kom, ni bila mala reč. V snežnih zametih je bila namreč še bolj osamljena in pusta kot v drugih delih leta.

Organistu Šuštarju sneg v tem koncu sicer ni delal preglavic, saj je odraščal nedaleč od Špitaliča, v Selih nad Kamnikom, a tokrat ga ni skrbelo zase, pač pa za zvesto mlado ženico, s katero sta pričakovala otroka. V dobi, ko še niso dobro poznali tovrstne računice, se namreč ni dalo točno predvideti, kdaj bo novorojenček prijokal na svet.

Vendar pa se je tudi tokrat dobro končalo. V sredo, 10. januarja 1894, je zajokalo v tamkajšnji mežnariji, špitališki hiši s številko tri. Pa ni šlo za dojenčka, pač pa za dojenčico. Deklici so nadeli ime Antonija. Prav blizu je bil namreč god sv. Antona Padovanskega (včerajšnji 17. januar ) znanega puščavnika, tako da so ji s tem zagotovili, da bo rojstni dan in god lahko praznovala v istem mesecu.

Oče Janez
Leta 1877 so v Ljubljani ustanovili orglarsko šolo, ki je vzgajala organiste za cerkvene kore. Vendar pa zavod ni bil v lasti Cerkve, pač pa je z njim upravljalo zasebno Cecilijansko društvo v Ljubljani. Do vstopa Janeza Šuštarja je običajni triletni pouk tamkaj končalo okrog trideset gojencev.

Janez Šuštar iz Sel nad Kamnikom, sin Tomaža Šuštarja in Jere, z dekliškim priimkom Sušnik, rojen 4. junija 1866, se je tjakaj podal šele, ko jih je imel blizu osemnajst. Bil je priden učenec in je kmalu osvojil vse, kar mora vedeti mlad organist. Šolo je končal leta 1887 kot natanko petdeseti absolvent tega zavoda.

Po usposobljenostnem izpitu je moral najprej v vojsko, saj je bil star že enaindvajset let. Služil je v Hercegnovem, Kotarju in v Zadru, kjer se je usposobil še za igranje v vojaški godbi.

Po vrnitvi v domače kraje pa si je leta 1891 za službovanje izbral Špitalič, 21 kilometrov oddaljen od Kamnika, ki je spadal pod Kranjsko, in tri kilometre od Motnika, kjer je bila blizu že meja z deželo Štajersko. Tamkaj je služil kot cerkovnik in organist.

Ni še dolgo orglal v tamkajšnji cerkvi, ko si je že našel življenjsko sopotnico. Bila je to kar enajst let mlajša Ana Slapnik iz vasi Spodnji Okrog, imenovane tudi Kozji hrbet.

Prebivala je na številki 13. Njen oče Simon Slapnik se je tjakaj priženil v predpustu leta 1875, pri tridesetih, ko je poročil deset let starejšo vdovo Marijo Močnik, ki se je prej pisala Lederer. Ana se je jima je rodila 20. junija1877.

Sedemindvajsetletni Janez Šuštar in šestnajstletna Ana Slapnik sta se vzela 27. novembra 1893 in že po mesecu in pol dobila prvega otroka. Desetega januarja 1894 se jima je torej rodila hčerka Antonija. Še istega dne so jo nesli h krstu, saj je bila mežnarija v neposredni bližini cerkve. Tako se je tiste zime začela življenjska pot Antonije Šuštarjeve, ki so jo po domače klicali kar – Tončka.

Mlada leta Tončke Maroltove
Oče Janez Šuštar je, kot so imeli navado tedanji organisti, hrepenel po kakem bolj živahnem kraju delovanja, kjer bi lahko razvil svoje vsestranske sposobnosti. Želja se mu sprva ni uresničila, saj je po štirih letih in pol orglanja v Špitaliču dobil službo na Koroškem v Grebinjskem samostanu. Tamkaj je družina vztrajala dve leti in pol. A Janez tudi tam ni bil zadovoljen in je spet poniknil na obrobju – v Starem trgu pri Ložu.

Končno pa mu je le uspel "preboj" v enega najlepših slovenskih krajev. In tako so Šuštarjevi slovensko obrobje zamenjali za letoviški Bled. Stanovali so v veliki stavbi župnišča. Otroci so imeli veliko veselja, saj je bilo med župniščem in cerkvijo veliko prostora za igro. V tistem času pa je bilo na Bledu tudi zelo zanimivo, saj so staro dotrajano blejsko farno cerkev podrli in si gradili novo.

A tudi tam se oče ni mogel dokončno ustaliti. Po devetih letih in pol je sprejel službo v Šentvidu pri Stični. Bil je še vedno navdušen organist in kot tak se je od tam celo udeležil prvega slovenskega shoda organistov in pevovodij, ki je septembra 1908 potekal v bližnji Stični. V Šentvidu je potem vztrajal kakih šest let.

Šentviška župnija je poleg farne cerkve štela še dvajset podružnic. Tako je bilo tudi za organista veliko dela. Pri Šuštarjevih so se znašli tako, da je oče naučil orglati tudi svojo ženo Ano in hčerko Tončko. Ko je ta že malo odrasla, je imela celo svoj pevski zbor, prav takega pa tudi oče in mati. S tem so si malo porazdelili organistovsko službo v župnijski cerkvi in podružnicah.

Končno pa se je oče Šuštar naveličal tudi tega in se z družino vred preselil nazaj v župnijo Špitalič, vendar pa ne več v mežnarijo, pač pa na dom žene Ane v vasi Okrog.

Takrat pa je že dišalo po prvi svetovni vojni.

Kariera Janeza Šuštarja
Tončkin oče Janez Šuštar je kljub dokaj skromnim organistovskim dohodkom ustvaril trden zakon, v katerem se mu je rodilo deset otrok. V času prve svetovne vojne je živel na kmetiji v Okrogu pri Špitaliču. Mesto špitalskega organista je bilo namreč že zasedeno. V tej župniji pa je leta 1924 spet prevzel organistovsko službo in jo opravljal še štirinajst let. Leta 1937 se je upokojil. Otroci so mu večino že pomrli, žive pa so bile tedaj še tri njegove hčerke: Antonija (Tončka Maroltova), Ana ( ta je bila na domu) in učiteljica Marija. Kar dve, Tončka in Marija, pa sta tudi sledili njegovi glasbeni poti. Obe sta namreč pustili neizbrisno sled v slovenski folkloristiki.

Upokojeni oče je živel še tri leta. Poslovil se je 20. oktobra 1940.

Sestri Šuštarjevi
Antoniji (Tončki) Šuštar so mladostna šolska leta potekala na Bledu in v Šentvidu pri Stični. Njena sestra Marija , kar 11 let mlajša od nje, rojena na Bledu leta 1905 je bila takrat še v najrosnejših letih.Obe pa sta se pozneje odločili za učiteljski poklic.

Tončko je po ljudski šoli pot najprej vodila v Ljubljano. Vpisala se je na dekliško učiteljišče, stanovala pa je v internatu – Lichtenturnovem zavodu. Šola na Resljevi cesti ( zdaj pedagoška gimnazija) je poleg splošne strokovnosti pozornost namenjala tudi glasbenemu izobraževanju svojih dijakov in dijakinj. Tako je mlada Antonija še poglobila znanje in veselje do igranja, ki se ga je lahko nalezla že od očeta –organista.

Zato ni prav nič čudnega, da ji pouk ni delal težav in je uspešno maturirala leta 1912, pri svojih osemnajstih letih. Za učenje pa je lahko imela še posebno veselje, saj jo je tako rekoč že čakalo prvo službeno mesto.

Prva služba
Po končanem učiteljišču je mlada Antonija sprejela službo v očetovi rojstni fari, torej v Selih nad Kamnikom. Nekoliko višje ležeča vas na 532 metrih nadmorske višine je od tega mesta pod planinami oddaljena sedem kilometrov in pol. Tam prej niso imeli stalne šole, pač pa je enoletni zasilni pouk vodil kar domači organist Jakob Šuštar in za to dobival letno plačo 4oo kron. S prihodom Antonije, Tončke, pa se je vzpostavila stalna šola, ki pa je imela en sam razred. Vendar pa ji tudi v tej odmaknjenosti ni bilo dolgčas, saj v Kamnik tudi ni bilo več kot poldrugo uro hoda.

V Kamniku je tedaj delovalo veliko društev, med katerimi je najznamenitejše mesto pripadlo pevcem "Lire", znane po vsej Sloveniji. Poznali pa so jih tudi drugod po Kranjskem in celo po svetu, saj je slovita ameriška tvrdka Victor, oziroma njena licenčna družba Zonophone Record, že leta 1910 posnela nekaj plošč z njihovim petjem. Takrat je pel le moški pevski zbor. "Lira" pa je od tistega časa potem še napredovala in si omislila še mešano zasedbo.

V sezoni 1913/14, zadnjem mirnem obdobju pred svetovnim viharjem, je tako lahko priredila kar nekaj nastopov in koncertov, na katerih so se predstavili moški in ženski zborovski pevci, njeni tamburaši in posamezni solisti. Tako se je lahko v njihovem krogu kot pevka prvič samostojno predstavila tudi učiteljica Antonija Šuštarjeva. Na koncertu v nedeljo 3. maja 1914 je zapela arijo iz Bizejeve opere "Karmen".

Dodatno znanje
Ravno tistega poletja po »Lirini« uspešni sezoni pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je v bojni vrtinec potegnila večino njenih članov. Doma so ostale le žene in dekleta, med njimi tudi učiteljica Tončka. Težke čase si je skušala ublažiti s prizadevnim študijem. V Ljubljani se je vpisala v šolo "Glasbene Matice" in tamkaj študirala solistično petje. Svoj glas je izurila do te mere, da je lahko računala tudi na novo poklicno usmeritev.

Nemiren duh, ki je veljal že za očeta Janeza, je namreč tudi njo pozneje vodil na različna mesta delovanja. Učiteljevanje v odročni napol hribovski vasi ji pač ni bilo nič kaj povšeči. Še pred usposobljenostnim izpitom je dala odpoved in se preselila v Ljubljano. Zaposlila se je v Golobovi tovarni in si odslej služila kruh kot knjigovodkinja. Ljubljana jo je tudi potegnila v vrtinec družabnega življenja. Tako jo po prvi svetovni vojni najdemo kot pevko v ljubljanski Operi. Najprej je sodelovala v zboru, ki ga je vodil Friderik Rukavina, potem pa je sčasoma dobivala tudi solistične vloge. Najprej manjše, potem pa čedalje zahtevnejše.

Vendar pa je tudi igralski poklic v Ljublani in pozneje še v Mariboru ni povsem zadovoljil, zato je kmalu sprejela ponudbo, ki ji je omogočala živahnejše življenje, kot ga je bila vajena prej v učiteljsko- gledaliških krogih.

Pri Maroltovih
Tri leta, predno se je v Špitaliču rodila Antonija Šutarjeva, je na drugem koncu kamniške dekanije oziroma kamniško-brdskega sodnega okraja, Fran Marolt, učitelj na Brdu pri Lukovici, dobil sina. Rojen je bil 21. junija 1891, dali pa so mu ime po očetu in mu 25. junija pri krstu dodali še dva svetnika- Janeza in Alojzija. Novorojenčkova mati je bila Emilija Maroltova, z dekliškim imenom Emilie Coriary.

Rodila se je kot hči mizarja v Ljubljani, pred poroko pa je bila upraviteljica pošte v Črnem Vrhu nad Idrijo. Seveda, dokler je ni spoznal učitelj Fran Marolt in ji ponudil roko v zakon.

Novorojenčku Francu Janku Alojziju sta bila krstna botra tamkajšnji notar, sicer pa znani pisatelj Janko Kersnik, in njegova žena Lojzika . Tako je nosil imena očeta, botra in botrice, a za prijatelje in javnost je ostal preprosto France.

Njegov oče se je podpisoval kot Fran Marolt. Bil rojen v Ljubljani leta 1865. Petrazredno ljudsko šoli je obiskoval na Grabnu (Erjavčeva cesta), kjer ga je v zadnjem letniku glasbo poučeval znani pevec, pozneje solist "Glasbene Matice", tenorist Anton Razinger. Pri Šentjakobu pa je tedaj orglal učitelj in skladatelj Leopold Belar (njegova je božična "Glej, zvezdice božje"). Ta dva sta mu vzbudila ljubezen do petja, zato se je odločil za učiteljski poklic, ki je tedaj edini nudil sistematični pouk glasbene teorije, klavirja in violine. Na učiteljišču je tedaj služboval tudi češki glasbenik Anton Nedved, ki je dijake navduševal za zbiranje narodnih pesmi. Marolt , ki je v zavod stopil leta 1881, je bil eden njegovih najpridnejših učencev.

Po maturi leta 1884 je potem najprej služboval v Mengšu, nato v Blagovici, od koder je "Učiteljskemu tovarišu" poslal vrsto dopisov. Prva začasna namestitev se je po usposobljenostnem izpitu leta 1887 spremenila v dokončno. Potem pa ga že kmalu najdemo na Brdu pri Lukovici. Šola, enorazrednica, (Brdo 2) se je nahajala v bližini gradu (Brdo 1), kjer je tedaj živel in delal pisatelj Janko Kersnik. Brdo je bilo vsekakor model za njegov roman Jara gospoda in v učitelju je menda upodobil prav Frana Marolta.

Že v Mengšu in Blagovici je bil Marolt tudi cerkveni organist. S tem opravilom se je ukvarjal tudi na Brdu. Tu pa je za svojim predhodnikom Janežičem najprej prevzel priložnostni kvartet, v katerem je sam prepeval prvi tenor. Po odhodu organista Janeza Gostiča na drugo službeno mesto je postal farni organist tudi tam. Z dostojnim nastopom je pridobil še nove cerkvene pevce ter si v dobrih desetih letih izuril odličen pevski mešani zbor.

Mladi France je ves ta čas spremljal očetovo delo in pri njem hodil tudi k rednemu pouku. Ni pa seveda še mogel vedeti, da oče nabira tudi narodne pesmi. Stari Marolt se je namreč odzval vabilu za nabiranje narodnih besedil in melodij ter je kar v brdski okolici obiskoval ljudi, ki so mu ustregli v tej smeri. Nekaj pesmic mu je zapela tudi žena, ki je bila sicer po prednikih italijansko-furlanskega rodu. Nabrano gradivo je Marolt potem uredil in priredil za večglasno petje, leta 1909 in 1910 pa oddal "Odboru za nabiranje slovenskih narodnih pesmi".

Poleg poučevanja glasbe v ljudski šoli, prepevanja v kvartetu, orglanja na koru in vodenja cerkvenega pevskega zbora je Fran Marolt še dodatno popestril svoje bivanje na Brdu. Še pred smrtjo Janka Kersnika je 21. maja 1897 sklical občni zbor novega pevskega društva, ki so mu nadeli ime "Zarja". Kupili so si harmonij, veliko število pesmaric in notnih zvezkov ter počasi začeli z vajami. Mešani zbor »Zarja« je štel 21 članov ter je imel vaje dvakrat tedensko.

Vendar pa to vaško veselje očeta Marolta ni trajalo dosti časa. Leta 1901 se je namreč z ženo in šestimi otroki (Francetom, Milko, Berto, Jankom, Milošem in Ano) preselil v Ljubljano - na Mestni trg št. 17. Prevzel je mesto učitelja na III. mestni deški ljudski šoli, ki je stala ob Erjavčevi cesti. Potem je po nekaj letih presedlal na IV. mestno šestrazredno šolo na Prulah.

Pestro glasbeno življenje z Brda je poskušal nadaljevati s članstvom v odličnem pevskem zboru "Glasbene Matice". Poleg tega pa je kot pevec pomagal še na ljubljanski korih: pri sv. Jakobu, kjer je orglal Fran Gerbič, pri frančiškanih, kjer je zbor vodil pater Hugolin Sattner, ter v stolnici, kjer je najprej pel pod vodstvom Antona Foersterja, potem pa še njegovega naslednika Stanka Premrla.

Širše delovanje očeta Marolta
Fran Marolt je v zgodnji ljubljanski dobi stopil tudi v širšo javnost. Leta 1906 je izdal zbirko nagrobnic, pozneje pa leta 1915 še zbirko slovenskih vojaških narodnih pesmi.

V Ljubljani mu je "Glasbena Matica" poverila pouk petja in glasbene teorije v mladinskem zboru. Pri pevskem društvu »Slavec« je vskočil, ko je pevovodja Benišek za stalno odpotoval v Beograd. Pri trnovskem "Slovanu" je bil tudi pevovodja, naprosili pa so ga tudi za poučevanje petja na I. državni gimnaziji. Obenem je orglal tudi v trnovski cerkvi.

Poleg vsega je bil tudi vešč v notnem lepopisju in je raznim zborom, predvsem pa "Glasbeni matici", omogočil razmnožene prepise tovrstnega gradiva. Pri tem mu je pomagal tudi že sin France.

Mladostna pota Franceta Marolta
Ob tako razvejeni dejavnosti očeta bi bilo kaj nenavadno, če se podobna vnema ne bi lotila tudi sina Franceta. Po končani ljudski šoli se je ta vpisal na II. državno gimnazijo in sprva vestno obiskoval pouk.

Veselila pa ga je tudi glasba. Dokaj droben mladenič je tako že v šestem razredu sodeloval v gimnazijskem oktetu. To ga je tako prevzelo, da je malo popustil, a se je s ponavljanjem letnikov spet ujel v pravi tir. Vendar pa si je s tem običajno osemletno gimnazijsko življenje podaljšal za dve leti kar je bilo usodno za vse njegovo poznejše življenje.

Oče ga je seznanil z glasbeno teorijo in harmonijo, sin pa mu je pomagal pri pisanju not. Violine se je naučil pri češkem profesorju Vedralu, ki je poučeval v "Glasbeni Matici". Klavirja pa se je naučil kar mimogrede, ko je opazoval sestri, ki sta bili tudi vpisani v »Matičino« šolo.

Poleg tega je bil nadarjen še za risanje, matematiko in šahiranje, kot telovadec je sodeloval tudi pri "Sokolu".

Leta 1912 je bilo njegovega šolanja konec in začela se je povsem drugačna pesem ...

Na fronti in v bolnišnici
France Marolt je bil ob maturi star že 21 let in je bil tako že zrel za vojaške obveznosti. Bil je med tistimi nesrečniki, ki so služili redni vojaški rok tik pred vojno, potem pa jih zaradi spopadov po odsluženi obveznosti niso spustili domov. Franceta so tako že leta 1914 poslali v Galicijo. Potem je za krajši čas lahko prišel v Ljubljano, a je moral kmalu spet odriniti na fronto.

V bojnih vrstah pa je zbolel in poslali so ga v vojaško bolnišnico v Gradcu. Med zdravljenjem je pomagal očetu pri izdaji notne zbirke "Slovenske vojaške narodne pesmi". Zadevo sta urejala kar po pošti. Oče si je namreč zamislil zbirko vojaških pesmi, kateri je dodal še nekaj domoljubnih uspešnic. Ob koncu leta 1915 je dobil še dovoljenje za ponatis nekaterih skladb, ki jih je izdala "Glasbena Matica", potem pa je bilo vse nared. Med drugimi priredbami je bilo tudi nekaj Maroltovih. Ob naslovih pa se je podpisal le kot F. Marolt, kar so pozneje povzeli tudi razni prepisovalci not. Zato je marsikdaj prišlo do pomote, ko so pesmi najavljali kot priredbe Franceta namesto Frana Marolta. France je dejansko oskrbel le lepopisni prepis. Ob zadnjem taktu se je tudi podpisal: Mt /Gradec 16.

Oče je v predgovoru pesmarice zapisal: "Pevanje vojaške in bojne pesmi daje vojaku moč in ono duševno silo, ki ga usposablja, da na vojaških pohodih pozabi vseh naporov, žeje in gladu, vročine in mraza- skratka: pesem ga dela neutrudnega. Ona mu podžiga pogum, dviguje moč in preganja domotožje in dolgčas. V strelskem jarku mu daje silno moč, da neustrašno plane na sovraga, ne meneč se za nevarnosti in grozote."

Vojna pa je še trajala
Po končanem zdravljenju, ki ga je popestril z omenjenimi 35 notnimi zapisi po predlogah svojega očeta, so Franceta Marolta poslali na soško fronto. A tudi tam ni imel sreče. Zadelo ga je v kolk. Kljub težki rani pa si ni pustil odstraniti krogle. Domači so že dobili sporočilo, da je padel.

V tej dobi mu je leta 1917 umrla mati Milka, ki se je v Gradcu zdravila za rakom. Operacija ni bila uspešna.

Za nameček se je potem oče oženil v drugo, otroci pa so zaradi tega odšli od doma.

France pa je skoraj do konca vojne preživel v vojaški uniformi. Vmes bi bil lahko tudi izgubil življenje, ko jih je sovražnik napadel z bojnim plinom iperitom. Utrpel je le lažjo zastrupitev.

No, pa se je vse skupaj kmalu končalo, čeprav mu je vojna pustila trajne posledice. Zaradi rane na nogi je bil namreč delno invaliden in je zato do konca življenja nosil leseno podkolensko opornico (protezo), ki ga je včasih ožulila tudi do krvi.

Negotova pota
Po končani vojni se je France Marolt kot 28-letni invalid vrnil domov, vendar pa je bil za redni študij že prestar. Razmišljal je sicer o tehniki ali medicini, a iz tega ni bilo kaj dosti. Ostala mu je torej samo še glasba …

Začel se je občasno izpopolnjevati na raznih krajih od ljubljanske "Glasbene Matice" do Dunaja, Prage, Pariza, Züricha in Brna.

Predvsem pa si je služil kruh s priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 dalje je vodil Primorski kvartet, ki so ga sestavljali Svetozar Banovec, Rajko Rajer, Silvan Pečenko in Drago Zupan. Ko je potem leta 1923 Rajerja zamenjal Ivan Završan, so se preimenovali v "Slovenski kvartet". Prevzel je tudi pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru "Glasbene Matice". Za leposlovni mesečnik "Ljubljanski zvon" je pisal glasbene kritike. Na novoustanovljenem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica".

Rojstvo APZ-ja
Po vojni je tedanja Dravska banovina dobila prvo slovensko univerzo. Na njej je študirala tudi cela vrsta pevsko nadarjenih mladeničev. Slovenci so si že v prejšnjih akademskih središčih stare Avstrije, na Dunaju, v Gradcu in v Pragi ustvarili tudi dobre moške pevske zbore. V novi državi pa se je moralo vse graditi na novo. Najprej so se odrezali člani nekdanjega pevskega zbora tehničnega akademskega društva "Triglav", ki je svoje delovanje iz Gradca preneslo v Ljubljano. Leta 1926 so njegovi pevci v Ljubljani priredili večji koncert ter se potem podali še na gostovanje po jugu države. To pa je bilo skoraj vse. Povsem drugače torej kot v rajnki Avstriji.

Absolvent prava Ciril Spindler je v "Jutru" oktobra tega leta zapisal: "Doslej pa se na ljubljanski Univerzi še ni pojavilo stremljenje, ki bi vzklilo neposredno iz naše miselnosti in našega čustvovanja. Poleg Čehov smo, kakor znano, Slovenci največji racionalisti med Slovani, ker smo od tujine sprejemali le umsko izobrazbo, pri tem pa smo zanemarili svojo srčno kulturo. In sebi lastno pristno slovansko čustvovanje. Zato ne bo težko razumeti, da ljubljanska omladina v sedmih letih nima svoje glasbene tradicije. Slovenci, zlasti visokošolci, smo vedno vzbujali pozornost s svojim petjem, toda ta svoj dar smo v veliki meri zanemarjali. Na lastno škodo moramo priznati, da smo v tem oziru daleč za svojimi zagrebškimi in beograjskimi tovariši, dasi nam po naravnih sposobnostih ta zaostalost prav nič ne pristoja ... Ni dvoma, da je glasbeno društvo eno najbolj perečih vprašanj ljubljanske Univerze. Zato je želeti, da se tovariši kmalu in odločno oprimejo njegove ustvaritve."

In prav tu ob tej veliki zadregi ljubljanskih visokošolcev je France Marolt, ki je tudi sam veljal za študenta tehnike, našel torišče svojega novega delovanja.

Čez leto dni
V dokaj nezavidljivih razmerah je Marolt, ki je prej že nekaj poučeval "Triglavane" in jim omogočil prvi nastop, ko je vskočil namesto prejšnjega zborovodje, tisto jesen začel okrog sebe zbirati mlade pevce. Za uradni začetek svojega delovanja so pozneje šteli 12. oktober 1926, ko se je prvič zbralo okoli šestdeset pevcev. Med njimi so bili študentje Univerze, nekateri operni solisti in gojenci ljubljanskega konservatorija. V kratkem času jim je uspelo ustvariti neverjetno dober pevski zbor. Ta se je prvič predstavil že čez dobre tri mesece, 29. januarja 1927 na »svetosavski« proslavi. Bil je neverjetno dobro sprejet, zato je pokroviteljstvo nad njim prevzela ljubljanska Univerza. In imenovali so ga kar "Akademski pevski zbor" ali okrajšano: APZ.

Potem pa ni minilo dosti časa , ko se je ta zasedba prvič predstavila širši slovenski javnosti. Za premierni koncert pa si niso izbrali Ljubljane, ki je bila sicer sedež Univerze, pač pa nedavno osvobojeni Maribor. Tam je v glasbenem pogledu še vedno kraljeval "Männergesangverein", znano nemško moško pevsko društvo. In zato so tam slovenske pesmi še bolj "vžgale", kot bi se to lahko zgodilo v prestolnici.

Prvi koncert APZ-ja v znani Goetzevi dvorani je bil kajpada v času akademskih počitnic, ko študentje niso imeli več predavanj in izpitov.

France Marolt je bil s svojimi petdesetimi pevci že ob začetku deležen toplega sprejema. Predstavnik mariborskih akademskih društev jih je pozdravil z zanosnimi besedami: "Tovariš dirigent! S sabo vodiš četo mladih, borbenih duhov, prežetih z resno umetniško ambicijo in s fanatično voljo ustvarjati lepoto in harmonijo. Za nas Mariborčane je posebno laskavo, da ste si izbrali Maribor za prvi, rekel bi krstni koncert, in vam želimo, da bi vam delal ta koncert samo veselje in dajal nove pobude. Dragi tovariši! Ni mi treba še posebej naglašati, kako prisrčno ste nam dobrodošli. Mariborski tovariši vas sprejemamo kot eno misel in eno čustvo. Kajti druži nas vaša pesem, ki nam jo boste danes posredovali. Bodite nam vsi dragi, predragi gostje".

Mariborsko občinstvo, ne samo študentje, je bilo potem nad koncertom neverjetno navdušeno, saj v nekdanjem ponemčenem mestu ob Dravi takega slovenskega petja kot tistega četrtega julija 1927 še niso slišali. Časopisi so bili zato polni hvale in zboru so napovedovali še lepo bodočnost. "Mariborski večernik" se je še posebej posvetil pevovodji Maroltu in o njem najprej zapisal mnogo spodbudnih stavkov, na koncu pa dodal: "Lansko leto pa se je lotil z neupogljivo voljo in redko ljubeznijo težke naloge, da združi stremljenja na ljubljanski univerzi. Za enkrat se mu je to posrečilo v obliki moškega pevskega zbora ljubljanskih visokošolcev, prihodnje leto pa sledi še mešani zbor in veliki orkester (sami akademiki !). Pevski naraščaj sistematično vzgaja s posebno vokalno šolo. Za ves ta ogromen trud žanje vdanost in vestnost svojih pevcev. Želimo, da bi mu bil koncert v Mariboru samo v spodbudo."

Maroltova vzgoja
Kako je Francetu Maroltu v slabem letu dni uspelo iz popolnih novincev ustvariti tako sposoben pevski zbor, ko pa imamo še dandanes na Slovenskem pevske zbore, ki delujejo že več desetletij, pa še vedno niso prerasli začetniškega petja?

Imel je pač posebno sposobnost in tudi lasten sistem urjenja in vodenja zbora.

Eden od pevcev tiste prve sezone APZ-ja je bil tudi poznejši doktor narodopisja Niko Kuret. Poglejmo, kako se je on spominjal svojega pristopa in vaj pri tem zboru: "Jeseni 1926 sem bil bruc v Ljubljani. V seminarju prof. Kidriča sem se seznanil s tri leta starejšim Cirilom Debevcem. Bil je »gledališčnik« in tudi jaz sem se zanimal za gledališče. Tako sva se zbližala. Nekega poznojesenskega večera sva se srečala na Gosposki ulici. Ustavil me je in me vprašal ali bi pomagal ustanoviti študentski pevski zbor na univerzi. Zakaj pa ne? Kmalu potem so bile priprave tako daleč, da smo se pevci lahko prvič zbrali v balkonski dvorani na univerzi. Pri klavirju je stal čokat moški z zelo izrazitim obrazom, gladko obrit in z nazaj počesanimi lasmi. To je torej France Marolt? Ko smo bili večinoma zbrani, se je zasukal in sedel za klavir. Udaril je nekaj taktov, nekaj časa improviziral, potem se je začela »avdicija«. Vsak je zapel nekaj svojega, nato je sledila skala. Gladko sem sledil, ne vem, kako visoko. Svetlo me je pogledal: »Prvi tenor!« tako sem postal tenorist prvega APZ. Pozneje, kakor sem slišal, je bil postopek bolj zapleten."

Marolt je s svojim načinom dela ustvaril samozavestne pevce, vendar pa pot do tega ni bila preprosta. Dr. Kuret se še spominja: "Biti pevec APZ se mi vsaj spočetka ni zdelo zabavno. Preizkusi in vaje na mizi: dihanje, prepona, nato petje »v masko«. Pa pevska vadnica. Ko pa smo začeli vaditi program, se je vse zasukalo. Vaje niso bile nadlega, nasprotno. Hodili smo redno, tudi brez zamujanja. Vsaka vaja je bila namreč doživetje, kakršnega dotlej nismo poznali."

Maroltov zbor pa je tudi temeljito spremenil vsakdanji red njegovih pevcev. Kuret dodaja: "Čez dan smo v vročini študirali in se potili, zvečer smo se potili v balkonski dvorani pri vajah. Marolt je bil – in je moral biti – neusmiljen. Peli smo do enajstih ali še čez, dobrodušni stari vratar Jeram nas je potrpežljivo čakal, da nam je odprl glavna vrata. Potem pa še ni bilo konec. Marolt je bil neuničljiv. Po vaji se je šele razživel. V Unionskih Rožicah ali kleti je bilo vse pozabljeno, če je katerega med vajo nahrulil. To je znal. Znal se je razjeziti in zmerjati, dostojno sicer, a groteskno, s krepkimi sočnimi primerami. Nobene zamere ni bilo na nobeni strani."

Novi prijemi
Že ob prvem APZ-jevem nastopu v Mariboru je bilo poudarjeno, da je to trenutno najboljši pevski zbor v državi. Bil je pravi balzam za vse bolečine, ki jih je slovenska kulturna srenja preživela v zadnjih desetih letih, ko je zaradi vojne in njenih posledic skoraj zamrlo nekdanje živahno društveno delovanje. Omenjeni "Mariborski večernik" ob prvem nastopu APZ-ja zato še dodaja: "Pod spretnim vodstvom zborovodje g. Fr. Marolta se je mladi zbor pevsko tako usavršil, da je docela kos še tako težavni zborovski skladbi."

Kritik Hinko Druzovič pa je pri Maroltu opazil: "On interpretira vse skladbe stilno in tankovestno ter ima svojo pevsko četo docela v svoji oblasti".

France Marolt napovedi, ki so jih oznanili časopisi, da bo namreč ustanovil še mešani zbor in orkester pozneje sicer ni uresničil v celoti, zato pa se je toliko bolj posvetil mladeničem v svojem moškem zboru. Domislil si je vrsto tematskih koncertov. Ob vsakem od njih naj bi sam pripravil tudi izčrpno študijo, ki bi izšla v programski brošuri. S podobnim sistemom se je pred vojno odrezala že ljubljanska "Glasbena Matica", ki je sicer uveljavljen način ohranila tudi še naprej. Vendar pa "Matica" ni bila več tako zavzeta za predstavitev posameznih slovenskih tematik.

Med osebnostmi, ki so pritegnile njegovo pozornost, je bil zlasti pokojni skladatelj in organist Anton Foerster, kateremu bi bilo potrebo posvetiti samostojni koncert, tako kot je pred vojno "Matica" počastila družino "Ipavcev" ali Celjsko pevsko društvo "svojega" Antona Schwaba.

Vzporedno s tem je Marolt nameraval razširiti tudi vsebinsko plat svojih koncertov. Poleg umetne glasbe, ki je imela prosto mesto na slovenskih odrih, je namreč čedalje več časa nameraval posvetiti koncertno precej zapostavljeni slovenski narodni pesmi. Morda ga je k temu spodbudil tudi oče Fran, ki je leta 1920 izdal še malo pesmarico narodnih in rodoljubnih pesmi, namenjeno šolski mladini.

Pridobivanje sodelavcev
V želji, da bi dobil čim bolj izvirno pesemsko gradivo, se je France Marolt tudi sam lotil zapisovanja narodnih melodij.

Leta 1929 pa je zaradi raznih intrig izven zbora začasno odložil zborovodstvo pri APZ-ju. Sledili so mu drugi dirigenti, ki pa se niso dobro vživeli v njegovo delovanje.

Sam pa se je podal na razne konce domovine in prisluhnil ljudstvu. Ko je imel gradivo zbrano, pa je prišel čas za korenito predstavitev te narodne tvornosti. Najprej je leta 1930 izdal zbirko "15 slovenskih ljudskih pesmi". Kritik Stanko Vurnik je o njej zapisal, da se na tak način kot Marolt še nihče ni lotil obdelave ljudskih pesmi. Pesmi je izdal kar APZ, kateremu so bile tudi posvečene.

Že sredi leta 1932 pa so pevci tega zbora na svojem občnem zboru za svojega zborovodjo ponovno izvolili prav Franceta Marolta.

Zdaj je prišel čas, da uresniči svojo zamisel o tematskih koncertih in zaokroži zgodovinski pregled slovenske zborovske ustvarjalnosti, obenem pa predstavi tudi pestro podobo slovenske narodne pesmi po posameznih pokrajinah.

In tako je kmalu prišel na vrsto Foersterjev koncert, ki so ga uspešno izvedli spomladi 1933.

Poleg tega pa je Marolt začel iskati tudi nove sodelavce. Eden izmed njih je bil Belokranjec Matija Tomc, mladi profesor glasbe v šentviških škofovih zavodih. Ta se takole spominja prvega srečanja s prizadevnim pevovodjem iz Ljubljane: "Bilo je, mislim, spomladi leta 1932 (dejansko pa po maju 1933 op. avt.). V moji sobici v Št. Vidu se pojavi nekega popoldne nizek, čokat človek in me premeri s prodirajočim, kritičnim pogledom. Predstavi se: France Marolt. »Mislil sem, da bom našel starega, debelega gospoda, pa imam pred seboj mladega, suhega človeka« mi pravi hudomušno, v resnici bolj zabeljeno, kakor je zgoraj zapisano. – Kaj ga je spravilo na to, sicer kratko pot iz Ljubljane v Št. Vid, ko je bilo treba zanjo pri številnih poznejših obiskih včasih zares dolgotrajnega dogovarjanja? To vprašanje mi je šinilo v glavo, ne da bi izgovoril. Marolta in njegov zbor sem prvič slišal na Foersterjevem koncertu. Dirigent kot zbor sta napravila name nepozaben vtis, čeprav sem za časa ravnokar končanega študija na Dunaju slišal vrsto kvalitetnih moških zborov z vseh vetrov. O dirigentu kot o zboru sem si ustvaril tako visoko sodbo, da me je res začudilo, kako pride ta odlični dirigent k doslej nepoznanemu človeku brez imena v javnosti. Vzrok in namen prihoda je Marolt sam kmalu pojasnil. V kavarni je slišal, kako je kvartet njegovih pevcev potiho brundal neko pesmico, ki so jo ravnokar izvajali v radiu. Marolt je posluhnil. Ko so končali, je rekel: »Fantje, še enkrat jo dajte! Čigava je? » Bila je podpisanega »Napojnica« na belokranjski tekst s prosto, v duhu teksta iznajdeno melodijo. Pesem je izšla l. 1931 v Prelovčevih »Zborih«. Kdo drugi bi pesem komaj omalovaževalno pogledal (pri neki pevski tekmi v Unionu jo je neki zbor s to pesmijo zares temeljito polomil!), Maroltovo uho pa je zasledilo v njej ritmične in melodične prvine, ki jih je Marolt tedaj v naši ljudski pesmi instinktivno slutil, pozneje pa v svojih študijah z neizprosno doslednostjo znanstveno raziskoval in odkrival. To ga je dvignilo na pot v Šentvid."

Poskus v drugo smer
Maroltov obisk v šentviških škofovih zavodih je zanj pomenil veliko prelomnico. Uspel si je pridobiti novega sodelavca, s pomočjo katerega bo lahko korenito dopolnil dotedanji koncertni program svojega slovitega zbora. In dejansko ga je to znanstvo kaj kmalu usmerilo v globlje spoznavanje narodne pesmi ter pripeljalo na novo poklicno pot, ki se je popolnoma zapisala slovenski narodni pesmi. Skladatelj Matija Tomc ob nenavadnem srečanju z Maroltom še dodaja: "Že pri prvem obisku me je angažiral kot sodelavca pri sporedih narodnih pesmi, ki jih je imel takrat za svoje koncerte šele v splošnih obrisih zasnovane. Hočeš nočeš sem na to pristal, čeprav si še nisem bil na jasnem, kake oblike bo to sodelovanje zavzelo. Polje, na katero me je Marolt pritegnil, mi je bilo takrat še čisto novo …"

Skupna prizadevanja Franceta Marolta in Matije Tomca sta potem že v kratkem času obrodila sadove v nizu koncertov slovenske narodne pesmi, ki so zaradi svoje izvirnosti privabili množice obiskovalcev. Ob prijetni glasbi pa so jih presenetile tudi izčrpne študije predstavljenih pesmi in objava besedil.

Vendar pa Maroltovih podvigov na polju slovenskega zborovodstva in narodnega delovanja s tem še daleč ni bilo konec. Čakali so ga še novi izzivi, pa tudi oseba , ki je se mu je kaj kmalu pridružila na njegovi življenjski in poklicni poti.

(Nadaljevanje 25. januarja 2015)

Andrej Mrak