Bogata umetniška dediščina tega francoskega pevca, besedilopisca, igralca in režiserja, je nesporna, mnogi ga označujejo za enega najvplivnejših ustvarjalcev popularne glasbe vseh časov.

Rodil se je kot Lucien Ginsburg 2. aprila 1928 v Parizu paru rusko-judovskega porekla, ki je v Francijo pribežal po ruski revoluciji leta 1917. Njegovo otroštvo je globoko zaznamovala nemška okupacija Francije, med katero je moral kot pripadnik judovske družine nositi rumeno zvezdo in nato celo začasno pobegniti iz Pariza. Še bolj kot to ga je prizadelo, kako zlahka so njegovi sosedje postali strahopetci in kolaboranti. Tega ni pozabil nikoli.

Do svojega 30. leta si je Gainsbourg denar služil kot barski pianist, razočaran nad življenjem. Njegove prve pesmi so bile zveste slogu staromodnih šansonov, že kmalu pa je Gainsbourg presegel to obliko in začel eksperimentirati z različnimi glasbenimi žanri: najprej z džezom, nato s popom, v 70. z rockom in reggaejem, v 80. pa celo z elektroniko.

Morbidne teme, vsakdan in spolnost
V svojih pesmih se je ukvarjal s temami, obarvanimi s temačnostjo in spolnostjo, seveda pa največkrat s temami iz svojega okolja: z alkoholom, ljubeznijo, pesniki, boemskim življenjem, ljubezenskimi razočaranji, krutim vsakdanom. Eden izmed njegovih prvih uspehov, pesem Le Poinçonneur des Lilas, tako govori o dnevu v življenju moža, ki na pariški podzemni železnici luknja potniške vozovnice. Gainsbourg to delo opisuje kot tako duhamorno, da si želi mož na koncu preluknjati svojo glavo in biti pokopan v drugi luknji.

Večji uspehi so začeli prihajati po tem, ko je njegova pesem leta 1965 Poupée de cire, poupée de son v izvedbi francoske najstniške pevke France Gall zmagala kot luksemburška predstavnica na Evroviziji. Njegova naslednja pesem za Gallovo, Les Sucettes (v prevodu Lizike), pa je v Franciji sprožila pravi škandal: Gainsbourg je namreč napisal zelo dvoumno besedilo z močnimi spolnimi namigi, o katerih France bojda ni nič slutila, ko je z njim snemala pesem. Medtem ko je najstniška pevka menda mislila, da poje o dekletu, ki z užitkom liže liziko, je šlo v bistvu za namigovanje na oralni seks.

Nezaslišan ženski orgazem
Leta 1969 pa je prišla njegova najslavnejša pesem, razvpita Je t'aime... moi non plus, v kateri je poleg precej nedvoumnega besedila slišati vzdihe - zvoke ženskega orgazma. Pesem je istega leta izšla na plošči Jane Birkin/Serge Gainsbourg. Medtem ko je Gainsbourg uspešnico, ki jo je posnel skupaj s takrat že ljubimko Jane Birkin, označil za "ultimativno ljubezensko pesem", je veljala za preveč žgečkljivo in so jo v številnih državah prepovedali - Vatikan jo je javno označil za žaljivo. A to pesmi ni ustavilo na pohodu po lestvicah, najbrž (ali kar gotovo) je to k njenemu uspehu še pripomoglo.

V sedemdesetih letih se je Gainsbourg iz popa usmeril v novo smer. Leta 1971 je izšel album Histoire de Melody Nelson, na katerem Gainsbourg pripoveduje zgodbo o razmerju moškega z mlado lolito. Bogati godalni aranžmaji in zborovsko petje na albumu so pozneje navdahnili številne glasbenike.

Leta 1975 je izšel album Rock Around the Bunker v "retroslogu", v celoti posvečen tematiki nacizma, ki so ga navdahnile s črnim humorjem obarvane prigode njegove družine med drugo svetovno vojno. Leto pozneje je izšlo delo L'Homme à tête de chou (v prevodu Mož z zeljnato glavo - to je bil eden izmed njegovih vzdevkov zaradi izjemno velikih uhljev), Gainsbourgovo zadnje v rockerskem slogu. Sledila sta dva reggaealbuma, posneta na Jamajki, in dva albuma elektrofunka, ki ju je posnel v New Yorku.

Škandal zapisan v DNK
Gainsbourg je obvladal umetnost škandala bolje kot kdor koli drug, bil je nekako zapisan v njegovo DNK. Nekoč je izjavil: "Zame je izzivanje kot kisik." Užival je v svoji razvpitosti, a je s svojo človeškostjo zapeljeval ljudi. Hodil je po tanki črti med odpadnikom in popzvezdnikom: obroben, a dobro unovčljiv - kar so danes pravzaprav sanje vsakega indierockerja.

V 80. letih, proti koncu življenja, je Gainsbourg postal reden gost na francoski televiziji, njegove nastope so zaznamovali resnično poseben smisel za humor in, seveda, provokacije. Leta 1984 je na primer zažgal bankovec za petsto frankov - to je takrat veljalo kot izjemno žaljivo, hkrati pa nezakonito dejanje - in tako protestiral proti visokim davkom.

Na nastopih se je pojavljal pijan in zanemarjen. Nekoč je v televizijski oddaji, ki so jo snemali v živo in v kateri je bil gost skupaj z Whitney Houston, voditelju o pevki - v angleščini (!) - rekel: "Rad bi jo pof*****." Istega leta je v neki drugi pogovorni oddaji Catherine Ringer, znani pevki, ki je nastopala v pornofilmih, zakričal: "Nič drugega nisi kot umazana kur**, umazana, pof**ana kur**." Ona pa mu je zabrusila nazaj: "Poglej se, ti pa si zagrenjen star alkoholik. Nekoč sem te občudovala, danes pa si postal ogaben star parazit."

V naslednjih letih je njegovo pijančevanje še bolj ušlo izpod nadzora in pešati je začelo njegovo zdravje. Operirali so ga na jetrih in vse manj se je pojavljal v javnosti. Njegove pesmi iz zadnjih let življenja so bile vse bolj eskcentrične. Leta 1984 se je na albumu Love on the Beat dotaknil tematike homoseksualnosti in incesta ("beat" je homonim besede "bite", kar v francoskem slengu pomeni penis), posnel je tudi razvpiti videospot za pesem Lemon Incest s svojo mlado hčerjo Charlotte, in sicer v postelji. Ogledate si ga lahko na dnu prispevka.

Narodni zaklad za Francoze
Gainsbourgova glasba je po njegovi smrti pridobila kultni status, predvsem zaradi njegove besedilne genialnosti in izjemnega razpona glasbenih žanrov, odločilno pa je zaznamoval tudi razvoj popglasbe zunaj frankofonskega območja. Njegova besedila so zbrana v knjigi Dernières nouvelles des étoiles. Leta 2005 je pri založbi Virgin izšel album Monsieur Gainsbourg Revisited. Na njem so priredbe njegovih pesmi v angleščini posneli predstavniki različnih glasbenih žanrov, med njimi Franz Ferdinand, Portishead, Placebo in Michael Stipe.

Gainsbourg je umrl 2. marca 1991 po srčnem napadu. Pokopali so ga na judovskem delu pariškega pokopališča Montparnasse. Življenje v Parizu je med njegovim pogrebom za nekaj trenutkov zastalo, saj je bil veliko več kot pevec, bil je pravi narodni zaklad. Presegal je generacijske ovire in mladim ponujal nekaj, s čimer so se lahko upirali povprečnosti potrošniške eksistence. "Uspel sem v vsem, razen v življenju," pa je kljub vsem svojim uspehom nekoč koprneče dejal umetnik.

Alenka Klun