Bratranec Ivana Cankarja je svoje življenje posvetil 'vzgajanju v umetnost'; ljudem je želel privzgojiti pravo razumevanje umetnosti in s tem tudi spodbuditi kakovostno umetnostno produkcijo, ki je na Slovenskem umanjkala tako rekoč v vseh dobah. Posebej se mu je zdelo njegovo poslanstvo pomembno zaradi kulturne in družbene situacije, ki je zaznamovala njegov čas. Orisal jo je na začetku svojega dela Uvod v likovno umetnost, ki je bilo predhodnik več delov sicer nedokončanega, a vendar izjemnega znanstvenega podviga Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi. Cankar je zapisal: "Razmerje sedanjega človeka evropske kulturne sfere do umetnosti je drugačno, nego je bilo kdaj koli poprej; reči smemo, da je kult umetnosti v našem času dosegel svoj višek. Dvajseto stoletje se je začelo z nekakšno estetsko opojenostjo in tedaj niso bili redki ljudje, kakršnih doslej v zgodovini še nikoli ni bilo, ki so mislili, da je umetnost najvišja emanacija življenja, da more ljubezen do 'lepote' nadomestiti vse vrednote, da se dado težke rane tega časa zdraviti z 'lepotnimi' sredstvi."

O oblikovanju sveta v človeški duši
Izidor Cankar, ki je iz umetnostne zgodovine doktoriral z disertacijo o Giugliu Quagliu, je nasprotoval popolni estetizaciji življenja, o kakršni so sanjali in jo tudi živeli boemi poznega 19. stoletja v maniri Oscarja Wilda ali avantgardisti, sorodni Johannesu Baaderju, ki se je v Berlinu oklical za vrhovnega poglavarja sveta oziroma za Ober-Dado. Sam umetnosti ni videl kot sredstvo za predrugačenje sveta, ampak je v njej videl odsev tega sveta, predvsem duha, ki obvladuje določeno dobo. Zato je tudi umetnostno zgodovino razumel kot zgodovino duha, njeno poslanstvo pa je opredelil z besedami: "/…/ nje zadnji pomen je, razkriti imanentne zakone človeškega umetnostnega oblikovanja in tako posvetiti v skrivnosti človekovega duhovnega udejstvovanja sploh. Nje vidiki so izrazito umetnostni vidiki." Posamezni družbi oziroma posamezni razvojni stopnji civilizacije po Cankarju ustreza določen stil, saj ko "govorimo o idealizmu, realizmu in naturalizmu, govorimo več nego samo o stilu, govorimo o načinu, kako se podoba sveta in življenje sploh oblikuje v človekovi duši."

Obisk ali rahlo populistični, a poučni diskurz o umetnosti
Duha pa po Cankarju oblikuje stopnja omike. Ta mož, za katerega so dejali, da je bil kljub svojemu proletarskemu poreklu kar nekoliko gosposki v občevanju z ljudmi, se je zato zapisal izobraževanju kar najširše publike; menil je, da umetnostnozgodovinska katedra na ljubljanski univerzi, na kateri je deloval od leta 1920 in za katero je tudi pridobil dragoceno strokovno knjižnico po tedaj umrlem uglednem mariborskem umetnostnem zgodovinarju Avguštinu Stegenšku, nikakor ni dovolj, in postal je pomemben agens organizacije umetnostnega življenja. In človek, ki se je z leti v svoji gosposkosti vedno bolj izoliral od širših družbenih plasti in umrl osamljen, je v poučevanje umetnostne zgodovine vnesel nekaj populizma. V reviji Dom in svet, katere urednik je postal leta 1914, je leta 1911 začel objavljati Obiske, serijo člankov, v katerih je na pri nas do tedaj neznani in poljudni način predstavil najvidnejše predstavnike moderne književnosti, impresionističnega slikarstva, gledališke umetnosti in napredne glasbe. S temi spisi je zaslovelo Cankarjevo literarno ime, katerega sloves je še utrdil popotni in poučni roman S poti.