Rodil se je z imenom Jacopo Comin in bil v otroštvu znan tudi kot Jacopo Robusti, nadimek Tintoretto pa se ga je prijel, ker je bil barvarjev sin (Tintoretto – majhen barvar, barvarjev sin). Jacopo se je rodil leta 1518 v Benetkah in bil najstarejši izmed 21 otrok. Njegov oče Giovanni oziroma njegova družina je izhajala iz Brescie, ki je takrat sodila pod Beneško republiko, starejši viri pa so njegove korenine iskali v toskanskem mestu Lucca.

Čeprav ne moremo z gotovostjo trditi, pri katerih mojstrih je Tintoretto uril svoje slikarsko znanje, je pri tem gotovo izhajal iz dela dveh velikih renesančnih mojstrov. V svojem studiu naj bi si namreč namestil napis z besedami 'Michelangelova risba in Tizianova barva'.

Prav v Tizianov studio naj bi ga peljal oče, ko je opazil sinovo nadarjenost. Strokovnjaki domnevajo, da se je to zgodilo okoli leta 1533, ko je bil Tizian star 56 let. Tintoretto naj bi se le deset dni "obdržal" v studiu, preden naj bi ga Tizian poslal domov, saj naj bi na učenčevih risbah prepoznal nadarjenost, na katero je postal ljubosumen. Ta razlaga velja sicer bolj za legendo, več resnice pa bi znalo biti v tem, da je Tizian v risbah mladega Tintoretta prepoznal toliko samostojne in samosvoje poteze, da se je zavedal, da čeprav stoji pred njim zelo nadarjen umetnik, nikoli ne bo primeren učenec.

Od cerkva do Doževe palače
Med slikarji, pri katerih se je morda učil Tintoretto, se poleg Tiziana omenjata tudi Andrea Schiavone in Paris Bordone. Tintorettov slog namiguje, da se je v 40. letih 16. stoletja mudil v Rimu, sicer pa je le redko zapustil Benetke. S svojimi deli je okrasil predvsem cerkve in t. i. scuole v Benetkah, kot je na primer Scuola di S. Rocco. Njegova dela pa so si med drugim zaželeli tudi v Doževi palači v Benetkah in za Palazzo Ducale v Mantovi.

Od temnega k svetlemu
Slikar, ki se ga pogosto omenja kot zadnjega velikega umetnika italijanske renesanse, je v slikarstvo prinesel dramatiko, ki jo je pozneje še stopnjeval barok, dal poudarek svetlobi in uporabljal hladnejšo manieristično barvno lestvico. V bibličnih in mitoloških zgodbah si je izbral tisti najdramatičnejši trenutek in ga z nič manjšo dramatičnostjo ponesel na platno. Odpovedal se je nekaterim renesančnim zapovedim in kompozicije skoraj razletel po platnih. Globoke prostorske diagonale odnesejo gledalčevo pozornost tudi stran od osrednjih likov, ki zdaj niso več nujno postavljeni v središče dogajanja. Prizori so polni številnih žanrskih figur, nad katerimi se pneta nevihtno vzvihrano nebo in svetloba, ki daje delom poseben dramatični ton. Slikar dela hitro, s pomočniki in se odziva na čedalje bolj intenzivno dramatičnost zgodbe, ki doseže v omenjeni Scuola di S. Rocco vrhunec v mogočnem Križanju. Za Tintoretta je značilna tudi posebna tehnika slikanja, saj je v primerjavi z večino drugih slikarjev začel pri temni osnovi, to pa nato svetlil.
Mojster s tremi peresi
Kako velik slikar je bil Tintoretto, povedo besede slikarja Sebastiana del Piombo, češ da je Tintoretto lahko naslikal v dveh dneh toliko kot on sam v dveh letih. Baročni mojster Annibale Carracci ga je v številnih delih enačil s Tizianom, v drugih pa je po njegovem mnenju beneškega renesančnega velikana celo presegel. Tudi sicer so Benečani Tintoretta nadvse cenili in govorili, da ima tri peresa - enega iz zlata, drugega iz srebra in tretjega iz železa.

Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si