Če odmislimo že napačen priimek skladatelja - pisal se je Kocijančič, ne Kočijančič - je bila za vsakogar presenetljiva navedba, da delo izhaja v lastni založbi. Josip je namreč tedaj že več kot tri leta počival v grobu, saj ga je tjakaj spomladi 1878, pri komaj 29 letih, položila neizprosna jetika. No, denar za izdajo te zbirke bi se sicer lahko našel v njegovi zapuščini, a kaj, ko so vsi vedeli, da je bil fant reven kot cerkvena miš in je še zadnje tedne svojega življenja bolan in brez zaslužka preživel v skromni izbici nad kovačijo svojega brata v rodnem Kanalu ob Soči.

Prepričljivi Gregorčič
Založbo je torej moral prevzeti nekdo drug, in to je bil kar logaški notar Ignacij Gruntar, ki mu je bila zbirka pravzaprav posvečena. Pod naslovom je namreč pisalo: "Vglasbil in neomahljivemu narodnjaku gospodu Ignaciju Gruntar-ju, c. k. bilježniku, posvetil Josip Kočijančič." Ta pristavek si je zamislil skladatelj sam, ko je tik pred smrtjo pesmi poslal Gruntarju, ki je bil sicer širši slovenski javnosti povsem neznano ime, v notranjsko-goriških krogih pa sloveč narodnjak in rodoljub. Ko je po Kocijančičevi smrti Gruntar sam osebno prevzel založbo njegovih pesmi, se mu je zdelo primerno, da posvetilo sebi umakne z naslovnice in se tako izogne očitkom o samovšečnosti, a ga je pesnik Simon Gregorčič, s katerim je bil tudi v stikih, prepričal o nasprotnem.

Takole mu piše septembra 1881, ko so bile Kocijančičeve skladbe ravno v tiskarni:"Ako si dal Kocijančičeve pesni v natis, zahtevam tudi jaz s pokojnikom vred, da izpolniš njegovo željo tako rekoč njegovo oporoko, in da daš natisniti nespremenjeno pervo stran, in posvečenje. Ali si shranil njegov list, ki Ti ga je pisal, ko Ti je pesni poslal? Opiral se boš lahko nanj." In s tako naslovnico so pesmi potem res tudi izšle, o tem, kdo je pravi založnik, pa se je vedelo le v zasebnih krogih.

Gregorčič dobi zamisel za izdajo lastne pesniške zbirke
Simon Gregorčič je bil jeseni 1881, ko so se tiskali Kocijančičevi Čuti, kaplan v Rihemberku (Braniku) na Goriškem. Od leta 1864 je po raznih listih objavil že vrsto pesmi, a jih ni podpisal s svojim pravim imenom. Posebno se je izkazal s svojimi pesmimi v dunajskem mesečniku Zvon, ki ga je urejal Josip Stritar. Tam je Gregorčič - s psevdonimom X - užival sloves najboljšega pesnika. Ko pa je leta 1880 Zvon prenehal izhajati, se mu je porodila misel, da bi svoje pesmi izdal v samostojni zbirki. Spomladi 1881 je tako pisal prijatelju Gruntarju, da so mu v zvezi s tem začele po glavi rojiti "neke muhe". Ker pa je že januarja 1881 začel v Ljubljani izhajati nov leposlovni list Ljubljanski zvon, kamor je poslej Gregorčič pošiljal svoje pesmi, je misel o samostojni zbirki začasno opustil.

Ob tiskanju Kocijančičevih pesmi pa se je nekoliko zamislil. Tudi sam je bil, kot nesrečni rojak iz Kanala, bolj šibkega zdravja in se je zavedal, da mu lahko kaj hitro odbije zadnja ura. Zato je septembra 1881 prijatelju Gruntarju v istem pismu, kjer temu svetuje, kako naj ravna v Kocijančičevem primeru, zapisal: "Tudi meni prihaja skušnjava, da bi izdal zbirko mojih pesmi; a ko jih pregledujem, spoznavam, da ne smejo pod mojim imenom na dan …"

Simon uresniči svojo zamisel
Minil je nekaj več kot mesec dni. Na začetku novembra pa je Gregorčič dobil srčne napade in je sploh telesno oslabel. Odločil se je, da prosi za lažjo duhovniško službo in da končno tudi izda svoje pesmi. Gruntarju pa je pisal: "Za vsak slučaj, ker sem uverjen, da ta nadloga me bode prej ali slej nagloma pobrala, - popravljam svoje pesmi in prirejam rokopis, da bi vsaj ta stvar ostala za mano kolikor moči brez velikih napak." Gruntar mu je nesebično priskočil na pomoč in posredoval v Ljubljani, kjer je pesnik dobil primerno tiskarno. Priprave so trajale vso zimo, ki jo je preživel pri raznih prijateljih. Ko pa so spomladi 1882 poskusni odtisi knjige prišli iz tiskarne, je sporočil Gruntarju: "Knjiga bo tako lepa, da dozdaj ni imela še nobena slov. pesniška zbirka tako lepe zunanje oblike. Jaz sem podpisal svoje pravo ime, in Tebe kot založnika." To zadnje pa je bilo za Gruntarja seveda presenečenje, saj sam za tiskanje knjižice ni prispeval niti beliča. Z omembo njegovega imena pa ga je Gregorčič v bistvu hotel le nagraditi za vse zasluge, ki jih je Gruntar imel pri izdaji njegovih Poezij. Gregorčič mu je takole še dodatno pojasnil svojo odločitev: "Ako hočeš, da bode Tvoje ime združeno z mojim, ponujam Ti založništvo, - a samo iz tega vzroka, denar Ti naravnost odštejem sam. Jaz le želim, da se naju prijateljstvo javno pred svetom zabeleži …"

Gruntar je seveda pristal na pesnikov predlog in tako že v drugo spoznal, kaj pomeni sodelovati z umetniki. V Kocijančičevem primeru kot založnik sploh ni bil omenjen, čeprav je dejansko sam plačal vse stroške, Gregorčiču pa ni prispeval nič, a ga je ta označil kar za založnika prve knjižice svojih Poezij.

Novi zbirki naproti
Gregorčičeve Poezije bi morale iziti med velikonočnimi prazniki, a je tisk zakasnil. Dne 17. aprila 1882 pa so končno prišle "na svetlo". Tiskane so bile v nakladi 1.800 izvodov. Uspeh te zbirke je bil povsem nenavaden za slovenske razmere, k čemur je nedvomno prispevala tudi prekrasna zunanja podoba. Že v štirinajstih dneh so prodali 1.100 izvodov. Do 1. julija so jih razpečali še tristo, po polovici leta pa ni bilo na zalogi nobenega izvoda več.

Prodaja Poezij je Gregorčiču prinesla tudi gmotni uspeh. Prislužil si je precejšnjo vsoto čistega dobička. Velik del je daroval domačim na Vrsnem pri Kobaridu, nekaj pa namenil za nakup zemljišča v Gradišču pri Prvačini, kjer je odtlej deloval kot duhovni pomočnik, vendar brez nastavitvenega dekreta in brez stalne plače.

Kmalu pa je iz založniških vrst dobil dve ugodni ponudbi - za ponatis prvega zvezka (Bamberg) in izdajo novega, drugega zvezka Poezij (Giontini). Ker je že leta 1883 zaradi posestva zabredel v denarne težave, je pristal na ponatis prvega zvezka v nakladi 2.400 izvodov pri založniku Bambergu. Na željo založbe pa je knjigi dodal še štiri najnovejše pesmi. Vse skupaj je bilo z letnico 1885 nared že ob božičnih praznikih leta 1884. Za nov zvezek pa je imel po lastnem mnenju pripravljenega še premalo gradiva.

Nova zbirka na vidiku
Ponatis prvega zvezka Poezij je Gregorčiču omogočil, da si je leta 1886 začel graditi lastno hišico. Ker se je zdravstveno še vedno počutil slabega, je vlado na Dunaju prosil za pokoj. V prošnji, kjer je opisal svoje dotedanje delo, omenja tudi nameravani izid drugega zvezka Poezij. Po uspehu iz leta 1882 je seveda nadaljeval pesnjenje in pripravo svoje druge zbirke. Ker pa je bil sam preveč zadolžen, da bi zmogel novo založbo, mu je spet priskočil na pomoč stari prijatelj Ignacij Gruntar. Ta se je obrnil na Ivana Hribarja, znanega rodoljuba in tedaj sourednika lista Slovan, pri katerem je sodeloval tudi Gregorčič.

Hribar je bil znanec Josipa Gorupa, veletrgovca na Reki, po rodu Slovenca, ki je do tedaj pomagal že številnim rojakom pri njihovih denarnih težavah. Hribar, ki je Gregorčiča prej tudi že večkrat obiskal, je o tem svojem prizadevanju pozneje zapisal: "Rad sem privolil v posredovanje pri Gorupu, saj sem bil vesel, da morem slavnemu pesniku, katerega sem bil medtem spoznal tudi kot dobrega in blagega prijatelja, storiti tako uslugo. Peljal sem se torej k Gorupu. In dogovorila sva se bila kmalu, da plača Simonu Gregorčiču za drugi zvezek Poezij 3000 goldinarjev. Obenem si je Gorup pridržal pravico za nakup in izdajo še nadaljnih zvezkov, katere bi Gregorčič utegnil izdati."

Dne 16. junija 1887 je tako Gregorčič že sporočil Gruntarju: "Moj dolg bo zdaj - plačan. Pesmi prevzame Gorup. V utorek 21. t. m. pojdem v Trst k njemu; pripelje se tudi Hribar, ki mi je to stvar nenavadno srečno uravnal. Prosim Te, ako le moreš, pridi še ti v utorek tja, da se skupaj veselimo …" Tako se je torej veselil Simon Gregorčič. Slovenski narod pa je 27. junija o izidu Hribarjevega posredovanja zapisal: "(Pesnik S. Gregorčič) prodal je I. zvezka tretjo izdajo in vse druge izdaje in pa II. zvezek svojih poezij g. I. Gorupu, veletržcu na Reki za 3000 gld. Drugi zvezek Gregorčičevih poezij izide začetkom prihodnjega leta."

Kdo je bil Josip Gorup?
Josip Gorup, reški veletrgovec, industrialec in še kaj, je bil v času, ko se je pri njem oglasil Ivan Hribar - in ga prosil za pomoč pri izdaji Gregorčičevih pesmi - star 53 let. Po vsem Slovenskem je bil znan kot velik bogataš in dobrotnik raznih narodnih organizacij.

Po rodu je bil z notranjske Slavine, kjer je 6. aprila 1834 ugledal luč sveta kot prvorojenec v kmečki družini Matevža Gorupa in njegove žene Marije, ki se je kot dekle pisala Kalister. Njen brat Janez, uspešen, premožen in ugleden podjetnik v Trstu, mu je omogočil šolanje na gimnaziji. Po maturi je pri dvajsetih letih stopil v službo kar pri njem. Po osmih letih trgovskega dela mu je Janez Kalister zaupal izgradnjo proge Maribor-Celovec, kjer je Josip srečal tudi svojo bodočo ženo Ano Pergkofer. Že po dveh letih (1864) pa je stric Janez umrl. Ker je bil brez otrok, je Josip skupaj še z enim bratrancem postal dedič tržaške tvrdke Kalister & dediči. Leta 1876 pa sta se družabnika razšla in Josip je začel na svoje. Ustanovil je podjetje, ki se je ukvarjalo s finančnimi posli in užitninskimi zakupi. Milijonsko bogastvo, ki ga je podedoval po stricu, je zdaj s svojo nadarjenostjo, pridnostjo in poslovno spretnostjo še nadgradil. Tako je že med bivanjem v Trstu svoje "lovke" razširil še na pristanišče Reka, kjer se je najprej uveljavil kot graditelj stanovanjskih hiš. Tamkaj je našel novo priložnost za svoje delo, saj je bila Reka glavno pristanišče ogrskega dela Donavske monarhije. Novo vzpostavljena železniška povezava z Budimpešto pa je obetala nagel razvoj trgovstva in industrije. Zato se je Gorup leta 1876 tjakaj preselil s svojo številčno družino.

Kmalu je postal ena najpomembnejših oseb tega mesta, saj se je dvignil v vrh tamkajšnjega bančništva, zavarovalništva, gradbeništva in pomorstva. Žena Ana, s katero je imel osem otrok, mu je leta 1881 umrla, zato si je za njeno naslednico izbral Ljubljančanko Klavdijo Keesbacherjevo, ki mu je do leta 1887 rodila tri otroke. Na Reki si je za lastno družino izgradil mogočno stanovanjsko hišo, vilo in veličastno, osem metrov visoko rodbinsko grobnico s kapelo. Gorup je Ivana Hribarja spoznal v bančnih krogih, ko je ta prevzel vodstvo ljubljanske poslovalnice češke banke Slavija, Gorup pa je bil tudi njen poverjenik.

Priprava in izid drugega zvezka Gregorčičevih Poezij
Vse poletje in jesen leta 1887 je Gregorčič pripravljal rokopise za novo knjižico Poezij. Oktobra je pisal svoji nekdanji kobariški učenki Justini Strukljevi: "Drugi zvezek sem že uredil in v kratkem ga dopošljem g. Gorupu ..." In tako je tudi storil. Veliki dobrotnik je novembra 1887 rokopis izročil Narodni tiskarni v Ljubljani, potem pa se je zadeva vlekla celo zimo in še dolgo v pomlad. Šele na začetku junija 1888 so druge Poezije Simona Gregorčiča prišle na svetlo.

Leta 1888 pa Gorup, ki se mu je 1887 med drugim rodil že dvanajsti otrok, ni pomagal le Simonu Gregorčiču, pač pa je javnost presenetil s svojo širšo dobrodelno dejavnostjo. Z bratrancem sta na Slavini položila temeljni kamen za novo šolo, ki sta jo plačala iz svojih sredstev. Poleg tega je denimo ustanovil štipendijski sklad za ljubljanske dijake in dijakinje. Goriški list Soča mu je posvetil celo naslovnico, kjer hvali njegova človekoljubna dela. Tako piše:"Josip Gorup je ponos slovenskega naroda; a obenem pričevalec, da narod si more pomagati iz sebe, ter učitelj, kako naj se to zgodi."

Ista številka Soče pa na spodnji strani naslovnice objavlja tudi Gregorčičevo pesem, napisano v Gorupovo čast. Pesnik se ga je spomnil v sedmih kiticah in med drugim pravi:
"Neštetim krasno si podal priliko, / da duh prešine jim prosvete žar. / S tem širiš sam med narodom omiko / ter dvigaš sveto domovinsko stvar ...

Tako tvoj čin brezmejne res zasluge / iz veka v vek bo žil in se množil; / kot rekam s potjo širijo se struge, / blagost bo vedno v širše kroge lil;

Ti ki vzgojiš jih Ti, vzgoje pa druge, / gojitelj prvi vsem pa ti si bil,- / in plodov teh ves rod bo naš deležen, / Kako naš rod naj Ti ne bo hvaležen!

Glasnika treba ni ti, ne pomnika, / pomnik ti večen bo -Tvoj slavni čin! /Na vek ostane tvoje blago delo, / Na veke bode Ti ime slovelo!"

Gregorčičevo in Gorupovo življenje do zatona starega stoletja
Drugi zvezek Poezij ni bil sprejet tako navdušeno kot prvi, vendar je Gregorčiča tolažilo vsaj to, da se je rešil dolgov in svobodno zaživel na svojem posestvu. Računal pa je tudi na to, da bo dobil službo kje drugje, med drugim tudi v Ljubljani, pri čemer pa ni bil uspešen. Še naprej pa se je ukvarjal s pesnjenjem in prevajanjem svetopisemskih spisov. Svojo petdesetletnico je oktobra leta 1894 praznoval slavljen in čaščen, v Gorici pa je izšel tudi izbor njegove dotedanje poezije. Spomladi 1897 je zopet nastopil službo vikarja v Gradišču in ponovno začel urejati zadeve v zvezi s pokojnino. Leta 1900 pa je umrl njegov prijatelj Ivan Vesel, za katerega je pripravil prevode psalmov, kar ga je znova potrlo in narekovalo novo smer njegove poezije.

Josip Gorup je imel srečnejšo roko. Zaradi njegovih zaslug ga je cesar Franc Jožef I. leta 1898 nagradil z viteškim križcem. Ljubljana pa ga je bila še posebej vesela, saj je odkupil prostore nekdanje, v potresu leta 1895 podrte deželne bolnišnice, mestu pa poklonil več tisoč kvadratnih metrov zemljišča, ki ga je namenil izgradnji šol. V Gradišču je dal zgraditi štiri hiše, med drugim tudi dve palači na Rimski cesti, ki sta bili namenjeni za stanovanja uradnikov. Mesto ga je zato dodatno počastilo in ulico od Gradišča proti Trnovemu imenovalo po njem.

Veselo in žalostno v novo stoletje
Pesnika Gregorčiča sta se po smrti prijatelja Vesela lotili žalost in zagrenjenost. Spet je začel razmišljati o človeškem minevanju. Tako je prve pomladne dni leta 1901 napisal pet pesmi, ki jih je označil za predsmrtnice. Do meseca maja se mu je nabralo že 38 pesmi na to tematiko, kmalu pa jih je bilo že petdeset. Zato je začel razmišljati o novem zvezku Poezij. Konec junija je pisal v Ljubljano trnovskemu župniku Vrhovniku: "… ko bo zvezek polen, pojdemo skupaj k mecenu Gorupu."

Avgusta je o tem pisal tudi Josipu Gorupu in ga povprašal, ali je ta pripravljen založiti novo izdajo in ali jo pesnik lahko posveti v njegov spomin. Od Gorupa je septembra 1901 dobil prijazen odgovor: "Me prav veseli, da zopet delujete za III. Zvezek; Vaše prekrasne pesmi bo slovenski svet z veseljem čital. Na Vaše vprašanje mi je prav všeč, da mi urejeni zvezek izročite, na drugo vprašanje pa se mi zdi, da bi bilo bolje, ko bi ga kakemu drugemu bolj vrednemu posvetili; sicer pa je to Vaša reč."
Josip Gorup je Gregorčičev rokopis poslal v oceno prijatelju in županu Ivanu Hribarju, ta pa mu je svetoval, naj Gregorčiču izplača nagrado v vrednosti poldrugega tisočaka. Decembra 1901 je šel rokopis v tiskarno in tako je drugo leto spomladi nova zbirka že prišla na police ljubiteljev slovenske poezije.

Posvetilo velikemu dobrotniku
Tretje Gregorčičeve Poezije so takoj na prvi strani nosile posvetilo:
"Veledušnemu gospodu Josipu Gorupu
Ta šop iz pestrih rož spleten,
Naj Tebi bode posvečen;
Saj posvečenja vreden ni
Nihče med nami bolj kot Ti,-
Noben Sloven,
Oj blagodušni naš mecen!"

Zadnja poglavja iz življenja dveh prijateljev
Leta 1903 je cesar ponovno odlikoval Josipa Gorupa. Podelil mu je viteški (plemiški) naziv. Josip se je spomnil svojega porekla in se odtlej imenoval Josip Gorup plemeniti Slavinski, v nemškem svetu pa Josip Gorup von Slavina. Ob njegovi sedemdesetletnici (1904) so pisali časopisi: "75 častnih diplom mest, trgov, vasi in društev ima veletržec Josip Gorup, ter je v tem oziru dosegel število kakor še nikdar noben Slovenec."

Ob vsej tej hvali pa se Gorup ni prav nič prevzel. Še več. Po njegovi zaslugi so v Ljubljani kmalu nato zgradili dekliški licej Mladika z internatom za dijakinje. Leta 1910 pa so v Ljubljani po njem imenovali še podaljšek ceste od nove obrtne šole, danes Gimnazije Antona Aškerca, proti Trnovemu.

Simon Gregorčič pa se je novembra 1906 poslovil od svoje ljube Goriške in našel zadnje počivališče na Libušnjem nad Kobaridom. Zaradi popularnosti njegovih pesmi je že leta 1908 pri Družbi svetega Mohorja izšla knjiga njegove izbrane poezije, ki jo je imenitno ilustriral slikar Anton Koželj. V njej seveda najdemo tudi pesmi, ki so izšle po zaslugi domoljubnega bogataša Josipa Gorupa. Poslovil se je tudi plemeniti - v pravem pomenu besede in ne le zaradi viteškega naslova - Josip Gorup, ki je pesnika Gregorčiča preživel za šestero let. Umrl je 25. aprila 1912, star 78 let. V življenju z obema soprogama se mu je rodilo štirinajst otrok, za sabo pa je pustil številna dela, ki so pričala, da je dobro izrabil svoj življenjski čas.

Poezija in glasba
Po smrti obeh rodoljubov, Gregorčiča in Gorupa, se je spet pokazala blagodejnost pisane besede. Gregorčičeva poezija je po Gorupovi zaslugi zašla v poslednjo slovensko vas in bodrila ljudi, naj vztrajajo na slovenski poti. Pri tem prizadevanju pa so ji bili v pomoč tudi slovenski glasbeniki. Samo do leta 1918 je več kot šestdeset slovenskih skladateljev (da, toliko smo jih imeli že tedaj) uglasbilo vsaj kako izmed Gregorčičevih pesmi. Med njimi so bile tudi tiste, ki so izšle v Gorupovih izdajah. Poglejmo štiri primere, ki jim lahko prisluhnete v prilogi tega zapisa:

1."Eno devo le bom ljubil". Pesem je prvič izšla že v Slovenskem glasniku 1. novembra 1864 in jo je Gregorčič napisal še kot gimnazijec v Gorici, objavil pa kot bogoslovec prvega letnika v sklopu trinajstih pesmic, ki jim je dal skupen naslov Iskrice domorodne. Pesem je edini doslej uglasbil Hrabroslav Volarič in jo objavil v svoji zbirki Skladbe za štiri moške glasove, ki je izšla leta 1884. Ker pa je ta zaradi majhne naklade kmalu pošla in je danes docela izgubljena, je objava tega besedila v drugem zvezku Poezij prišla kot naročena. Skladbo izvaja Slovenski oktet.

2. Pesem "Kmetski hiši" se je Gregorčiču porodila avgusta 1882, ko je prisostvoval slavnosti odkritja spominske plošče na hiši Josipa Jurčiča. Prvo objavo je doživela v goriški Soči 21. novembra 1884. Jakob Aljaž pa jo je uglasbil šele leta 1912 in jo objavil v VIII. zvezku svoje zbirke moških in mešanih zborov. Izvajajo jo pevci mešanega zbora Glasbene Matice.

3. "Čolničku". Gregorčič je pesem namenil že za prvi zvezek svojih Poezij leta 1882. Ker jo je napisal med zadnjimi in uvrstil čisto na koncu, pa je zaradi preseženega števila listov morala odpasti. Zato je najprej izšla 1. julija 1882 v Kresu, nato pa še v drugem zvezku Poezij. Uglasbil jo je skladatelj Viktor Parma in ji namenil izvedbo mešanega zbora. Objavljena je bila aprila 1900 v mesečniku Glasbena zora. Izvaja Slovenski komorni zbor.

4. Iz tretjega zvezka Gregorčičeve Poezije pa predstavljamo prvo pesem za Uvodom, ki ima naslov "Tone, sonce, tone". Nastala je med 22. in 26. marcem 1901, ko je pesnik že razmišljal o novi zbirki Poezij. Prvič je bila objavljena v Ljubljanskem zvonu 1. maja 1901. Leta 1909 jo je v svoji zbirki Mešani in ženski zbori objavil skladatelj Fran Ferjančič. Prilagamo posnetek Slovenskega komornega zbora.

Spomin in zamolčanje
Slovenci se vsako leto 15. oktobra spomnimo rojstnega dne pesnika Simona Gregorčiča. Z domoljubnim dobrotnikom Josipom Gorupom pa ravnamo malo drugače. Leta 1982 so mu v Ljubljani brez tehtnega vzroka "odvzeli" ulico in jo imenovali po Edvardu Kardelju. No, tudi ta se ni dolgo obdržal tamkaj, saj so po osamosvojitvi "ukinili" " tudi njega. Zdaj je to podaljšana Slovenska cesta.

Gorup pa se je v slovensko javnost - za nekaj časopisnih vesti - vrnil šele letos poleti, ko so mu na rodni Slavini postavili skromno spominsko znamenje. Sicer pa, ali niso že Rimljani pravili, da ni nihče prerok v svoji domovini. Očitno je, da v tem pogledu tudi dobrotnik Josip Gorup, ki so ga označili za najbogatejšega Slovenca 19. stoletja, ni nobena izjema.

Andrej Mrak