Taka je tudi neka že povsem orumenela izdaja RTV Ljubljana, ki bolj spominja na prilogo kakega časopisa kot pa na samostojno revijo organizacije, ki je v javnosti uživala veliko spoštovanje in ugled.
Le poglejmo – naslovnica nima niti posebnega ovoja, temveč predstavlja tudi že kar prvo stran publikacije, krasi pa jo zgolj črno-beli posnetek zgornjega dela televizijskega reportažnega avtomobila, kot ga je fotograf ujel ob prenosu v Planici.
Darilo naročnikom
Ob novem letu 1964 je Zavod RTV Ljubljana izdal posebno publikacijo, s katero je želel predstaviti svoje minulo delo, obenem pa razkriti tudi svoje načrte v prihodnosti.
RTV-hiša je tedaj prvič tako nagovorila svoje zveste naročnike. Publikacija, ki obsega 24 strani standardnega formata A4, je bila brezplačna in je tako pomenila svojevrstno darilo poslušalcem radia in gledalcem televizije.
Tisk, ki ga je izvedla tiskarna Časopisnega podjetja Delo, je dokaj enostaven. Fotografije so, kot je bilo tedaj še navada, črno-bele, besedilo pa krasijo le občasni poudarki v rdeči barvi.
Voščilo uredniškega odbora
Vodstvo Zavoda RTV Ljubljana je pripravo novoletne izdaje zaupalo devetčlanskemu odboru. Sestavljali so ga Vojko Novak, Rado Cilenšek, Marjan Marinc, Janko Grilc, Draga Rogl, ing. Božo Osana, Dušan Mavser in Bogdan Pleša, torej ljudje z raznih uredniških in tehničnih oddelkov hiše.
S prijazno besedo so se že v uvodniku prikupili slovenski javnosti: "Navada je, da si ob novem letu čestitamo, stisnemo roke, nazdravimo in si zaželimo najboljše. Čeprav smo to storili prek radijskih in televizijskih sprejemnikov, pa se čestitkam za leto 1964 pridružuje še tiskana beseda.
Morda boste v času novoletnih praznikov, ko boste poslušali in gledali radijski in televizijski program, hoteli še kaj več izvedeti o radijskem in televizijskem programu, o njegovih ustvarjalcih in o težavah, ki se z njimi srečujemo.
Res je, da vam ne more skromna publikacija na 24 straneh povedati vseh podrobnosti. Še veliko je ostalo reči, o katerih bi se radi z vami v prihodnje pogovarjali tudi prek posebne revije, ki bi bila namenjena našim poslušalcem in gledalcem. Tudi poslušalci in gledalci naj bi našli v njej svoje mesto za kritiko, za spodbudno besedo, za predloge, skratka revija naj bi postala še ena izmed vezi med radiom in televizijo …"
Dotedanji razvoj
RTV Ljubljana je imela v času izida svoje prve revije za sabo že uspešen razvoj. Že uveljavljenemu radiu, ki se je prvič oglasil leta 1928, se je po drugi svetovni vojni pridružila še televizija, ki je zasedla prostore v petem nadstropju stavbe na Tavčarjevi 17.
Število radijskih in televizijskih naročnikov je sčasoma raslo iz leta v leto. Morda bi bil porast še večji, če bi povsod v republiki tudi že premogli električno napeljavo. A se je tudi v tem pogledu že obetal napredek.
Leta 1956 je bilo v Sloveniji 153.600 radijskih sprejemnikov, komaj tri leta pozneje pa že skoraj 100.000 več. Konec leta 1963, ko je RTV-hiša pripravila svojo prvo publikacijo, pa jih je bilo že 358.348.
Nezadržen vzpon pa je doživljala tudi televizija. Leta 1959 so našteli borih 778 sprejemnikov. Leto pozneje pa jih je bilo že 3.444. V letu 1961 se je število povečalo za sedem tisoč, leta 1962 pa za 12.000. Ravno tolikšen pa je bil porast v letu 1963, ko so našteli 34.502 naročnika.
O programih so bili ljudje obveščeni v dnevnem časopisju. Tamkaj pa je bila objavljena tudi tedenska priloga. Kake revije, ki bi se posvečala zgolj tovrstni dejavnosti, tedaj še ni bilo. V tem pogledu najbolj znani in še vedno izhajajoči Stop je svojo prvo številko namreč dočakal šele leta 1968.
Dobri stari radio
Radio Ljubljana je oddajal vse dni v tednu in je premogel kar dva programa. V nasprotju s sestro televizije so bile vse oddaje v slovenskem jeziku. Slišnost programa je bila dobra, saj je bila tedaj že vsa Slovenija pokrita z UKV-mrežo.
Prvi program je v letu 1964 med tednom oddajal od pete – v nedeljo pa od šeste – ure zjutraj pa vse do polnoči, ko so bila na vrsti zadnja poročila.
Programska shema je v jutranjem in dopoldanskem času predvidevala oddaje, ki so poslušalcem predvsem z glasbo ponujale lahkotno razvedrilo. Od dveh do pol osmih popoldne pa so uvrščali resnejše oddaje. "Čimbolj se oddaje pridružujejo večernemu času, bolj so tehtne", so zapisali v publikaciji ob začetku novega leta 1964. In še naprej: "Do 17.00 zajemajo oddaje že daljše pasove in je več poudarka na resni glasbi ali vsaj kompozicijah, ki so vključene v različne mozaične oddaje. Po 17. uri pa prehajamo že v resnejši blok … Čas med 18. in 19. uro pa je razdrobljen na manjše pasove, v katerih smo vam pripravili več govornih oddaj in glasbene iz vseh zvrsti, ki pa že zahtevajo določeno angažiranost poslušalca."
Že leta 1963 pa je bil za poslušalce skrbno izbran tudi večerni program. Njegovi snovalci pišejo: "Elitni čas radijskega programa t. j. od 20.00 -22.00 smo izpolnili tako kot vsako leto: ponedeljek: simfonični koncert, torek: radijska igra, sreda: opera, četrtek: narodni napevi, petek: komentirana oddaja, sobota: razvedrilo in ples."
Kot je navada še dandanes, je največji zalogaj pomenilo dnevno informativno poročanje. Poročila so poslušalce redno obveščala o najnovejših dogodkih. Poleg tega je bila na vrsti še vrsta tematskih informativnih oddaj. Osrednja dnevnoinformativna oddaja pa je bil večerni radijski dnevnik na sporedu ob pol osmih. O tem piše novinar Silvo Matelič: "Po zaključenih statističnih podatkih za prvo polletje 1963 imamo 360.000 radijskih naročnikov. Že samo to dejstvo govori, da imajo informativne kakor tudi usmerjene oddaje veliko število poslušalcev. Ankete so pokazale, da prednjači radijski dnevnik in ga v povprečju posluša pol milijona prebivalcev naše republike."
Nekatere oddaje so večne – ali tudi ne
Že leta 1964 so bile na prvem radijskem sporedu nekatere oddaje, ki poslušalce razveseljujejo še dandanes. Nekaj primerkov: častno mesto seveda zavzema Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, ki pa je pred pol stoletja trajal le 45 minut. Priljubljena radijska igra je bila na sporedu vsak torek, a malo prej kot zdaj – že kmalu po 20. uri. Oddaje V nedeljo zvečer še ni bilo, pač pa je bila tega dne ob dvajsetih na vrsti enourna oddaja Izberite svojo popevko. Vsako nedeljo ob osmih dopoldne pa je bila, kot je tudi dandanes, na vrsti radijska igra za otroke.
Tedaj še občasni kmetijski nasveti po 12. uri so počasi postali redni znanilci tega dela programa, zdaj pa so ob pol enih popoldne nadomeščeni z nasveti različnih panog in strok. Ponedeljkov Literarni nokturno po večernih poročilih ob 23. uri je dandanes stalnica ob istem času.
V tistih letih si je utiral pot tudi Veseli tobogan, ki je potem za nekaj časa onemel in je bil obnovljen ravno letos.
Humoreska tega tedna in Gremo v kino sta se preselila na tretji program, kjer so žal pristale tudi nekdaj tako priljubljene oddaje z zborovsko glasbo.
Na prvem programu pa sta še vedno ostala tedenski zunanjepolitični pregled in petkova legendarna Oddaja o morju in pomorščakih.
Ob petkih je danes na vrsti oddaja za izseljence, ki pa je bila leta 1964 na vrsti ob sobotah zvečer.
Nekdanja oddaja Še pomnite, tovariši s tematiko druge svetovne vojne, ki je bila na sporedu vsako nedeljo ob deseti uri, je nadomeščena s Sledovi časa ob istem terminu in zajema splošno zgodovinsko tematiko.
Ob nedeljskem kosilu pa je naročnike dolga leta zabavala oddaja Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo, ki je imela že leta 1964 kar dva dela, enega pred poldnem (9. do 10. ure) in drugega takoj po 12. uri. Na sporedu pa je bila tudi ob četrtkih in sobotah. Obdržala se je dolgo, nedolgo tega pa je bila ukinjena.
Prvi program je občasno objavljal tudi posnetke Radia Koper.
Drugi program
Z drugim programom je Radio Ljubljana nagovarjal zahtevnejše naročnike. Takole pravijo njegovi ustvarjalci: "Ves čas oblikujemo oddaje tako, da so kontrastne tistim na prvem programu. Od tod izvira tudi spremenjen odnos med resno in zabavno glasbo – prve je namreč nekoliko več. In tu se skriva drugo načelo, ki nas vodi pri oblikovanju sporedov: skušamo pridobiti tako imenovanega "selektivnega" poslušalca, tistega, ki bo odprl svoj sprejemnik, kadar ga bo kaka oddaja zares zanimala."
Drugi program je ob nedeljah oddajal od poldneva do večernih poročil ob 23. uri. Druge dni pa šele zvečer od 19. ure do zadnjih poročil ob 22. uri (v soboto pa do triindvajsetih). Njegova najpriljubljenejša oddaja pa so bile vsekakor četrtkove Melodije po pošti, ki so predvajale najnovejšo popularno glasbo po željah poslušalcev.
Po tehnični plati
Za uspešno izvedbo programov je na radiu skrbelo več dobro opremljenih studiev, dva za informativne oddaje, nadalje eden za zahtevnejše govorne oddaje in za radijske drame, ter dva za glasbo. Od teh zadnjih se je najbolj proslavil še vedno delujoči studio 14, ki je že tedaj občasno sprejemal tudi obiskovalce javnih prireditev.
Ta studio je sicer predstavljal tudi domovanje Plesnega orkestra Radiotelevizije Ljubljana. Poleg te zasedbe je hiša gostila še Simfonični orkester RTV Ljubljana in zborovske pevce.
Sestra televizija
Konec novembra leta 1958 se je Radiu Ljubljana priključila še televizija. Ob novem letu 1964 je imela torej za sabo le dobrih pet let oddajanja, naročnikov pa že več kot trideset tisoč.
"Kar zadeva televizijski program, smo v bistvu šele na začetku poti" samokritično priznavajo uredniki prve RTV revije. In nadaljujejo: "Osnovna koncepcija Jugoslovanske radiotelevizije je, da bi dopolnili skupni jugoslovanski program, ob tem pa naj bi imele posamezne republike še svoje programe."
Slovenski naročniki so leta 1964 v glavnem lahko gledali le skupni jugoslovanski program, svojih, torej slovenskih oddaj pa je bilo le za pičlo uro in pol na dan. Obstajale pa so želje, da bi to republiško kvoto še povečali, vendar pa bi bilo treba podvojiti oddajniško mrežo in povečati zmogljivost studiev. To pa je bil tedaj še prevelik finančni zalogaj.
Televizijski program je tekel vsak dan, razen torka, ko ni bilo sporeda. Navadno so začeli dopoldne okrog enajste ure in potem vztrajali do dnevnika Jugoslovanske radiotelevizije, kamor pa so tudi posamezni republiški studii pošiljali svoje prispevke. Po dnevniku pa so bile na vrsti oddaje različne vsebine.
V Sloveniji je bila osrednja informativna oddaja TV obzornik, ki je prinašal vesti iz domačih logov. Od leta 1962 je tekel vsak dan, razen nedelje in torka, ko je imela televizija (in tudi gledalci) prost dan. Na sporedu je bil ob 19. uri in je bil tako predhodnik jugoslovanskega dnevnika ob 20. uri. Revija iz leta 1963 ga takole hvali: "Oddaja je zelo hitro dobila svoj izredno širok krog gledalcev in upamo si trditi, da brez nje več ne bi mogli biti." In še pojasnjuje: "TV dnevnik kot osrednja vsejugoslovanska informativna oddaja je namreč časovno tako omejena glede na raznovrstno problematiko v posameznih republikah, da nikakor ne more absorbirati vsega materiala, ki ga posamezni studii pripravljajo oziroma ga gledalci določenega področja želijo."
Obzornik pa se je predstavil tudi v številkah. V letu 1963 so bile 203 oddaje, ki so skupno trajale 80 ur. Za to so porabili 60.000 metrov filmskega traku, ki je bil seveda črno-bel, saj televizija še ni oddajala "v barvah" ali bolje rečeno – tudi gledalci še niso imeli barvnih sprejemnikov. V oddaji je bilo kar 187 nastopov "v živo". To delo je opravila ekipa 11 novinarjev in 5 snemalcev, pomagali pa so jim še dopisniki iz Kopra, Gorice, z Jesenic, iz Maribora, Murske Sobote, Celja, Novega mesta, iz Kočevja in iz Trsta.
Seveda pa so ti sodelavci pripravljali gradivo za osrednji jugoslovanski, berite: beograjski, dnevnik kamor so leta 1963 poslali kar 450 prispevkov.
Poleg Obzornika se je ljubljanska televizija ponašala tudi s prenosi raznih dogodkov (17 v letu 1963) predvsem tistih športne narave.
V dveh studiih, stisnjenih v prostore petega nadstropja radijske hiše, eden je imel 230 m², drugi pa 50 m² prostornine, pa se je odvijalo še marsikaj drugega. Snemale so se izobraževalne in zabavno-glasbene oddaje, TV-dramske igre in še bi lahko naštevali in pri tem ne smeli pozabiti kuharskih oddaj za nadobudne gospodinje.
Slovenski gledalci pa so na svoji televiziji lahko spremljali tudi prenose evropske televizije, Evrovizije, ki je prav leta 1964 praznovala svojo desetletnico.
Leta 1958 je televizija na Slovenskem oddajala komaj 6 ur lastnega programa mesečno. Leta 1959 pa že 19 ur. Potem za leto 1960 beležimo 24 ur, za leto 1961 pa 30 ur. Nato so leta 1962 prišli na 34 ur lastnega programa in v letu 1963 na 43 ur, torej na že omenjeno uro in pol dnevno.
Do naročnikovega doma
Radijski poslušalci so se za dober sprejem morali zahvaliti obširni oddajniški mreži. Preko svojih anten so prejemali signal s pomočjo trinajstih oddajnikov srednje valovne dolžine in desetih z ultra kratkimi valovi.
Televizija pa je oddajala preko petih oddajnikov in še nekaterih pretvornikov.
V uredništvih in "na terenu"
Radio in televizija sta novice za svoje informativne oddaje dobivala po teleprinterju iz agencije Tanjug, pa tudi od dopisnikov jugoslovanske radiotelevizije (JRT), ki so bili nastanjeni v New Yorku, Moskvi in Parizu.
Redno zaposlenim na Zavodu RTV Ljubljana so pomagali tudi zunanji sodelavci, ki so si prizadevali čim bolj verno in izdatno predstaviti utrip vsakdanjega življenja v Republiki Sloveniji.
"Od kod toliko novic?" se ob koncu leta 1963 vprašuje eden od člankov v reviji RTV Ljubljana. In nam kar takoj ponudi tudi odgovor: "Poleg novinarjev iz redakcij, torej "v hiši", nam redno poroča 9 stalnih dopisnikov iz Nove Gorice, Kopra, Jesenic, Novega mesta, Celja, Maribora in Murske Sobote ter 2 iz Beograda, razen njih pa še okoli 80 priložnostnih dopisnikov iz vse Slovenije. Vsi ti pošljejo na primer na leto zelo veliko gradiva. Kratek račun: na dan pošljejo po pošti ali sporoče po telefonu za okoli 70 minut, to je približno 23 tipkanih strani. Na leto to znese zelo veliko. Tako bi v enem letu poslano gradivo brali kar približno 400 ur ali 17 polnih dni, za boljšo predstavo pa naj povemo, da je tega gradiva toliko, da bi z njim napolnili okoli 750 tiskanih strani formata ljubljanskega "Dela"…"
Iz starih v nove čase
Tako kot nam jo prikazuje stara novoletna revija, se je torej pred petdesetimi leti predstavila nekdanja RTV Ljubljana, zdaj imenovana RTV Slovenija.
V polstoletnem razvoju je do danes prehodila dolgo pot: od preprostih magnetofonskih trakov in črno-belih filmov pa tja do visoke ločljivosti v digitalni tehniki.
Kakšna pa bo njena podoba v prihodnosti, denimo čez novih petdeset let? Nič kaj hvaležno vprašanje! Vsekakor pa bo morala poleg izborne kadrovske zasedbe veliko pozornost nenehno posvečati tehničnemu napredku, sicer se lahko zgodi, da jo bo kaj kmalu prehitel čas.