Slavje, ki ga je občina ob Južni železnici, dandanes Šentjur pri Celju, meseca julija 1908 nameravala prirediti svojemu nekdanjemu županu Gustavu Ipavcu, naj bi bilo sicer skromno, a vseeno nekaj posebnega.
Osiveli mož si je pri skoraj 77 letih kaj takega seveda tudi zaslužil. Bil je namreč skoraj pol stoletja tamkajšnji zdravnik, cela desetletja župan, poleg tega pa je tedaj na Slovenskem slovel tudi kot najpriljubljenejši domači skladatelj.

Prav zato so v soboto, 11. julija 1908, pripravili večerno veselico z baklado, petjem in zabavo, ki je v znameniti trg na južnem Štajerskem privabila tudi obiskovalce iz drugih krajev. Naslednjega dne pa so slavljencu izročili listine o imenovanju za častnega šentjurskega župana ter častnega občana občin Št. Jurij okolica, Kalobje, Slivnica in Dramlje. Povod vsemu temu pa je bila zlata kolajna, s katero ga je odlikovala Kmetijska družba za Štajersko s sedežem v Gradcu.
Veliki rodoljub Ipavec
Gustav Ipavec (velikokrat v tisti dobi pisano tudi Ipavic) se je rodil 15. avgusta 1831 kot tretji sin v številni družini šentjurskega zdravilca Franca Ipavca. Kakor njegova starejša brata Alojz in Benjamin je tudi sam študiral medicino, po diplomi pa 10. septembra 1858 prevzel očetovo mesto v svojem rodnem kraju.

Zdravniško službo je vestno opravljal leta in leta, poleg tega pa se posvečal tudi gospodarskemu napredku svojega kraja. Tako je bil kar trideset let in še malo čez tudi župan in si že leta 1883 prislužil zlati zaslužni križec s krono, s katerim ga je odlikoval cesar Franc Jožef. V svojem kraju in okolici je veliko storil tudi za kmetijstvo in šolstvo. Tovrstne zasluge so mu prinesle še imenovanje za cesarsko-kraljevega svetnika.

Gustav si je po očetovem zgledu tudi sam ustvaril številno družino, nasproti rodne domačije pa si je zgradil novo hišo. Otroci so se sčasoma raztepli na različne konce, življenjska družica Karolina, s katero je dočakal tudi vnuke, pa mu je ostala zvesta do smrti leta 1904, ko je bilo tudi njemu že 73 let.

Dolgoletno delovanje in razdajanje v dobro svojih občanov, pa je Gustavu Ipavcu na stara leta načelo zdravje. Najprej ga je kmalu po praznovanju 75. obletnice doletelo obolenje ledvic. V začetku leta 1907 je tako že teže opravljal svoje delo. K sreči pa mu je na pomoč priskočil sin Josip, ki je takrat služboval kot vojaški zdravnik v Zagrebu. Ker je sprevidel, da oče ne bo več dolgo, se je spomladi odločil vrniti v domači kraj in tamkaj nadaljevati staro družinsko tradicijo.

Gustav mu je sprva tudi še lahko pomagal, ker pa bolezen, bila je to že vodenica, ni pojenjala, je novembra 1907 naredil oporoko in ga postavil za svojega glavnega dediča. Josipu je to omogočilo, da se je lahko poročil. V zakon je pripeljal Albertino Novoszad, ki je bila tujega rodu.

Slovesna počastitev in njene posledice

34-letni Josip Ipavec je kot zdravnik zavzeto nadaljeval očetovo delo. Ta pa se je v nadalje bolj posvečal glasbi, saj je ravno poleti 1907 pridobil vrsto novih besedil. Tako sta še celo prvo polovico leta 1908 in mesec julija preživela skupaj in s preostalimi domačimi pričakala imenovano veliko šentjursko počastitev v Gustavov spomin.

Kot kaže, pa bučno dogajanje v soboto, 11., in nedeljo, 12. julija 1908, Gustavu Ipavcu ni bilo v prid. Še v istem tednu se mu je namreč zdravje poslabšalo in v četrtek, 16. julija, je celjski Narodni list že poročal o njegovem vnovičnem bolehanju. Ker niti naslednji tedni niso prinesli izboljšanja, so bolnika v začetka avgusta operirali in mu izpustili vodo. S tem so mu omogočili lažje ležanje in dihanje in na praznik velikega šmarna, 15. avgusta, tudi praznovanje 77-letnice.
Nenadno slovo
Tisti čas je manjkalo le še dobre tri tedne in Gustav Ipavec bi bil 10. septembra spet praznoval. Junija je minilo petdeset let od njegove zdravniške diplome, septembra pa bi poteklo natanko 50 let, odkar je prevzel zdravilsko službo od svojega očeta. Zanimivo, da je tudi stari Franc nekoč prav na datum enega dne pozneje (to je bilo leta 1805) nastopil svojo zdravilsko službo v Šentjurju in jo potem opravljal natanko triinpetdeset let. Oče Franc in sin Gustav sta Šentjurčanom torej skupno služila nekaj tednov manj kot 103 leta. Veselje tovrstnega praznovanja pa Gustavu ni bilo dano, kajti pet dni po rojstnem dnevu je v četrtek, 20. avgusta, zjutraj, zaključil svojo zemeljsko pot.

Sin Josip se je pozneje takole spominjal njegovega slovesa: "Dne 19. avgusta zvečer je sedel na verandi in solnce se je direktno vpiralo v njega, kar mu je bilo vedno najljubše. Odveč je morda bilo te vročine, tako da ga je hipoma napadla srčna slabost. Spravili smo siromaka v zgornjo sobo, kjer je sedel še nekaj časa zaradi težke sape. Ko se mu je dihanje po mojih zdravilih nekaj izboljšalo, smo ga dejali v postelj. Ponoči me je poklical in si še sam ordiniral nekaj zdravil. Zjutraj, ko sem prišel k njemu, sem zapazil, da se bliža njegova zadnja ura. Previden je čez dve uri (ob osmih) zjutraj dne 20. avgusta 1908 mirno v Gospodu zaspal. Srečen sem, da je meni bilo dano streči mu v zadnjih njegovih mesecih po (najboljših) močeh. Na predvečer svoje smrti, ko je slonel v naslonjaču in smo bili vsi zbrani krog njega, mi je še stisnil roko in rekel: 'Moj Pepček!' Drugega nič."

Žalostna novica
Gustavovo smrt je širši javnosti prvi oznanil ljubljanski katoliški dnevnik Slovenec, ki je še isto popoldne med dnevnimi novicami zapisal: "Iz Št. Jurija ob južni železnici nam je došla žalostna vest, da je ondi danes dopoludne umrl priljubljeni slovenski skladatelj Gustav Ipavic. Pogreb bo v soboto dopoludne." Naslednjega dne pa je tudi liberalni Slovenski narod poročal, da je skladatelj umrl po daljši mučni bolezni.

Ljubljanski glasbeni združenji, Glasbena matica in Zveza slovenskih pevskih društev, pa sta se pokojnika spomnili z osmrtnicama. Matica oznanja, da je umrl "velezaslužni in zelo priljubljeni skladatelj najpopularnejših slovenskih pesmi", Zveza pa pričuje: "Slovenski pevci globoko žalujemo ob prezgodnji smrti najpopularnejšega skladatelja slovenskih pesmi."

Zadnje slovo
Pogreb pokojnega štajerskega slovenskega domoljuba je bil res veličasten. V Šentjur se je namreč zgrnilo veliko več ljudi, kot jih je bilo prisotnih mesec dni prej, ko so slavili Gustavove zasluge za domače gospodarstvo.

Iz Ljubljane so se pripeljali pevci Glasbene matice, člani najboljšega slovenskega pevskega zbora. Žalnim slovesnostim pa so prisostvovali tudi Celjani s svojim pevskim društvom, ki ni dosti zaostajalo za Ljubljančani. Krsto, ki so jo nosili člani "požarne brambe", so najprej prenesli v bližnjo cerkev sv. Jurija, kjer je potekala žalna sveta maša. Daroval jo je domači župnik v spremstvu še sedmih duhovnikov. Šentjurski trg je bil popolnoma natrpan s pogrebci. Prišli so odrasli in tudi šolska mladina, ki je nosila vence. Navzoči so se po parih razvrstili šele, ko se je sprevod usmeril proti zadnjemu počivališču zunaj naselja. Tudi tamkaj je bil Gustav deležen petja ter iskrenega slovesa predstavnikov oblasti, zdravniških tovarišev in seveda pevske organizacije. Domače veteransko društvo pa je povelja naglašalo v slovenskem jeziku, kar je bila za tiste čase velika in neverjetna predrznost.

Žalovanje brata Benjamina
Stari ranocelnik Fran Ipavec je vse tri svoje sinove, usmeril v zdravniški poklic. Najstarejši Alojzij je kmalu umrl kot vojaški zdravnik, Benjaminu in Gustavu pa je bilo torej dano kar dolgo življenje. Gustav se je uveljavil doma kot dedič svojega očeta, Benjamin pa v Gradcu, kjer je bil primarij in dolga leta celo vodja Otroške bolnišnice sv. Ane. Bil je tudi uspešen slovenski skladatelj, ob Gustavovi smrti pa tudi že upokojen.

Zadnje slovo od brata ga je po dolgem času pripeljalo v domači kraj. Po končanem pogrebu se je nekoliko zadržal še pri bratovi družini, ki je domovala nasproti stare hiše Ipavčevih. Potem pa se je na verandi bližnje gostilne pridružil pogrebcem, ki so prisluhnili petju oddelka Glasbene matice. Ljubljančani so zapeli osem Gustavovih pesmi in dve Benjaminovi. Ta je tedaj po vsem Slovenskem slovel kot skladatelj znane pesmi Bodi zdrava, domovina. Po petju se je prijateljska družba počasi razšla, nesluteč, da bo kmalu sledilo tudi Benjaminovo slovo.

Bratovska povezanost

Natanko štiri mesece po Gustavovi smrti, namreč 20. decembra 1908, je za vedno zaspal tudi Benjamin Ipavec, zadnji od znamenite bratovske zdravniško-glasbene trojice. Poslovil se je zaradi poapnenja žil, v 79. letu starosti. Bil je brez otrok, živel pa je z ženo Ano.

Nemška Tagespost iz Gradca je naslednjega dne zapisala (prevod): "Do zadnjih dni svojega življenja je bil dr. Benjamin Ipavic neumorno delaven. Bridki udarec pa ga je zadel s smrtjo pred kratkim preminulega brata. Duševno trpljenje je neugodno vplivalo na njegovo zdravje. Pred 14 dnevi je legel na bolniško posteljo, iz katere se ni več dvignil ..." Pogreb velikega slovenskega rodobljuba v nemškem graškem okolju, ki je bilo sovražno do slovenstva, pa ni potekal veličastno kot Gustavov v rodnem Št. Juriju ob južni železnici.

Prav nasprotno: policija, ki je dobro poznala Benjaminovo delo, se je ustrašila pretiranega izkazovanja slovenske narodnosti. Preprosto je prepovedala slovenske govore ob odprtem grobu. Plodoviti skladatelj, ki je uglasbil toliko slovenskih besedil, se je tako moral posloviti brez domače pesmi in brez njemu tako ljube govorice.

V kratkem času po Gustavovem pogrebu so potem šentjurski in okoliški domačini lahko občudovali veliko marmornato ploščo, na kateri so se v zlatu bleščali verzi znanega slovenskega pesnika Antona Aškerca. "To nisi Ti, ki v temni tej gomili, v domače zemlje naše tihem krili ležiš molčeč! Smrt le telo je tvoje strla, a pesem tvoja ni umrla: ž njo vred med name danes še živiš ..." je bilo in je še vedno zapisano na začetku besedila, v večen spomin na slavnega domoljuba. Povsem drugačen pa je bil napis na enem od grobov graškega pokopališča. Nemške besede Dr. Benjamin Ipavic, emer. Primararzt so oznanjale, da tam ležijo posmrtni ostanki zdravnika otroške bolnišnice. Pozneje pa je izginilo tudi to obeležje, tako, da je čas povsem izbrisal tamkajšnji spomin na Benjamina Ipavca.

Šele 10. februarja letos je, ob Prešernovem prazniku, v Gradcu zopet zaživelo Benjaminovo ime. Koroški Slovenec z Obirskega, dr. Ludvik Karničar, ki je dolga leta predaval slovenistiko na graški univerzi, je namreč daroval zasebna denarna sredstva za postavitev velikega marmornatega nagrobnika v Benjaminov spomin. Krasi ga vrh v obliki Triglava in je postavljen na drugem mestu, kot je bil prvotni Benjaminov grob. Kljub temu pa nedvomno priča, da je v Gradcu nekoč živel in ustvarjal Benjamin Ipavec, rojen leta 1829, umrl pa 20. decembra pred 110 leti.