Cellini je v svoji avtobiografiji o 26 centimetrov visoki solnici zapisal, da je želel predstaviti povezavo med morjem in zemljo. Foto: EPA
Cellini je v svoji avtobiografiji o 26 centimetrov visoki solnici zapisal, da je želel predstaviti povezavo med morjem in zemljo. Foto: EPA
Benvenuto Cellini: Solnica za Franca I. (detajl trizoba)
Vodo zaznamuje Neptun s svojim atributom trizobom. Foto: EPA
Doprsni kip Benvenuta Cellinija na Ponte Vecchio v Firencah
V svojih traktatih o slikarstvu in kiparstvu je Cellini zagovarjal primat kiparstva.

Takšno solnico si je v 16. stoletju zamislil francoski kralj Franc I., ki je svoje naročilo zaupal takrat enemu najslavnejših zlatarjev in kiparjev Benvenutu Celliniju (1500-1571). Solnico, ki je bila zamišljena kot darilo za habsburški dvor, je manieristični kipar izdelal med letoma 1540 in 1543, na svoj izdelek pa je bil sila ponosen, zato je dobil tudi mesto v njegovi avtobiografiji. Solnico iz zlata, slonovine in emajla je nato leta 1570 Karel IX. podaril tirolskemu nadvojvodi Ferdinandu II.

Ko se združita voda in zemlja
Dva elementa, sol in poper, sta zaznamovana z dvema figurama. Moška figura zaznamuje Neptuna, ki torej pomeni vodo, ženska pa Cerero, ki je poosebitev Zemlje, rodovitnosti in zlasti poljedeljstva. Figuri imata prepleteni nogi, kar simbolizira kombinacijo elementov vode in zemlje, ki skupaj dajeta sol. Neptuna spremlja ladja, v kateri je bila sol, poosebitev Zemlje pa slavolok, ki je škatlica za poper.

Z estetiko do čustev
Figuri sledita manierističnim oblikam, ki so v tem času zaznamovale tudi slikarstvo in arhitekturo. Za manierizem so značilna razpotegnjena telesa figur z dolgimi vratovi in dolgimi, elegantnimi rokami ter majhnimi glavami. V slikarstvu se manierizem kaže tudi skozi kovinske tone kontrastnih barv. Cilj manierističnih umetnikov, ki so delovali nekako ob koncu 16. stoletja, pa je bil z estetskim učinkom vplivati na čustva.

Obujanje prototipa renesančnega človeka
Cellini sodi med tiste umetnike, katerih življenje precej dobro poznamo, za kar se moramo zahvaliti njegovi avtobiografiji La Vita (1558-1566), ki je polna nespodobnih anekdot. V njej je opisal tudi svoje zaporništvo, ki si ga je prislužil zaradi kraje papeževih kronskih draguljev. Neprestano se je hvalil s svojimi potovanjih po raznih italijanskih mestih in Franciji, v resnici pa je bil na begu zaradi številnih zločinov, med drugim tudi umora. Umetnik, ki so ga ščitili ugledni pokrovitelji, je pomemben tudi kot likovni teoretik, v svojih traktatih pa je zagovarjal primat kiparstva. V 19. stoletju je njegovo avtobiografijo prevedel Goethe, s prevodom pa je postal umetnik precej priljubljen tudi v 19. stoletju, ko je veljal za prototip renesančnega človeka.

Solnico, ki je danes shranjena v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju, so maja leta 2003 ukradli iz muzejskih prostorov, januarja lani pa je policija umetnino, vredno okoli 60 milijonov dolarjev, našla in nepoškodovano vrnila na njen prostor.

Maja Kač