Triptih z vrtom naslad, ki ga je danes mogoče občudovati v madridskem Pradu, je Bosch naslikal okoli leta 1510. Na tradicionalni, še srednjeveški zasnovi triptiha pripoveduje slikar človekovo zgodbo v treh stopnjah. Na levem krilu je v svetli pokrajini upodobljeno stvarjenje moža in žene, osrednji del prikazuje množico golih figur, ki se lahkomiselno predajajo takšnim in drugačnim užitkom, na desnem krilu pa se vse skupaj konča s kaznijo.

Usoda je neizbežna
Medtem ko je upodobitev raja na levem krilu še precej vezana na tradicionalne podobe tega motiva, pa Bosch prekine s tradicijo na osrednjem krilu, kjer pokaže neverjetno domišljijo pri moralističnem in satiričnem podajanju številnih prizorov, v katerih se moške in ženske figure predajajo predvsem telesnim užitkom. Glasbila, ki so jim na osrednji tabli nudila užitek, se na desnem krilu spremenijo v orodja, s katerimi so ti ljudje kaznovani in mučeni.

Bosch je predstavnik pesimistične smeri severnega humanizma, zato na njegovih delih ni več od človeka in njegovih del odvisno, kakšna usoda ga čaka, ampak je že vse v naprej določeno.

Od svetlega jutra do temne noči
Krajina je na vseh treh delih enaka, kar namiguje na to, da se za Boga vse dogaja istočasno, torej je z božjega stališča že vse videno. Poseben poudarek daje delu tudi del dneva, v katerega je postavljeno dogajanje na posameznem krilu. Pripoved se začne z jutrom, osrednji del zaznamuje rumenkasta dnevna svetloba, na koncu pa se prevesi v temno noč.

Zanimiva je primerjava notranje in zunanje poslikave triptiha, saj je ta popolnoma drugačna od dramatične poslikave odprtega triptiha. Če oltar zapremo, se pred nami pojavi svet na tretji dan stvarjenja; torej ko sta nebo in zemlja že ločena, tudi rastline že rastejo, človeka pa še ni.

Maja Kač