kljub temu pa obstaja še kaka drobtinica iz njegovega življenja, ki so jo vestni raziskovalci prezrli ali pa se jim o njej ni zdelo vredno razpravljati. Tako bi bilo denimo dobro izvedeti, kako je pesnik sam doživljal tiste usodne januarske dneve v času pred 8. februarjem 1849, ki zanj prav gotovo niso bili uvod v praznovanje.
Žalostno slovo od slovenske prestolnice
Konec septembra 1848 je bil France Prešeren zadnjič v Ljubljani. Svojega pisarja Andreja Rudolfa, enega izmed dveh tovrstnih pomočnikov, je iz Kranja, kjer je živel in služboval kot odvetnik, pripeljal na vojaški nabor. Ob tej priložnosti je obiskal tudi svoje prijatelje in znance ter življenjsko družico Ano Jelovškovo, s katero je imel dvoje otrok, hčerko Ernestino in sina Franceta. Ernestina si je ta dan dobro zapomnila: "Prisedel je k materi, ki je šivala. Očitala mu je, da tako redko prihaja in videti je, kakor da bi nas vse pozabil. Ko ji je podal roko v slovo, ga je vprašala, kdaj zopet pride; in odgovoril ji je: Moja ženka bo - smrt grenka!"
Ker sta ravno tisti čas izšla dva zvezka Slovenske Gerlice, je Prešeren tedaj lahko prvič videl tudi natisnjene uglasbitve svojih pesmi, zato je bil ta obisk torej nekoliko tudi 'poslovne' narave. Prvi snopič Gerlice je potem po vrnitvi v Kranj podaril znanki Neži Mayr, gostilničarki Pri Stari pošti, in ji napisal kratko posvetilce - odlomek iz svoje pesmi Pevcu: Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce …
Sredi oktobra pa je dejansko prvič začutil hujšo slabost, ki ga je že kmalu zatem prikovala na posteljo. O njegovi bolezni so sčasoma izvedeli tudi v Ljubljani, tako da je 24. novembra Slovenija, ki je izhajala dvakrat tedensko, med svojimi novicami objavila tudi kratko vestičko: "Iz Krajna. Zvemo, de je slavni pesnik g. dr. Prešern zbolel. Bog nam ohrani mojstra v narodovim duhu zloženih pesem!"

V prvem nadstropju Prešernove hiše
Decembra 1848 je bilo v stanovanju Franceta Prešerna sredi Kranja, v hiši s številko 181, dokaj pestro. Ob vesti, da je zbolel za vodenico, družinsko boleznijo Ribičevih iz Vrbe, za katero sta do takrat umrla že njegova mladoletni brat Jože in mati Mina, so mu na pomoč priskočili vsi sorodniki. Sestra Katra, ki mu je gospodinjila že vsa leta, se ni torej mogla pritožiti, da je v nesreči ostala sama. Druga sestra, Mina, jima je iz Vrbe poslala moža Jožeta in hčerko Minico, brat Jurij, duhovnik na Koroškem, pa sestro Lenko. Svak Jože je skrbel za predevanje bolnika, da ne bi nastale preležanine. Minica je pomagala pri gospodinjstvu. Lenka pa je prinesla še denarno pomoč. Obiskali pa so ga tudi znanci iz Ljubljane. Poleg družice Ane Jelovškove še prijatelj Miha Kastelic in urednik Novic dr. Janez Bleiweiss.
Tudi on je prinesel denarno pomoč, sto goldinarjev, ki so jih zbrali člani Slovenskega društva, sam pa se je pesniku zlagal, da gre za vsoto od prodaje njegovih Poezij, saj je vedel, da Prešeren denarja sicer ne bi hotel sprejeti. V decembru je bil France Prešeren prisoten tudi še po pesniški plati, saj je odprava tiskovne cenzure marca 1848, opogumila Miho Kastelica, urednika dotedanjih štirih zvezkov Kranjske čbelice, da je pripravil že peti pesniški zbornik s tem naslovom. Izšel je ravno pred novim letom, 26. decembra 1848, in prinesel tudi šest Prešernovih pesmi. Med njimi tudi že drugič tiskano Zdravljico, ki je sicer prvič izšla v Novicah, 26. aprila tega leta.
Bolezni pa ni bilo konec
Bilo bi vse lepo in prav, če bolezen ne bi vztrajno napredovala. Prešernu sta na pomoč priskočila kar dva zdravnika. Doktor Viktor Bežek ga je od 4. novembra - pa tja do smrti tri mesece pozneje - obiskal več kot stokrat. Zadnje dni tudi po večkrat na dan. O bolnikovem stanju je njegovi sestri Lenki dejal: "Jetra ima tako bolna, da so kakor prekuhana, vsa trda. Zato želodec ne more več delati. Ko bi bil bolan samo želodec, bi bilo že; toda so tudi jetra!"

Doktor Bežek mu je napisal razna zdravila, ki pa niso nič pomagala. Zato je Prešeren sprejel tudi zdravljenje drugega kranjskega zdravnika, Tomaža Pirca, ki se je ponudil sam, čeprav je imel pravzaprav le ranocelniško izobrazbo. K pesniku je prihajal redno in za svoje usluge pozneje ni izstavil nobenega računa. Do svojega nebogljenega bolnika pa je bil dokaj neposreden. Nekoč mu je dejal: "Ti si moraš izpustiti vodenico, če ne, ti bo še glava postala kot en škaf."
Tomaž Pirc naj bi pri pesniku potem dejansko opravil tudi poseg punktiranja trebuha. O tem je Prešernovem življenjepiscu Franu Levcu zapisal: "Trikrat sem mu vodo izpustil. Po en škaf vode je šlo od njega."
Govorice, govorice …
Prešernova sestra Lenka je pozneje pripovedovala, da je bil pesnik dokaj prizadet ob Pirčevem govorjenju. "Če bi ga človek poslušal bi moral scagati (obupati)," je menda dejal.
O 'puščanju vode' pa je povedala: "Vode mu niso izpustili, je že tako bilo, da je bilo bolje, da ne. Ljudje po Kranju so raznesli, da so jo. In dohtar (misli seveda brata Franceta op. avtorja) je rekel takrat: Vsaj takrat naj ne lažejo od mene dokler živim."

Očitno pa govorice o njegovi bolezni niso polegle. Še huje. Razširile so se celo v Ljubljano in Novice so v svoji drugi številki novega letnika, 10. januarja 1849, zapisale: "Z zdravjem našiga slavniga pesnika Dr. Prešerna slabo stoji; pred nekimi dnevi so mu vodo iz trebuha izpustili, ker je vodenica čedalje hujši prihajala. Bog daj! de bi mu zdej odleglo in de bi spet ozdravil."
Tako torej Novice v sredo, 10. januarja. Kot kaže, pa je bila vestička dokaj senzacionalna, kajti že dva dni zatem, v petek, 12. januarja, je nekaj podobnega ušlo tudi poltedniku Slovenija, ki je dodal še drugo 'posebnost': "Iz Krajna. Slavni Dr. Prešeren hude bolezni, vodenice zlo terpi. Se je dal s svetimi zakramenti previditi."
Prešeren zanikal
Najnovejšo izdajo Novic so v Kranju verjetno dobili že v četrtek, 11. januarja. Prešeren je bil očitno zgrožen nad tem, kako se govorice o njem širijo po slovenskem svetu. Kot kaže, je odgovoril še konec tistega tedna, vsekakor pa dovolj zgodaj, da je že naslednja številka Novic, ki je izšla v sredo, 17. januarja 1849, lahko prinesla njegov popravek. Takole je pisalo v zaglavju Novičar iz Ljubljane na zadnji strani tega lista:
"Gosp. dr. Prešerin nam je na znanje dal, de ni res, kar je unidan 'Novičar' zastran njegove bolezni govoril, in de njegova bolezen ni huda, kar se očitno iz tega vidi, ker g. dohtar sam Novice bere. Z veseljem tedej prekličemo Novičarjevo laž."
Zagovor urednika Bleiweisa
Prešernov popravek, ki je zadeval netaktno poročanje o njegovem zdravstvenem stanju, je očitno spodbudil urednika Novic doktorja Janeza Bleiweisa, da je takoj v naslednji številki, 24. januarja 1849, na zadnji strani lista svojim dopisnikom podal podrobno pojasnilo, kako naj pišejo. Pri strokovnih člankih, ki so se tikali praktičnih gospodarskih zadev in ki so temu tedniku pravzaprav dale tudi ime (dosledno: "Novice, kmetijskih, rokodelskih in narodskih reči"), ni postavljal omejitev, glede vestičk, kakršna je bila tista o Prešernu, pa je svetoval: "Kar pa le osebne zadeve (persönliche Angelegenheiten) vtiče, jih ne moremo v Novice jemati, če nimajo tudi imenitnosti za občinstvo (f'ür das Allgemeine)." In potem dodaja, da ima prizadeti po tiskovnem zakonu tudi pravico do popravka.
Govorice o Prešernovi bolezni so se torej uredniku Bleiweisu zdele zanimive za splošno (Allgemeine) občinstvo. No, lepo, da je objavil vsaj Prešernov popravek.
Prešeren pa nadaljuje odvetniško delo
V Novicah s Prešernovim popravkom, ki so izšle v sredo, 17. januarja, urednik Bleiweis sklepa, da pesnik dejansko ni tako hudo bolan, ker 'sam tudi Novice bere'. Tu pa se rahlo moti, saj bi Prešernu časopise lahko bral tudi kdo drug, denimo kateri izmed njegovih prizadevnih strežnikov. Vendar pa je Prešeren v začetku januarja Novice dejansko lahko bral še osebno, poleg tega pa je tudi še vestno deloval na svojem poslovnem področju. Tako je ohranjen njegov podpis na listini z datumom 19. januarja, torej dva dni po izidu njegovega Novičarskega popravka. V tem spisu Prešernova stranka, Mihael Skubic, skupaj s konzorcijem prosi sodišče za nadaljnji štiritedenski odlog poravnave zaradi bolezni svojega zastopnika dr. Franceta Prešerna. Odvetnik Prešeren pa je pristavil svoj podpis.
Verjetno pa to ni bila njegova zadnja pravda, le, da so se preostale listine pozneje razgubile. Po nekem podatku pa naj bi se Prešeren na neko listino podpisal celo dan pred smrtjo.

Poslovanje iz postelje
Pravniško uradovanje je od Prešerna zahtevalo nove razmere, vendar se je dobro znašel. V času bolezni je imel nedokončane še štiri pravde in za eno izmed njih je že prejel predujem, ki mu je lajšal denarne skrbi. Pravdo je bilo tako seveda treba izpeljati, zato si odvetnik Prešeren ni mogel omisliti bolniškega dopusta.
Enega pisarja je moral odpustiti, obdržal pa je Andreja Rudolfa, sina svojega pokojnega prijatelja Andreja Smoleta, kateremu je bil tudi postavni varuh. Rudolf je primaknil mizo k Prešernovi postelji in sta nadaljevala delo. Nečakinja Marijana Vovkova se je spominjala: "Saj sami niso veliko mogli. So, če so pisali, morali desno za pestjo držati z levo roko. Tako se jim je roka tresla."

Prešernovo delovanje pa je ob svojem bivanju pri bratu opazovala tudi sestra Lenka: "Pa iz postelje ven je diktiral pisarju. Šribar je tam zraven postelje pri mizi pisal. Sem slišala, da je diktiral in sem se čudila njegovi brihtnosti v takem trpljenju. Potem je pa pisar spisano dal doktorju (torej Prešernu op. avtorja) in doktor je takoj na postelji svoje ime podpisal. Tudi leže je pregledoval vse spise in je podpisoval. Ni nič mogel vstati. Vsak dan je nekaj ur tako diktiral. Predolgo pa ni mogel ne brati ne diktirati."

Konec
Da, prav je povedala sestra Lenka. Prešernove moči so počasi pojemale. Neozdravljiva bolezen je končno strla trdno voljo brata Franceta. "Štirinajst dni pred smrtjo pa tudi ta pisar ni več pisal," je še dodala svojemu pričevanju o zadnjih tednih bratovega življenja.
Drugo so zapisale Novice, takoj po njegovi smrti, ki je nastopila v četrtek, 8. februarja 1849, ob osmi uri zjutraj:
"Noter do zadnjega zdihljeja se je dobro zavedel. 'Vzdignite me, zadušiti me hoče,' so bile njegove poslednje besede, in komej jih je izrekel - je pa vgasnil."

Nepozabljeni Prešeren
Pesnika Prešerna so pokopali v soboto, 10. februarja. Bil je lep, jasen dan, zato ga je ob zadnjem slovesu pospremilo veliko pogrebcev. V četrtek, 15. februarja, pa so odprli tudi njegovo oporoko, ki jo je dva dni pred smrtjo narekoval pred tremi kranjskimi meščani.
Tega dne pa so se ga na poseben način spomnili tudi v Ljubljani. Slovensko društvo je namreč v deželnem gledališču uprizorilo dramsko predstavo z govorom in koncertom devetih glasbenih točk. Prireditev z naslovom Slave Venec je bila prvenstveno posvečena spominu Valentina Vodnika, ki je bil rojen 3. februarja 1758. Med skladbami, ki so bile zapete tega večera, pa sta bili tudi dve na besedili Franceta Prešerna. Ali je to bilo načrtovano že vnaprej ali pa zaradi pesnikove smrti naknadno uvrščeno v spored, ni znano, saj Novice te prireditve niso napovedale, na letaku pa piše, da bo predstava na sporedu "danes v četertik 15. dan svečana 1849", kar tudi kaže, da je to oznanilo prišlo iz tiskarne v zadnjem hipu, dopoldne tega dne. Morda ravno zaradi tozadevne dopolnitve programa.
Obetavni Kamilo Mašek
Drugi razdelek glasbenega sporeda, ki je tako kot prvi vseboval pet točk, se je začel s tenorskim samospevom. Skladbo Ukazi (Da ne smem, si ukazala, belih rok se dotaknit …) je na besedilo Franceta Prešerna napisal mladi, komaj osemnajstletni Kamilo Mašek, eden izmed skladateljev, ki so se izkazali že v preteklem nemirnem letu 1848.
Kamilo (tudi Kamillo, Camilo itd.) je bil rojen 11. julija 1831 v družini poklicnega glasbenika Gašparja Maška. Prav tega leta je na Češkem umrl njegov ded Vincenc Mašek, ki je bil znan kot odličen glasbenik. Po njegovih stopinjah se je usmeril tudi Kamilov oče Gašpar.
Gašpar Mašek je po glasbenem šolanju sprva deloval v ruski vojski, potem pa se je zaposlil v Gradcu, kjer je spoznal operno pevko Amalijo Horny. Poročila sta se leta 1819 in se že naslednje leto preselila v Ljubljano. Gašpar je - posebno še v času znamenitega ljubljanskega kongresa - kmalu pokazal svojo sposobnost. Deloval je na javni glasbeni šoli, stanovskem gledališču in filharmonični družbi. Dokaj podjetna pa je bila tudi žena Amalija, ki je v Ljubljani sprva delovala kot pevka in igralka. Ustanovila pa je tudi lastno operno gledališče in kmalu po Kamilovem rojstvu prevzela organizacijo opernih predstav. Ta odločitev pa ni bila posrečena, tako da je zašla v denarne težave. Te so se še posebej povečale leta 1835, ko je umrl cesar Franc prvi, saj so bile zaradi žalovanja onemogočene vse prireditve zabavnejšega značaja. Večne skrbi so verjetno povzročile njeno smrt, ki je nastopila leta 1836. Mali Kamilo je tako pri petih letih postal sirota.
Usmeritev na očetovo pot
Glasbena nadarjenost, ki je bila Maškovim v rodu, mu je kmalu nakazala nadaljnjo življenjsko pot. Učitelja je imel že v najrosnejših letih tako rekoč doma, na javni glasbeni šoli pa je obiskoval pouk violine in klavirja. Dokaj zgodaj se je tudi poskusil kot skladatelj. Njegovo tovrstno dejavnost je odkrilo leto 1848, ki ga je takoj tudi poneslo v ospredje narodnostnega gibanja. Začel pa se je tudi poklicno ukvarjati z glasbo. Nemški list Laibacher Zeitung je 11. marca 1848 objavil njegov oglas, da poučuje klavir in generalbas.
Tri dni prej so Novice na uvodni strani prinesle pesmico Bleško jezero, ki jo je kmalu nato uglasbil in je bila prvič izvedena že 19. junija, ko so jo na drugi besedi Slovenskega društva zapela dekleta v zboru. Godba narodne straže je v tem letu igrala vrsto njegovih skladb. Za sedemnajstletnika je bil to nedvomno velik uspeh.
Občudovalec pesnika Prešerna
V tem letu 1848 pa se je nedvomno lotil tudi poezije pesnika Prešerna. Njegovi Ukazi, napisani za tenorski samospev, ki so bili izvajani 15. februarja 1849, natanko teden dni po Prešernovi smrti, so bili takrat morda šele osamljen poskus, kako uglasbiti njegovo poezijo. Pozneje pa se je zadeve lotil načrtno.

Glasbeni uspehi
Kamilo Mašek je bil 14. aprila 1849, torej dva meseca po Prešernovi smrti, sprejet med člane ljubljanskega filharmoničnega društva. Leta 1850 je tretji zvezek Slovenske Gerlice objavil nepodpisano skladbo Strunam na besedilo Franceta Prešerna, ki se pozneje kot njegova pojavi v petem zvezku te notne zbirke.
Kamilo pa se je tega leta odpravil na Dunaj, kjer se je zaposlil in izpopolnjeval v glasbenih krogih. Dve leti pozneje ga najdemo kot zasebnega glasbenega učitelja v družini grofa von Strachwitza, ki je bival na svojem posestvu v Šebetovu na Moravskem.
Leta 1854 pa je bil v Ljubljani upokojen njegov oče Gašpar, vodja javne glasbene šole. Kamilo je prosil za izpraznjeno mesto in ga tudi dobil. Imenovan je bil z 10. novembrom 1854. V naslednjih letih je izdal dvoje šolskih del, sodeloval kot pevec in instrumentalist na koncertih filharmonične družbe, kjer je prevzel tudi vodstvo njenega pevskega zbora, ter se dodatno posvetil še orglanju v mestni cerkvi sv. Jakoba. Leta 1857 pa je začel v samozaložbi izdajati tudi cerkveni glasbeni časopis Cäcilia. Ob tem njegovem zadnjem podvigu pa so se že začeli pojavljati znaki bolezni - jetike. To je bilo septembra 1857 in naslednje leto je s podporo deželne vlade odrinil v Stajnico (slovensko tudi Ščavnico, nemško pa Stainz) pri Gornji Radgoni. Tam je ostal tri mesece, a se ni pozdravil.
Zdravljenje je ponovil konec pomladi 1859. Tokrat spet ni imel sreče in v tem kraju je 29. junija tudi umrl.
Maškovo dodatno glasbeno delo
Mladi Kamilo je med svojim vsakodnevnim delom vestno nadaljeval skladanje na Prešernova besedila. Njegove knjižice Poezij se je, kot kaže, lotil tako rekoč po spisku. Prešeren je svojo zbirko razdelil na šest skupin: Pesmi, Balade in romance, Različne poezije, Gazele, Sonetje in Krst pri Savici. Iz prvega razdelka, ki zajema 17 pesmi, je Kamilo Mašek do svoje smrti za tisk pripravil vse razen zadnje. Verjetno je načrtoval uglasbitev še preostalih pesmi, a je bilo delo vsekakor preobsežno. Teh šestnajst pesmi je predvidel za naslednjo izdajo notne zbirke Slovenska Gerlica, ki je sicer do konca leta 1852 prinesla že štiri snopiče, potem pa zaspala skupaj s Slovenskim društvom, ki jih je izdalo. Kamilo pa naj bi to sedemletno praznino izpolnil z novimi skladbami, ki jih je, bodisi sam ali poznejši urednik, razdelil v dva zvezka in jima dal naslov: "Venec slovenskih pesem dr. Fr. Prešerna. Napevi od Kamillo Mašek-a." Zvezka nosita številki pet in šest.

Novice razkrijejo nenavadno Maškovo zapuščino
V kratkem času po Maškovi smrti so Novice objavile, da je pokojnik pred odhodom na zdravljenje izročil rokopis svojih skladb, napisanih na Prešernova besedila: "Poslednje dni nam je podal tudi še peti zvezek Slov. Gerlice Dr. Prešernovih pesem za svoj zadnji spominek." Potem pa ni bilo zaslediti nobene vestičke v tej smeri.
V začetku leta 1860 pa je A. K. Cestnikov v pregledu slovstva za leto 1859 zapisal, da še vedno ni obljubljene Maškove zbirke: "Zornica nam je bila obljubljena, ravno tako 5. zvezek Slovenske Gerlice pa ne una ne ta se ni zgodila."
Gerlica je potem izšla v letu 1860, in sicer kar v dveh zvezkih, ki pa oba nosita še letnico 1859. Omenjeni poročevalec Novic je tako v svoj pregled slovstva za leto 1860 uvrstil tudi ti dve notni knjižici. V svoji oceni pravi: "Pesnik in skladatelj počivata v hladnem grobu, njune kosti trohnijo pod grudo, oba spita večno spanje v černi zemlji do sodnega dne: ali njuni umotvori živijo med nami, razveseljujejo nam serca budijo nas k delavnosti in vabijo k posnemanju. Težko smo pričakovali Gerlice, prišla je in prinesla nam zraven medu dosti pelina, opomnivša nas: ni ga več, ki me je poslal k vam!"

Peti in šesti zvezek Slovenske Gerlice
Kazalo Prešernovih Poezij je Kamilu Mašku ali poznejšemu uredniku pomagalo pri razvrstitvi svojih uglasbitev. Prvim osmim pesmim je namenil 5. zvezek, osem pa jih je ostalo za šestega. Skladbe so v glavnem pisane za glas ob spremljavi klavirja nekaj pa je zborovskih. Ena je prirejena za obe različici, dve pa imata po dva različna napeva.
Peti zvezek obsega skladbe: 1. Strunam (glas in klavir ali moški zbor), 2. Dekletom (glas in klavir). 3. Pod oknom - dve melodiji obe za glas in klavir, 4. Prošnja (glas in klavir), 5. Kam (glas in klavir), 6. Ukazi (glas in klavir), 7. K slovesu (glas in klavir) in 8. Sila spominja (glas in klavir).
V šestem zvezku se oštevilčenje pesmi nadaljuje, oštevilčenje strani pa začenja znova. Tu najdemo skladbe: 9. Zgubljena vera (glas in klavir), 10. Mornar (glas in klavir), 10. a Soldaška (za tri moške glasove) in še drug napev (10. b - kar pa je pomota pri oštevilčenju) za štiri moške glasove, 12. V spominj Valentina Vodnika (za glas in klavir), 13. V spominj Andreja Smoleta (glas in klavir), 14. Od železne ceste (izmenjujoča se glasova in klavir), 15. Zapuščena (glas in klavir) in 16. Nezakonska mati (glas in klavir).
Kamilo Mašek je s svojimi uglasbitvami Prešerna neverjeten primer, saj tudi v svetovni glasbi ni veliko glasbenikov, ki bi se tako načrtno lotili poezije točno določenega pesnika. Tudi drugi slovenski glasbeniki so brez izjeme uglasbili le po nekaj Prešernovih pesmi. Res škoda, ker mu je bilo dano tako malo življenja. Če bi svoje delo lahko nadaljeval, bi nam morda uglasbil celotne Prešernove Poezije.
Žalovanje - praznovanje? Kakor kje!
Ob vsem zapisanem lahko rečemo, da o letnicah 1849 in 1859, ki pomenita zaton Franceta Prešerna in Kamila Maška, ne moremo govoriti brez grenkobe. Odeti sta v črno barvo. Pomenita usodni prelomnici v neizpetih življenjih nekega pesnika in njegovega glasbeno navdihnjenega občudovalca.
Maškova letnica je že pozabljena, Prešernova pa še zdaleč ne. Povzdignili smo jo celo na raven državnega praznika. In tako spet postali posebnost v svetovnem merilu. Kje drugje bi namreč smrtni datum najpomembnejšega narodnega pesnika v znak spoštovanja do njegovega življenja in dela za vedno ostal le dan žalovanja.
Pri nas pa je vsako leto priložnost za ljudsko veseljačenje in praznovanje.
Andrej Mrak