Govorimo seveda o Piazzi del Duomo v Pisi, ki je rezultat arhitekturnih prizadevanj tega toskanskega mesta, v času, ko je to doživelo svoj vrhunec. Od konca 11. do začetka 13. stoletja je namreč mesto doživelo svoj največji razcvet in leto po zmagi nad Saraceni 1062 so samozavestni Pisanci začeli graditi še danes enega najveliačastnejših sakralnih kompleksov na svetu.

V mestu, ki je že konec 9. stoletja postalo samostojna obmorska republika, in pridno izkoriščalo gospodarske danosti svoje lege, sta se razvili dve mestni jedri. Posvetna oblast je domovala v mestni palači s trgom (Piazza dei Cavalieri), katedralni sklop pa je bil sedež cerkvene oblasti. Campo dei Miracoli je začel podobo, s katero se kaže danes, dobivati leta 1063. Najprej je prišla na vrsto katedrala, ki so jo dejansko začeli graditi šele leta 1089, posvetili pa so jo leta 1118. Načrte so najprej zaupali Grku Buschetu, nato pa je njegovo delo nadaljeval Rainaldus, ki je zaslužen za pročelje.

Čar barvite toskanske romanike
Veličastno petladijsko baziliko prekine pod elipsasto kupolo kar triladijska prečna ladja. Katedrala najbolj prevzame s svojo zunanjščino, ki je okrašena z barviti matmornimi inkrustracijami. Pisan videz, ki je v tem času značilen za toskansko arhitekturo, dopolnjuje še bogata členjenost z slepimi arkadami. Temu konceptu je sledil Rainaldus tudi na pročelju, ki s posameznimi elementi sega še v antiko in to prenaša v nov čas in okolje. Tako je pročelje razčlenjeno s poudarjenim slavolokom in arkadami.

Slogi, ki se zamenjajo v sto letih
V osi katedrale je na njeni vzhodni strani postavljen bapristerij okroglega tlorisa. Pravzaprav bi se morala pot obiskovalca začeti prav na tej vzhodni strani, kjer je nekoč vernik v krščansko skupnost stopil najprej s krstom in bil šele nato pripravljen na pot proti oltarju, kjer se nahaja najsvetejše. Baptisterij so začeli graditi v sredini 12. stoletja, dela pa so bila zaključena več kot stoletje kasneje. Načrt je izrisal Diotisalvi, preden pa zapustimo baptisterij, ki je z členjenostjo usklajen s podobo katedrale, pa je treba omeniti še umetnika, ki je ustvarjal že v času gotike. Prav v baptisteriju se namreč nahaja znamenita prižnica Nicola Pisana, na kateri spremljamo reliefe iz Kristusovega življenja, ki kažejo močan naslon na antiko in počasi napovedujejo prihod renesančnih form.

Priklanjajoči se stolp
Za popoln učinek ob obisku Campa dei Miracoli je treba torej pristopiti iz vzhodne strani, skozi Porta Santa Maria, saj dobimo tako najboljši pogled na nagibajoči se stolp, kjer se po obisku baptisterija in katedrale, naša pot tudi zaključi. Campanile (prostostoječi zvonik cerkve, ki je značilen za italijanski prostor), ki prav tako temelji na okroglem tlorisu, so začeli graditi leta 1173, zanj pa je zaslužen predvsem Bonnano Pisano. Romanski stolp, prekrit z belim marmorjem, se je začel zaradi pogrezanja tal na južni strani posedati že, ko je bila končana prva gradbena faza, in danes je prav zaradi nagnjenosti stolp najbolj prepoznavna značilnost Pise. Campanile, ki je bil končan leta 1350, je razčlenjen s šestimi odprtiimi galerijami, spodaj pa je okrašen s slepimi arkadami.

Celoto zaokroža še Camposanto oziroma pokopališče, ki so ga začeli graditi leta 1277, avtor načrtov pa je Giovanni di Simone, eden od arhitektov campanila.

Maja Kač